Ključek je zaškrtal v poštnem nabiralniku, toda tokrat ni bila več presenečena. Trije dnevi, tri pisma. Kovinska vrata so zastokala, ko jih je odprla, in pred njo je ležalo četrto pismo.
Umirjeno ga je vzela. Odpiranje vhodnih vrat ji je vedno priklicalo:
»Zdravo, dragi, doma sem.«
V tistem filmskem prizoru se je odzval maček na okenski polici s svojim:
»Mijav.«
Zaslišala je vedno prižgan radio, iz katerega je potiho zvenela Beethovnova »V mesečini«. Kot da ji je samo nebo poslalo pozdrav med stene njenega doma. Ozrla se je po prostoru.
»Enkrat bom morala polepšati, stene so že čisto posivele.«
Pismo je odložila na mizo, kjer so ležali trije listi, lepo položeni drug poleg drugega.
Odprla je hladilnik, vzela ven buteljko rdečega vina in jo začela počasi, obredno odpirati. S police je vzela kozarec za rdeče vino. Takrat se je iz radia oglasila arija iz Traviate. Kar obrnilo jo je, hitro je stopila k radiu, pritisnila gumb, da je glasno zazvenelo po prostoru. Postavila je napolnjen kozarec na mizo in sedla. Z očmi je preletela zadnji list:
»O, embrio,
ki ne pozabiš, niti v spancu,
skrčenega položaja.«
Z levo roko je prijela neodprto pismo, z desno kozarec in naredila požirek dobrega, sladkega vina. Pogledala je srednji list:
»Tulpe bi morale tičati za rešetkami kakor nevarne zverine;
odpirajo se kakor žrelo kakšne velike afriške mačke
in jaz se zavem lastnega srca: razpira in zapira
svojo čašo rdečega cvetja iz čiste ljubezni do mene.«
Prisluhnila je zadnjim taktom arije, v premoru še uživala zvoke, ki so odmevali v njej in v tišini sobe. Ko se je začela nova skladba, se je zazrla v prvi list:
»...vem le, da neki vran,
ki si črno perje ravna tako, da sije,
pritegne moje čute, mi dviga
veke in za bežen
hip olajša strah
pred popolno brezbrižnostjo.
...
Čudeži se dogajajo,
če seveda to krčevito slepilo žarčenja
lahko imenuješ čudež. Čakanje se je spet začelo,
dolgo čakanje na angela,
na tisti redki, slučajni prihod.«
Prvo pismo je bilo najdaljše. Toliko besed. Verjetno nepotrebnih. Navadno so nepotrebne. Vedno so nepotrebne. Odložila je neodprto kuverto nazaj na mizo, naredila še en požirek in se zazrla skozi okno. Sonce je ravno zahajalo, takrat se je vedno uprlo tako direktno v okno, da je morala pripreti oči, ko je gledala vanj.
Nekaj časa je spremljala veliko sončno kroglo med krošnjami, medtem je, ne da bi pogledala, prijela kuverto in jo na hitro odprla. Zagledala se je v besede:
»Umiranje
je umetnost kot vse drugo.
Jaz to počnem izjemno dobro.
To počnem tako, da je videti peklensko.
To počnem tako, da je videti resnično.«
Sončna krogla se je vpletla med krošnje, rdeč rob neba se je razlival kot odprta maternica. Odprta pot z dna na sam vrh neba.
Na kuverto je na hitro načečkala:
»Hvala, Sylvia Plath. Ni preveč besed, pa še dosti lepše so, kot v vsem ‘tako kot je prav’ svetu «
