Ta zgodba se je zgodila na sončen, ne prevroč poletni dan. Narava je dišala po cvetovih bezga in akacije. Dan, kot nalašč za semanji dan. Na širokem prostoru, nekoč travniku, ki so ga v daljavi uokvirjali hribi in vzpetine, se je trlo ljudi in živali. Krošnjarji na številnih stojnicah so ponujali vse, kar se običajno prodaja ob takih priložnostih. Otroci so vreščali okrog vrtiljaka, hiše strahov in se gnetli ob stojnicah s sladkarijami. V bližini sta se zravsala dva psa. Majhno, negovano ščene z rdečo rutico in neki razmršen, najbrž izgubljen pes. Rdečelično, zajetno gospo, lastnico manjšega psa je skoraj zadelo, ker je bil njen ljubljenček v nevarnosti. Vendar se je dogodek brez hujših posledic in z veliko vreščanja kmalu zaključil.
Sama sem si brezciljno ogledovala ves ta divji in glasni vrvež. Izogibala sem se ljudem, ki so me kljub temu suvali in se prerivali, kot bi se komu kam mudilo. Prašna in umazana sem se znašla v obori, nagneteni s samimi teleti. Zajel me je val gneče in dobesedno porinil med vsa ta teleta. Vsa so bila približno enake velikosti. Prestrašenih pogledov so preskakovala drug drugega in silila iz obore. Nikjer nisem opazila nobene krave ali vola. S svojimi majhnimi kopiti so mi stopala po nazaščitenih prstih v sandalih. Z rokama sem odrivala preznojene živali in iskala svoje tele. V množici raznobarvnih mladih kravic, sem iskala črno, saj sem vedela, da je edino črno pravo in moje. Le rjavo pisana, črno bela in siva so se gnetla v moji bližini. Od daleč sem končno opazila črno žival. Prerivala sem se in odrivala gmoto mladih živali in končno sem se lahko dotaknila črnega teleta. Razočaranje je bilo brezmejno! Žival je imela umetno kožo in dlako. V hipu se je to tele spremenilo v moža z zelenim klobukom, v katerem je bilo zataknjeno veliko pavje pero. Oblečen je bil v jopič iz umetnega krzna, za vratom je imel zavezano rdečo rutico, prav takšno kot tisto ščene, ki sem ga maloprej videla.
Odskočila sem in se opravičila:
»Oprostite, mislila sem, da ste pravi.«
Oklobučeni me je začudeno pogledal in izginil.
Iskala sem dalje. Videla sem še nekaj črnih telet, vendar se je bilo zelo težko, skoraj nemogoče, prebiti do njih. Noge so me že neznosno bolele, saj so teleta neusmiljeno stopala po mojih prstih. Naslednjega črnega teleta, ki sem ga dosegla, se nisem upala več dotakniti, saj me je bilo strah, da bo zopet pomota.
