Martinova hiša je stala sredi goric, potisnjena pod breg v osrčju Haloz. Od tod je bil lep pogled na okoliške brege Goričaka, Turškega Vrha, Pestik in Korenjaka, vse do Hrvaške meje. Cimprana in s slamo pokrita hiša je bila tukaj že desetletja, le gospodarji so se menjavali. Nazadnje sta tukaj živela znana haloška kočarja Jaka in Dorica. Vztrajala sta vse dolga leta, potem pa jo je starost odpeljala v mestno hiralnico, kjer sta umrla. Od takrat dalje je hiša samevala in vsak dan bolj propadala. Obrasle so jo visoke koprive in akacije. Čez nizko grmičevje se je vzpenjal bodičasti kopinjak. V zapuščeni koči brez oken in brez vrat so domovali pajki, podgane in kače. Klet je bila polna netopirjev. Na podstrešju so se v razpadajoči slami in ostankih sena valjale kune in polhi. Domačini so le redko prihajali v njeno bližino. Bilo jih je strah tega, kar je gledalo iz razpadajoče notranjosti. Po pripovedovanju nekaterih domačinov so v njej občasno bivali berači in tatovi, ki naj bi sem prihajali iz bližnje Hrvaške. Po drugih naj bi se bil tukaj zadrževal tudi znani razbojnik Rihtarič. Ali je bilo to res, nihče ni mogel potrditi, saj vsega tega nikoli nihče ni niti videl niti slišal. Vse to je bilo le plod domišljije.
Martina in njegovih šest Martinčkov preteklost cimprače ni zanimala.
»Pomembno je, da imamo streho nad glavo,« je bil zadovoljen Martin
»Počasi jo bomo že uredili. Tudi zemljo si bomo obdelali.«
Martin in njegovi Martinčki so se v zapuščeno kočo priselili pozno v jeseni, potem ko jim je leseno hišo, v kateri so živeli blizu hrvaške meje, uničilo neurje. Martin, ki je delal na državnem posestvu kot vinogradniški delavec, je brez pomislekov sprejel ponujeno pomoč.
»Z leti jo boš odslužil in potem bo tvoja,« so mu dejali v službi.
»Do takrat boš najemnik.«
Martin se je zavedal, da bosta morala z ženo Treziko pošteno garati, da bosta uredila razpadajočo kočo, a je bila še vedno boljša od tiste lesenjače, ki jo jim je vzelo neurje.
Še pred zimo sta s slamo prekrila streho, da pozimi ne bo zatekala. Vgradila sta nova vrata in okna. Na ilovnata tla sta položila lesene podnice. Les sta dobila od soseda Polanca Petra s Ptujskega polja, ki je imel v bližini zidanico, vinograd in nekaj gozda.
»Med letom mi bosta odslužila z delom v vinogradu in gozdu,« je bil prijazen sosed.
Martinčki so pripravljali rožance in drva za kurjavo, kajti obetala se je ostra zima. Še sreča, da so si na prejšnjem domu pridelali dovolj hrane za številno družino.
2
Pozimi se v Halozah ni dogajalo nič. Gorice so počivale. Sneg je pobelil brege in grabe. Vse se je zavilo v tišino.
Kočarji, ki so med letom hodili v dero na državno posestvo, so pozimi le redko zapuščali svoja prebivališča. Le otroci so morali vsak dan v šolo. Napol bosi in goli so gazili uro in več po visokem snegu v dolino. S snegom pokrite slamnate koče so bile raztresene po strmih bregeh, kakor da jih je berač izgubil iz raztrgane malhe. Haložani so se šalili, da je po zimi v Halozah najlepše takrat, ko je sneg tako visok, da se velike hiše iz njega nič ne vidijo, male pa čisto malo.
Zimski čas je bil ravno pravšnji, da so moški doma za toplo pečjo popravljali polomljena orodja in pripomočke, ki so jih med letom potrebovali za delo v vinogradih, sadovnjakih, na njivah, travnikih in v gozdovih.
Tudi Martin je bil rokodelec. Ne le da je popravljal polomljene zobače in rasohe, tudi nove je znal narediti. Toliko jih je že naredil, da so mu domačini pravili Zobačar. To ime se ga je tako prijelo, da ga nihče več ni klical drugače kot Zobačar. On pa je bil na to ponosen. Brusil je otopele motike in sekire, klepal kose in srpe. Včasih je tudi zamenjal počeno šveho na motiki. Vsakega dela se je lotil. Prav motika je bilo tisto orodje, ki se je v življenju Haložanov največkrat omenjalo. Še danes motika, lončeni vrč z vodo in s šibja pleteni koš spremljajo Haložana na delo v vinograd ali na njivo. Nekateri še danes zbadljivo trdijo, da večina Haložanov polovico življenja »vleče motiko za rep«, otroci pa se baje že rodijo z motiko v rokah.
Tudi Zobačar in Zobačarka nista mogla brez motike. Za vsakega pri hiši so imeli svojo motiko, za posamezne vrste opravil.
Martinčki so se učili delati z vrtnimi motikicami. Za Zobačarja in Zobačarko pa je bila vinogradniška motika, trikotna in ostra za spomladansko kop. Za obdelavo zemlje okrog hiše in na njivi sta uporabljala široko, vlačilno motiko. Prav ta motika je Zobačarki naredila največ žuljev na rokah.
»Prokleta motika, koliko žuljev mi boš še naredila,« se je jezila, ko so se ji na krvavih žuljih delali novi žulji.
Vendar brez motike ni šlo. Haložani so jo sicer preklinjali, vendar tudi cenili. Tudi pesmice so ji zlagali. Ena takih je tudi ta:
»Motika, motika,
kdor je ne pozna,
v Halozah je doma,
vse prekoplje in okoplje,
na koncu vsakega zakoplje.
Motika, motika,
otrokom je igrača,
z lesenim repom opleta,
kakor metla pometa.
Motika, motika,
Haložan jo rad ima,
nikomur v mestu je ne da.
Če za rep jo vleče,
se ne jezi,
a mu žulje naredi.
Motika, motika,
je od krampa ljubica,
z njim pozimi v skednju spi,
poleti ga nadomesti.
Motika, motika,
če iz Haloz bi odšla,
zemlja ne bo obdelana.
Bodi tukaj, kjer si sedaj,
tu ostani za vekomaj.
Martinčki niso nič kaj radi segali po motiki, čeprav je bila pri hiši trda vzgoja otrok s šibo in delom.
»To je pretežko za nas,« so se branili vleči motiko za rep.
Zobačar se je le redko kdaj jezil na otroke, a ko se je, je to bilo zelo hudo. Takrat je bil zelo grob in neusmiljen.
Tako je bilo pri obdelavi zapuščenega sveta okoli hiše. Krčili so ta svet, da bi si pridobili večjo fliko obdelovalne zemlje. Vsi so garali. Zobačar je s sekiro odstranjeval trnje in s srpom kosil pekoče koprive. Mati je s krampom odstranjevala korenine in krčila zbito zemljo. Martinčki so goloroki pobirali kamenje in ga nosili ob rob krčevine. Rosa jim je umivala bose noge.
Najstarejši Lojzek, bilo mu je štirinajst let, je ves čas nergal in motil ostale pri delu.
»Kače vas bodo popikale!« jih je strašil.
»Lisica in lisjak sta kadila tobak, ko tobaka ni bilo, sta pila vodo,« se je šalil.
»Prokleto kamenje in tisti, ki si ga je izmislil,« je tarnal in se jezil.
Roke je že imel krvave od ostrega kamenja. V noge ga je zeblo, pa še koprive so ga nažgale.
»Dovolj mi je tega garanja,« je jezen in nejevoljen zapustil krčevino in odšel v hišo.
»Ti prekleti lenuh!« se je razjezil oče in stopil za sinom.
Po poti je utrgal bodečo akcijo in že je bil v hiši.
Lojzek ga ni pričakoval. Ustrašil se ga je, saj je pridivjal kot razjarjena žival. Neizmerno jezen se je spravil na otroka in ga tepel. Padalo je vse povprek, od glave do pet. Trnje se je zajedalo v fantovo meso. Najhuje je bilo po nogah. Raztrgane kratke hlače so bile premalo, da bi ga zavarovale dolgih bodic. Za vsako se je pocedila kri. Vpil je od bolečin in se zvijal sredi izbe.
»Ubij me, ubij!« je kričal.
Zobačar pa ni in ni odnehal. Ko ga ni mogel več s šibo, ga je še obrcal.
Mati in otroci so nekaj časa poslušali jok in stok, potem pa so stopili v hišo. Fant je ves krvav in onemogel ležal na tleh sredi izbe in presunljivo hlipal.
»Mama, mama, pomagaj mi!«
Njegove modre oči so se spogledale z njenimi in skušal je odkriti v njih to, kar je pričakoval, da ga bo branila pred razjarjenim očetom.
»Nehaj že vendar trpinčiti otroka!« je bila zaskrbljena mati. Jezna je stopila do Zobačarja in mu iztrgala iz rok bodičasto šibo.
»Za hlapca ga bomo dali!« je kričal on, »da bo videl, kaj je trdo življenje.«
Iz daljšega besedila, ki bo izšlo kot knjiga pri Mariborski literarni družbi
