1. januar 2006 – IX. letnik
POGLEDAM V PRETEKLOST, da vam povem svojo lastno zgodbo – svoj diagram. V prihodnost pogledam in se zavem – življenje razkrije ničnost vsega.
Dolžnosti do nas samih so pomembne in prve, ki so spoštovanja vredne.
PRISLUHNI, ČLOVEK, notranjemu klicu, šepetu srca, ki je vir vsega, od koder studenec zdravja curlja. Ugasni, človek, bledo luč na licu.
Veliko lepega življenja da, če le zajemati znaš iz srca.
ZGODI SE, zrcalim praznino, razpreda se mi po telesu. Brž iščem notranjo vedrino, razmišljam o junijskem kresu.
Ko sonce zaide za goro, želim si dočakati zoro.
ZORIM KOT AJDA sredi hladnih dni. Jesen me spremlja, a spomin kot mlin potiho melje maj. Sončne žarke tkem okrog oči.
LJUBEZEN DUŠE in srca je življenja tisti pravi smisel.
Brez ljubezni še živimo, a le životarimo.
IMAVA V GRUŠCAH POČITNIŠKI DOM. Čeprav nič več ne verjameva v pravljice, v spoštljivih letih delava kot mravljice in pot ubirava v svoj neobstoj.
Na svežem zraku, sred kmečkega dela od jutra do večera sva vesela.
SMEHLJAM SE, kadar sin domov prihaja, kot sončni žarek nama toplo dlan podaja. Smehljam se, kadar se v spokojen mir z roko v roki napotiva na špancir.
Smehljam se. Smehljaj se zdi mi kot bogastvo. Že jutri bo morda ugasnil in ubežal kdo ve kam.
