Jaz bi še to kapljo pomladi zajezila.
Dosti mi je sonca,
ki me za lase grabi,
mi v oblake pogled sili.
Danes si želim
snežni metež,
užaljeni grm
poln pomrzlega popja,
potok,
ki se mu led zatakne
v pomladnem vriskanju.
Topot mojega srditega koraka ob jezeru
prevrača race v ledenomrzlo vodo.
Dosti te satanske pomladi,
tega prebujanja v veliki nič.
* * *
Polna luna je,
ko vodim svojega volkodlaka
okrog jezera.
Peno cedi iz gobca,
za nama krvava sled.
To so moji ranjeni gležnji,
ki rosijo,
da se nežne srne
skrivajo pred nama.
Volkodlak obrizga
vse breze ob poti.
Nagnita stebla
prva jutranja sapa spodnese.
SI TUDI TI EDEN TISTIH?
Si tudi ti eden tistih,
ki se imajo bolje kot jaz?
Zlezla bi na streho,
legla s puško ob sebi
in v daljnogled lovila vse,
ki smehljaje hodijo
tam spodaj.
Padali bi
in s steklenimi očmi zrli
v oblak nad pločnikom.
»Zakaj? Zakaj?«
se spravili čez ustnice.
»Zato! Zato!« bi jim kričala
in zmetala dol prazne naboje.
