Nekoč bo zgodovina vprašala o sobah, do katerih ni prišla svetloba. A mi smo bili ta svetloba in luč.
* * *
Bilo je v sezoni mangovcev, rdečih lubenic in melon, ko so umrli Arabci. Umrli so stoje kot palme v vetru in cvetoče marelice na pomlad. Preko noči so njihova slava in Pripovedke iz tisoč in ene noči postali puščavski prah. Kot zlomljena zrcala.
Otok Arabcev je v soku, poglobljen v nemo tišino.
Glas je pogoltnil tišino.
Tišina je pogoltnila glas.
Ne gre za čustveno zadevo. Ali preteklo slavo ali pripovedke iz Tisoč in ene noči. Gre za matematiko neskončne nepravičnosti. Gre za posle. Interese. Za strategije.
Za nove zemljevide!
Kakšno usodo neki piše sedaj nebo? Novice se vsiljujejo od vsepovsod. Z neba, interneta, ust, mangovcev, lubenic, razpokah hiš. Mestne žice se tresejo z njimi. Še vetrič ponoči ima oči.
Tišina in sence smrti.
Sanje sesute v prah.
Sprememba časa.
Sprememba moči.
Sprememba jezika in vode.
Nebo je oblačno in noči hladne. Pričetek tretje svetovne vojne. Vojna za zemljevide, interese in strategije.
Brez src ljudi.
Ujeti v zgodbi, ki je in ni njihova. Ki je začela kot poslanstvo in zatem kot prestrašen konj zdirjala v anarhijo.
Odkriti plast za plastjo. Na poti so bili, da bi imeli heroja. Padel je in se zlomil na tisoč koščkov. Milijoni, ki gradijo ladjo za enega sanjača pod zeleno luno v neki poletni noči. Medtem ko so rože padale z rok. Blede ustnice niso pristopile molitvi ob zori. Milijoni, ki trdo delajo in ne sanjajo o smrti metuljčka. Ali žarečih jadrih.
Kaj je bo zgodilo v iraškimi vojnimi ujetniki?
Irak. Veliki posli.
Nekega dne bo nebo in ne Šeherezada pripovedovala drugačne Pripovedke Tisoč in ene noči.
Brez slave.
Brez dostojanstva.
Brez pravičnosti.
Sprememba časa. Sušenje duha in peresa. Sonce je sedaj na sredi neba.
Bagdad. Mrtvi civilisti. Mrtvi vojaki. Tatovi.
Meščani brez slave in dostojanstva so postali tatovi.
Smo v sezoni mangovcev. Je sezona melon in rdečih lubenic. Čas novih zemljevidov, interesov in velikih poslov. Zemljevidi src so pozabljeni. Prečrtani. Kot Pripovedke Tisoč in ene noči, ki so pripovedovale o slavi in dostojanstvu, bodo prečrtane. Države bodo prečrtane ali bodo prenehale obstajati.
Harun AlRashid iz Tisoč in ene noči bo prečrtan.
Antar in Abla nista bila nikoli zaljubljena.
Salah AlDin bo prečrtan.
Omar AlMohtar je padel s konja in enostavno izginil.
Ker ne pojemo z glasovi gora.
Ne rišemo z barvami vetra.
Naše pesmi so brez barv.
Brez ugriza.
Brez glasu!
Vetrovi so se obrnili proč. Bolečina nima globine in obžalovanje nima okusa. Otok Arabcev je v soku. Anglo-Američani, kot novi križarji, so se vrnili z novimi zemljevidi brez src ljudi. V sezoni mangovcev, melon in rdečih lubenic so otok Arabcev, njihova slava, dostojanstvo in pripovedke iz Tisoč in ene noči postali puščavski prah.
Potem pa se je dogodilo, da je otok Arabcev pobegnil. Vzel s seboj njihovo puščavo, njihove gore, njihove oči in njihova srca. V času izgubljene resnice tam preko puščavskega peska je milijon rož pohojenih. .
Nekoč bo zgodovina govorila o ognju brez plamena.
O ulicah in hišah z vročino.
O iskri pred poletom.
O mrtvih, ki se dvigajo.
Nekoč bo zgodovina vprašala o sobah, do katerih ni prišla svetloba. A mi smo bili ta svetloba in luč.
Kako premagati bolečino? Jo preložiš do naslednjega jutra ali večera?
Okupiraš, preneseš ali zamotiš z igračko ali pesmijo?
Ji pripovedujemo pravljico ali pojemo uspavanko.
Bo zaspala, če se ji smehljamo in pojemo:
Od tisoč pristanišč prihajam in do tisočih bom na poti.
V mojih očeh je tisoč čakanj.
Na nebu ni oblakov, ki bi naredili moje želje zelene.
In morje je razdeljeno na staro in novo.
Na puščavo tišine in preproge pokrite s tisočimi košarami.
Prebivalci Arabskega polotoka so ga tako dolgo kot gre spomin imenovali »Jazirat alArab«, otok Arabcev. Bilo je lep otok. Nekoč prepoln slave, ponosa in
dostojanstva človeka. In pripovedk iz Tisoč in ene noči.
Zgodovina bo o njem še pripovedovala.
