Avtocesta. Po njenem bahavem hrbtu drvi pleme nomadov. Ob njej počivališče, vsekano v divjino, iztrgano skrivnosti narave.
Globoka noč je, čas strahov. A tu jih že dolgo ni več. Njihov pritajen šum, ki ga zaznaš le ob zadržanem dihu, preglaša cestni hrup. Umetna svetloba razgrajuje temo. Strahovom je polomilo živce in zbežali so. Kdo ve kam?
Velik pločevinast kvader s stranskimi tipalkami, na katerih se odslikava dogajanje v ozadju, se hropeče ustavlja. Avtobus. Izvali množico in na desetine parov obuval testa. zapackan asfalt. Trudi se pognati kri po žilah v otopele dele zasedênega telesa. V rokah mrcvari sendviče.
Vonj ga privabi mednje. Ponižno upa na delček tega razkošja. Sede pred trojico ohlačanih nog, ki lenobno premetava po ustih zajeten grižljaj, da se kot balon napne zdaj leva zdaj desna ličnica, jo iz plastenke zaliva in golta.
Trojica ga z gnusom poglejujejo in se odmikajo, kot bi se bali, da jim vzame še to dremavo ješčnost. Odmrla zimska dlaka mu v šopih štrli, repa se oprijemajo smeti, kožuh je zamaščen in moten. A on se trudi biti prijazen, maha z repom, praši, privzdiguje ušesa in lovi slino, ki hoče odkapljati z jezika. Po nekaj neuspelih poskusih prosjačenja z rahlo na stran nagnjeno glavo in milim pogledom izbere drugega iz množice – samotarko. Ta že mečka prazno vrečko in si brska po zobeh. Od nekod pa se le prikotali košček kruha z vonjem po klobasi. Hlastne po njem in se znova postavi v prežo.
A množica nog se že pomika proti odprtini pločevinaste škatle in izginja v njeni votlini. Zažari močna svetloba, bobneče zagrmi, še pljusk zadušljive sape in pisano lesketajoča se pojava, polna poželjivih sendvičev in njenih lastnikov se oddaljuje dokler je ne pogoltne noč.
On pa se vrne na svoje staro mesto, na hitro obračuna z bolhami in že ga čaka nov posel. Ustavlja se nova ropotajoča škatla, na las podobna prejšnji.
