Zima je ustvarjena za počitek. Če ne verjameš, poglej naravo. Travinje, drevesa, živali, s snegom prekrita poljana, poledenel ribnik; vse to odraža spokojnost, kliče v upočasnitev in umirjenost, tako telesno kakor duševno. Duh mraza in pozebe se prebije v ospredje.
Človek zahodne civilizacije je skoraj kot robot, potrošnik, prodajalec telesnih in umskih spretnosti, sposobnosti in znanja. Pohlep in izumljanje umetnih ter plačljivih potreb so ga vsrkale v položaj, v katerem je izkoriščevalec, kopiči in manipulira s kapitalom, ali pa je prostovoljna žrtev tistega, ki ga za njegovo delo plačuje. Vse to je nesmiselna kolektivna zasvojenost, kajti človek je v svojem neizpodbitnem bistvu predvsem naravno bitje. Bitje zaznav, čutilnih percepcij, vrojenih potreb in vpleten v kozmične cikluse. Dan in noč, letni časi, svetloba in tema, toplota in mraz, plima in oseka, sevanje ozvezdij ne predstavljajo več postulatov, katerim bi se prilagajal in tako vzpostavil homeostazo svojega bitja. Značilnosti nasprotij je zabrisal, vzpostavil neprekinjen delovni ritem, v katerem zaposlitev ni več kreacija. Interesi kapitala tako narekujejo eksistenčno suženjstvo. Ker v službi ni ustvarjalnih momentov, ga delovni proces frustrira in utruja, kar ga vodi v iskanje priložnosti za sprostitev. Hlepi po hitrem in zaslepljujočem, zlahka dosegljivem uživanju, ki pa je kratkotrajnega dosega in vedno znova ponavljajoče kliče. Cigareti, alkohol, droge, seks kot zgolj sredstvo čutnega užitka, so uničujoči nadomestki za zadovoljevanje čustveno socialnih potreb. Varen pristan, v katerem je človek ljubljen in sposoben ljubiti je nekaj, kar prinaša tiho radost in duhovno ter duševno ravnovesje.
Namesto humanističnih vrednot so zavladali denar, kratkotrajen užitek, čustvene manipulacije in nasilje; vse to pa zagotovo ne more obstati. Ne le božje zapovedi kot tirnice, po katerih bi naj peljali dar življenja, in ki predstavljajo garant smiselnosti ter krepitev samodiscipline, kakor tudi nudijo bližino in toplino, ki sta podstat, v katerem prepoznavamo svoje poslanstvo. Na določeni stopnji samorealizacije dojamemo, da cerkev ni enačaj z vero, da rituali ne morejo nadomestiti žive izkušnje z Mesijo, da spoštljiv in ljubeč odnos do vsega stvarstva predstavlja prepričljivo spoznanje in opredelitev, ki je ne moreš več opustiti.
Beličnik,23.7.2026
»Ljubezen je silna kakor smrt, njena gorečnost trdna kakor grob, njen žar je žar ognja, plamen Gospodov.« Vp,8,6.
Ko Solomon išče paralelo z ljubeznijo, jo postavi nasproti temu, čemur se nihče ne more izogniti, smrt. Dokončen konec ali transformacija biti?! Smo že kdaj pomislili, da bi za tega moškega, žensko, otroka bili pripravljeni umreti? Ni dvoma, da je najsilnejša materinska ljubezen. Videl sem jo na lastne oči, verjel mami, ko je izrazila to silnost ljubezni onkraj smrti. Pri očetih je morda ta pripravljenost manj prisotna. Ampak če bi bil postavljen pred izbiro jaz ali moj otrok, verjamem, da ne bi stisnil repa med noge.
Žar, plamen, ogenj so prijetni posebej pozimi. A če se ogenj razplamti, požira vse pred seboj. Začutiti zaljubljenost kot žareče oglje v srcu in po vsem telesu, je silen afekt, v katerem izgubiš tla pod nogami. Oblast teh sentimentov je lahko tako prevladujoča, je neugasljiva strast, ki zamegli razum, preudarnost in stanovitnost. Blagor moškim, ki so bili priča rojevanju, kreaciji veličastva, ko se muka zaključi z razlitjem novega življenja. V nekaj sekundah, minutah doživimo ekstatična stanja, čudimo se, navdušujemo, zberemo prijatelje, denarnica je velikodušna kot še nikoli. Dojemamo, kako plitka je spolnost brez emocionalnih vsebin, kadar sledimo zgolj sli, užitku. Ljubezen, ki rodi plod, izraz bodisi rojstva novega življenja, bodisi afirmacija dveh v enem, je vrhunec in blagodejnost, ki udejanja klic Duha.
Dišavka, 25.7.2026
»Jezus reče Petru:Ali me ljubiš bolj kot tile? Da Gospod, ti, veš da te ljubim. Veli mu: Pasi moja jagnjeta.«Jn 21,15.
Kot otrok sem bil pastirček, pasel sem krave. Ovac in jagnjet pri babici ni bilo. Ko sem prišel v zrela let, sem si kupil kmetijo. Poleg konj in krdela psov, sem imel tudi dve ovčki in jagnje. Ena ovčka je skotila jagnje, vendar je imela mastitis (jaz tega takrat nisem vedel), tako da ni imel mleka in jagenjček mi je umrl na rokah. V tem primeru sem bil slab pastir, ampak ker sem vsaj v svojem svetlejšem življenju nosil v sebi spoštljiv in ljubeč odnos do živali, sem se lažje soočil s smrtjo. Ta grožnja se je odvijala tudi v tem, da je jastreb krožil na nebu in prežal na kokoši in race.
Ko enkrat veš, da prva smrt ne pomeni konca življenja, da bo Jezus drugič prišel, začneš doživljati svoje telo in duševnost drugače kakor do tedaj. Prebujenje Duha, ki ti omogoči razširitev horizonta in poglobi dušo v sočutje in odpuščanje. Tiha radost valovi v tebi in nasproti ti prihajajo ljudje, ki oddajajo iste »frekvence«. V gozdu, pašniku in sadovnjaku srkaš mir in se čudiš, kako neka izven tebe tlakuje tvoj pot, ki je slikovita in varna.
Poleg plemenitenja značaja se srečuješ s temnimi silami, ki prežijo na sence v tebi. Ojačaš pozornost, privabljaš na plan podzavestne vsebine, v zavest privabljaš zaznave in občutke, skratka, živiš vedno bolj v svoji mentalni zrelosti. Hkrati pa se s svojo drugačnostjo, ki jo izražaš v prijaznih in nenaklonjenih okoliščinah, krepiš v iskrenosti in resnicoljubnosti, tako da ne izzveni v prazno sposobnost biti ljubeč in toleranten, stanoviten.
Rdečka, 28.7.2026
»Reče mu Jezus:Ker si me videl, Tomaš, veruješ; blagor jim, ki ne vidijo, pa verujejo.« Jn 20,29.
Koliko neposrednih izkušenj potrebujemo, da nekomu zaupamo, verujemo, da je njegova beseda zanesljiva? Lahko bi človeka v njegovih skrajnostih imenoval naivca ali dvomljivca, dobrodošla pa je preudarnost, ki je usmerjena v človekova dejanja in ne naseda sladkobnim besedam. Dokler smo ujeti v naivnost, smo skoraj zmeraj tarča tistim, ki praviloma iščejo koristi zase in niso pripravljeni na iskren dialog. Tako smo zaradi tega pogosto razočarani, včasih pa doživljamo tudi globljo bolečino.
V odrasli dobi smo praviloma bolj previdni, tudi nezaupljivi. Tako kaj hitro vse moške ali ženske mečemo v isti koš in si s tem onemogočamo zaupljivost in bližino. Podobni smo orehu ali lešniku, ki sta se oblekla v trden oklep. Užitno jedro je dosegljivo le tistim, ki so vztrajni in potrpežljivi, dovolj empatični in senzibilni. Slutnja jedrca je lahko osnova, da vztrajamo. Naklonjenost nevidnemu rojeva pogum in z vztrajnostjo omogoča, da gradimo zaupljivost in dragocene odnose. V nekaterih primerih pa brez korenite in stanovitne ljubezni ne moremo doseči, da nas nekdo spusti v svojo bližino. Lahko zaključimo, da sta pogum in preudarna zaupljivost lepi priložnosti, ki omogočata harmonijo v sebi in v druženju.
Grafenštajn 28.7.2026
»Ko ugleda Jezus s križa svojo mater in učenca, ki ga je ljubil, reče svoji materi: Žena, glej , tvoj sin! Potem reče učencu; glej, mati tvoja! In od takrat jo je učenec vzel k sebi.« Jnl9,26.27.
Jezus je v smrtnih mukah bil ljubeč do svoje matere in jo izročil svojemu najljubšemu učencu. Zakaj prav njemu, čeprav je bil najmlajši izmed vseh dvanajsterih. Zato ker je imel naj čistejše misli in najbolj ljubeče srce. Kaj pa mi? Sta ti dve vrednoti v vrhu naše zavesti? Nas je kdo naučil, da rojevamo in nadziramo svoje misli? Da to počnemo načrtno, v smeri vedno večje plemenitosti značaja in z zavedanjem, da je to pot k uveljavljanju resnice in brezpogojne ljubezni.
V naš um se vrivajo potepuške misli, ki niso v skladu z naš vestjo. Če nismo pozorni na duševne, mentalne procese v sebi, lahko te misli zagospodarijo našim izbiram na pomembnih križpotjih. Marsikdaj se po izbiri prvenstvenih poti tepemo po glavi, ko se ujamemo v zmote in prevare. Ko se ranjeni pretolčemo skozi viharje in plamene življenjskih preizkušenj. Rečemo si, zakaj nismo poslušali notranjega glasu, ki nas je blago nagovarjal, naj ne popuščamo mikavnim iluzijam, prevaram in utvaram. Stanovitna samokontrola in zavestna samodisciplina sta najučinkovitejši varovalki pred zdrsi in porazi.
Askeza ni najboljša izbira, prizadevanje za duhovno rast je lahko zmerna in velike spremembe se rojevajo z malimi, potrpežljivimi koraki. Predajanje in vdajanje nenehnim užitkom nas slej ko prej soočijo s praznino, kajti Duh se ne vsiljuje, temveč se odziva na naš vzgib.
Janez je imel ljubeče srce, čeprav ga je v začetku poti za Jezusom imela v pesti častihlepnost. Najbrž je intuitivno čutil in zaznaval sij, ki je plapolal povsod, kamor je stopila Jezusova noga. Ali imamo v svoji bližini koga, kateremu lahko brez dvomov in pomislekov sledimo? Jezus Kristus je Mesija, je »pot, resnica in življenje.« življenje s konji, psi in ovčkami so prebudili v meni dovzetnost za njihove vrline, kajti občudoval sem jih in si želel biti v marsičem kot one: plemenite, predane, zveste in krotke. Ni treba upogniti svoje hrbtenice, se odpovedati svobodni volji, ampak dobro se je zavedati svoje majhnosti nasproti silam narave in moči Duha. To je uvid in agens modrosti, ki se včasih zrcali v svoji paradoksalnosti; Logika in kavzalni zakoni pri nekaterih fenomenih, posebej tistih duhovne narave, včasih zataji.
Rdečke 29.7.2026
»Jezus odgovori: Jaz sem zato rojen, in zato sem prišel na svet, da pričam za resnico«. Jn 18.37.
Koga ne zanima resnica? Če ne druga, ali so zanj pomembni ljudje resnični, takšni kot so v svojem bistvu in ne polni pretvarjanja in laži. Pogosto se zgodi ob medsebojnem spoznavanju, da eden ali oba izmenjujeta vsebine, za katere menita, da bodo prinesle korist, užitek ali prestiž. Skrivajo pa se šibkosti in ranljiva področja, ki bi nam lahko prinesle podcenjevanje in izgubo samokontrole. Malo hudomušno bi rekel, bolje je izbrati gledališče, kjer bodo v središču pozornosti profesionalni igralci in se laična igra v osebni interakciji ne bo odvijala prozorni naivnosti in popačenosti. Kako redka je spontanost in iskrenost med odraslimi, vendar se izogibajmo obsojanju, kajti vsak od nas je bil že v otroštvu kaznovan, kadar je ravnal iskreno in bil resničen. Z brazgotinami in ranami stopamo v adolescenco, to obdobje pa s spolno zrelostjo še dodatno otežuje prehod v zdravo odraslost. Pomanjkanje varnosti in ljubezni v družini marsikdaj »nadomeščamo« s (pre)hitrim skokom med rjuhe, ter s tem pogosto poskušamo na nezavedni ravni doživeti sprejetost, vrednost in ljubljenost. Čez čas spoznamo, da je tako ravnanje zgolj utvara in iluzija, samo telesni stik nas pusti prazne in duševno nepotešene. Potrebujemo kaj globljega in pristnega, ovenčanega z lepimi čustvi, a kako bosta krvaveče srce in duševni nemir ustvarila pogoje za harmonijo. Vendar so med nami nekateri junaki, ki še verjamejo in zaupajo ter pozitivno in preudarno razvijajo iskrene odnose.
Dišavka 31.7.2026
Ko si zaljubljen, ni treba, da se ti še kaj drugega, resnično pomembnega in vrednega dogaja. Samo stanje zaljubljenosti je briljantno slepilo, je kot sladke sanje. V bistvu je iluzija, ki je omamna dokler traja, vendar se pogosto zaključi z razočaranjem. Poti iz te zaslepljenosti praviloma vodijo v dve smeri: v razblinjanje, ugašanje ekstatičnega počutja; ali pa obrodi najdragocenejše sadove=dejavno, predano ljubezen. Zaljubijo se oči, ljubi srce. Kadar pa ne doživljamo nič od tega, nas preplavi razpoloženje nekakšne praznine, osamljenosti in ločenosti. Ni pa erotična ljubezen edina in partner ni edini objekt ljubezni. Materinska, bratska ljubezen, ljubezen do Boga in do sebe so manj impulzivne, vendar so trajnejše in ne vsebujejo toliko tveganja, negotovosti. Ampak če je življenje ločeno od erotike in intime, v sorodstvu in prijateljstvu iščemo tople objeme, duševno in telesno bližino in toplino.
Ob koncu svojega doživljanja in spoznavanja marsikdo pride do uvida, da je izjemno pomembna zvestoba. Zvestoba do sebe, svojih stališč in prepričanj, svojega vrednostnega sistema, kakor tudi do čustev, kar nam krepi stanovitnost in zanesljivost. Ali imamo svoj vrednostni sistem ozaveščen, je načrtno oblikovan na osnovi lastnih izkustev, tako da je kažipot našim besedam in dejanjem? V vseh kulturah in religijah je najdragocenejša vrlina biti ljubeč, sočuten in razumevajoč. Ljubiti osebo, živali, naravo, Boga predstavlja izpolnitev, samorealizacijo in s tem v življenje vnaša smisel bivanja.
veverica 10. 8. 2026
Od prijatelja s Pohorja sem dobil svobodomiselnega petelina Zlatka in hudomušno kokoško Špelco. Za razliko od piščancev iz Kmetijske zadruge sta ohranila svojo prvobitno naturo; bila sta ptici. Vsak dan, preden se je pričelo mračiti, sta si našla svoje nočno zavetje na 7-8 metrov visoki lipi na robu med sadovnjakom in gozdom. Vejo za vejo sta preletavala do vrha dreves in tam ostala do svita. V novi dan sta poletela iz svojega prenočišča in to je bil prizor, ki ti je vsako jutro porodilo čudenje.in občudovanje. Velja prepričanje, ki se zrcali v reku: »Šopiriš se kot petelin na gnoju.« Pri meni pa niti približno ni bilo kaj takega. Zlatko je venomer, ko je našel kaj užitnega, priklical Špelco in ji odstopil levji delež. Pokazal se je vse prej kot narcisoidni nastopač, prav nasprotno, bil je pravi džentelmen. Špelca si je med robidami pod jablano spletla gnezdo in tam nesla jajca. Medtem se je Zlatko kot izurjeni stražar sprehajal sem ter tja in skušal speljati pozornost nase, da bi bila njegova družica varna. V danem trenutku se je Špelca odločila, da bo izvalila svoj rod, in je potrpežljivo grela svoja jajca v gnezdu. Midva s psičko Tibi sva dan in noč bila prisotna in jo varovala pred lisico in kuno.
Nekega večera me je močno bolela glava, in izpustil sem nočno stražo. Odsotnost iz sadovnjaka je bila usodna za Špelco in bodoči zarod. Preden se je razgalila jutranja zarja, sem se vrnil v sadovnjak, kjer sem hotel nadaljevati sodelovanje z bodočo kokljo. Kuna je izkoristila mojo in psičkino odsotnost in usmrtila Špelco ter popila jajca. Ja, narava je včasih kruta in nas nagovarja, da iščemo sožitje z vsemi bitji, jih ščitimo in sestopimo iz trona oblasti.
Srna, 11.8.2026
Kako pomembno je, da ne pozabimo svojih obljub, in jih izpolnimo. Svojemu žrebcu sem obljubil, da mu bom pripeljal mično kobilico, če bo nehal naskakovati kobilo, svojo mamo. On je svoj del zaveze izpolnil, jaz pač ne. Tri leta je spoštoval mojo zahtevo in nikoli ga nisem zalotil, da bi skušal zadovoljiti svoj spolni nagon. Ko pa sem nekega jutra stopil v štalo, nista bila v njej le dva konja, temveč trije. Žrebiček je že bil na nogah in sesal materino mleko. Ta prizor me je silno vzradostil, kajti bil je popolnoma zdrav in krepak. Za odraslega žrebca so mi govorili, da ga je nemogoče obvladovati, dva žrebca skupaj pa da sta prava katastrofa. Odrasli žrebec naj bi napadal mladega, lahko tudi do smrti. Zaupal sem, da se pri meni kaj takega ne bo pripetilo, ker sem do konjev pristopal zaupljivo, z ljubeznijo, ki je dopuščala razodevanje bitja v vsej njegovi potencialnosti. Ker ljudje praviloma pojmujemo živali pragmatično, vredne so nam toliko, kolikšno korist nam nudijo, jim ne damo možnosti, da zaživijo z nami v svoji celovitosti. Spoznaval sem jih kot kozmična bitja, ki ti lahko izrazijo in poklonijo veliko več kot le ježo in gnojilo. Konji in psi so živeli v sožitju, tako da nisem bil niti presenečen, ko sem nekega sončnega dne videl, kako sta si žrebec in psička poklonila poljub.
Prisotnost konjev na kmetiji je privabila tudi lastovke, ki so si pod stropom štale zgradile gnezdo, kamor so se vsako leto v še večjem številu vračale. Pogosto sem na vrhu piramidnega hriba, na najvišji točki posestva legel na hrbet in občudoval lastovičji let. Opazil sem, da so, preden so skozi okno poletele h gnezdu, naredile lažen krog in tako preprečile morebitno grožnjo svojega zaroda. Rumeni kljunčki so se nenehno stegovali na rob gnezda in bili ves čas nenasitni vedno novih obadov in muh. Izjemna je tudi lastovičja sposobnost, da pri veliki hitrosti na kratki razdalji zamenjajo smer za 90 ali več stopinj.
Še zdaj, ko že več let nimam kmetije, so spomini na doživetja z živalmi povsem živi in me navdajajo z neopisljivo radostjo.
Žolna 10.8.2006
Večja psička, Staforka, je rasla, manjša in starejša mešanka pa se je mukoma privajala, da nisem več v celoti njen. Na dvorišče je pogosto prihajal sosedov pes, ki ga kljub mojim prošnjam sosed ni zadržal na svoji kmetiji. Nale nisem dal sterilizirati, ker je nisem hotel prikrajšati za občutenje materinstva.
Tako jo je sosedov pes, tudi zaradi moje neprevidnosti, oplodil in moja kmetija je postala bogatejša za sedem malčkov. Kljub nepričakovanju in nepripravljenosti na devet kosmatincev, mi je krdelo prinašalo polno radosti. Pri starosti dveh mesecev je doletela mladičke kruta usoda, zboleli so za pasjo kugo. Veterinar je cepil vse mladičke razen najbolj prizadetega. Zmotno jih je cepil proti že prisotni kugi in to je bilo usodno za vse razen tistega najšibkejšega, ki ga je drug veterinar ozdravil. Bilo je v nedeljo zjutraj, ko so pričeli bruhati in izločati smrdečo notranjščino, vedno bolj so hirali v hudih bolečinah. Vsakega, ki mu je odbijala poslednja ura, sem vzel v naročje in se osredotočil na sočutje. Vsak izmed njih mi je v svojem smrtnem boju razsvetlil nekaj za moje življenje in natančno sem vedel, po njihovi sugestiji, kje jih pokopati. Tako sem intenzivno doživljal njihov odhod in vsak izmed njih mi je v svojem kratkem življenju in umiranju posvetil veliko duševno in duhovno dragocenost.
Ob 21.30. sem pokopal zadnjega, po celodnevni agoniji sem bil čustveno izpraznjen in duševno izčrpan. V meni se je po tem krepila jeza do veterinarja, ki je bila prepletena z globoko žalostjo. Hkrati pa sem bil hvaležen za vsa radostna doživetja, ki so mi jo v svojem kratkem življenju podarili in tudi za silno trpljenje, ki je raslo z odhodom vsakega ljubljenčka.
Zajec, 17.8. 2026
Z biblijskimi besedami »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« izražena ideja pomeni, da spoštovanje človekove lastne integritete in enakosti, razumevanja in ljubezni do svojega jaza ne moremo ločevati od spoštovanja, razumevanja in ljubezni do drugega posameznika. Ljubezen do svojega jaza je neločljivo povezana z ljubeznijo do svojega bližnjega.
Presunil me je podatek, da vsak dan umre 18000 otrok od lakote. Priznam, da si ne upam prizadejati bolečine v srcu, če bi si privoščil prenesti to dejstvo v svojo zavest. Videl bi shirano temnopoltno ženo, kako drži v svojem naročju novorojenčka na shiranih prsih, iz katerih ne priteka več mleko. V oči gleda smrt, prepozna njeno premoč in prepušča ji svoje ljubljeno bitje. Morda niti ne prvo...
Kako nas prizadene vsaka izguba znotraj svojih dragih; kako znamo občutiti bolečino in žalovati. Torej še nismo brezčutni. Najbrž vklopimo obrambni mehanizem svoje duševnosti, ki temu dejstvu spregovori: to je daleč, predaleč. In jaz tega ne morem preprečiti. Če sem iskren, imam spoznanje, da tega, ne morem preprečiti, lahko pa s kapljo omilim trpljenje. Prijateljica, ki tudi ni bogata, prispeva eno kozo v Afriko. Nekateri prispevajo v Unicefu, nekateri pa ne zaupajo, da bi njihov prispevek končal v pravih rokah. Dobro je pobrskati po svojem srcu in iskati, najti pot, ki kreira sočutje. Kako dobro bi se počutili, če bi se odpovedali kakšni malenkosti, ki ni nujno potrebna, in darovali za te nebogljenčke.
Živeti brez sočutja in milosti je vse prej kot modro. Med nami pa so taki, ki niso presegli v otroštvu nujnega egoizma. Mnogi so bili oropani brezpogojne ljubezni svojih staršev, ne vedo, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. Praviloma to iščejo kasneje v partnerstvu, vendar naša nezadostna ljubezen onemogoča, da bi življenje v dvoje temeljilo na harmoniji in trajalo.
