Klop v čakalnici ob občasno delujočem predvajalniku glasbe je zasamevala, ko se s hitrimi dvigi še prej sedeče čakajoče postave prerazporede pred novo različico voznega reda. Obetal je tehtne spremembe, je bila njih prva ocena. Ukinitev nekaterih prog niti ni moteča, saj so bila vozila tedaj in na tistih progah res skoraj prazna in so vozila v potrate. In še ena novost se je obetala, je od nekod prešlo med njih: popolna obnova in dograditev postaje. Kaj takega si ne predstavlja niti ujec, ko si vneto prepisuje na novo urejene številke z voznega reda v drobno beležnico, in kaj takega si ne bi mislila niti kioskarca, ki je v mislih že preračunava zgubo in kovala ukrep, da odpre obrat hitre prehrane za delavce, za malice. Podjetnica v njej ni mirovala. Povsem je zaprla lino, skozi katero je občevala s strankami, čeznjo potegnila še zavesico, pa vklopi lučko, se sedeča sprosti in po pultu pred seboj razprostre papirnate plahtice s slikami in različnimi znakci. In se zamisli. In si zamisli. In odmisli. Spomni se na velik glaž kompota, ki si ga je bila pripravila, da ga použije, ko se vrne v stanovanje; in sprevidi, da jo je preroškost minila, a odgovora nima. Papirnate plahtice s slikami in znakci preroškosti pač ne vsebujejo, domisli. Znova postane dostopna za stranke. V stanju dostopnosti kot vedno lista po časopisih, jih bežno ošinja s poznavalskim pogledom, se ustavi s pozornostjo ob res branja vrednih prispevkih, ko prispe do napovedi o dograditvi postaje, ki naj bi bila imela zgoraj še nakupovalno središče, sodobno jedilnico, še nekaj trgovinic..., kaj takega?! si kioskinja v zgražanju prižge cigareto, jo nekako do polovice skadi, pa ostanek odvrže skozi prodajno lino. Živčna postane. Izza vrat brez kljuke z zunanje strani vstopi postajna uslužbenka in namesti nov vozni red, ki naj bi veljal do preklica oziroma do namestitve novega, in spodaj namesti pisan in vpadljiv plakat z napisoma: omejeno drzno in nedostojno vedenje na splošno v obliki razkazovanja spolnih organov na javnem kraju. Ozre se proti čakalnici in polglasno oznani: stranišče je od zdaj naprej na ključ, ki je pri pultu. Vozilo, edino z res krepko, krepko zamudo, pripelje do izstopališča; s puhom se odpro vrata, izstopi samohodka, preveri pristnost okolja z nekaj gibi, katerih odziv jo je prepričal, da je prav izstopila. Nihče se ni menila zanjo, ko se je bila zadrla prek postaje, ko je bila oddala krik togote in navdušenja, ko se je potihnilo in se bilo čakalo na odmev. Klop v čakalnici se sprazni, saj se vse prej sedeče prerazporedi k proučevanju novega voznega reda, kramljajoče tudi o vsebini plakata, ki je plahim odsvetoval udeležbo. Pritožba bo padla, je bilo njih nekako enotno mnenje. Sploh pa zdaj, ko bo postaja v nadgradnji, zdaj, ko ne bo prometa, ko ne bo turizma, ko ne bo vseh, ki nas gledajo, posnemajo, se nam pridružijo, da vse zapravijo pri nas, že na postaji, pa se zakreditirajo za vozovnico v nasprotno smer, v zapustitev, zdaj nas gredo prizadeti, in to javno, je togotil najmlajši nastavljalec. Eh, to nas ne dotolče, ga zavrne nekdo izmed njih. Odmev krika le prispe. Postaja doživi svoj zven. Samohodka sočutno podpre njihovo že tako ali tako enotno ter enovito mnenje in se odstrani. Zahodilo se ji je. V obup jo spravlja misel na kolesarsko stezo, saj jo je silno rada uporabljala za izvajanje sonožnih poskokov, zdaj pa zre nanjo, zakolesarjenko. A obup ni njena sestavina, pa samohodka presodi, da – kot vedno – pretirava. Kar drugam pojdi kričati, bi bil nemara lahko da izrekel možakar, ki je bil prisostvoval prepisovanju voznega reda, a ni mu bilo do izrekanja, ni mu bilo do možačenja, ni mu bilo do ukrepanja, ko pa mu je že pogled na klop v čakalnici zadoščal za odločitev, da mu ni do tega, ko pa je bila klop v svoji pustosti nežna, samcata, vabeča. Možakar, ugotovivši, da se druščina pred novim voznim redom redči, se nastalosti tako silno razveseli, da se zlekne čez celotno klop v hrbtnem slogu. Pa koga še zanima usoda naslednje razporeditve voženj, pomišlja, ko mrmra napev izpred let, napev najstniških koprnenj. Besedilo je bilo tako čudovito stremljenja polno, da ga še sebi ni zaupal. A ljubil že še bi, ga je obšlo docela in povsem naokoli njega, ko v lastni zahojenosti dojame, da je les klopi darovala dokaj redka drevesna vrsta. Ni ji vedel imena, a pozna njene lastnosti, ki so: dobrotljivost, prožnost, stalnost. Les pod njim odda vlago. Nivo v čakalnici se izogne vrednotenju, ki ga je bila določila medresorska ekspertna skupina, zadolžena za izvedbe nasilnih pogozdovanj. Iz rastlinjaka se gre naprej v drevesnico, je bila edina kolikor toliko zanesljiva poved glede tega. Da se tam izruje debelca, je bilo nekako samoumevno, in da se jih presadi, da se jih na novem zemljišču zaliva, gnoji, tudi. Delež samoumevnosti še ni določen, a je. Pot na tuje pa ji tudi ni pretirano ustrezala, samohodki. Mar bi se ustalila že prej, se je oštevala. Možakar na klopi je tujec, svoja opazovanja strne postajnica, ki pomišlja, da bi do prispetja dogodka lahko bila predlagala bolniško odsotnost; pa mesečno vozovnico za pastorko nemara. Uprava jo namreč docela upošteva. Pastorka z vplivom, jo sama pri sebi označi. Nadresorska ekspresna ekipa že žaga. Izdelalo se bo vsaj deset tisoč klopi, je njihov slogan. Kdor zaliva, naj še gnoji, pa je idejno sporočilo drvark, ki ga seveda še niso docela vsebinsko dodelale, a žagovina obeta. Krožne žage! Tako ljuba jim zvočila. Sobar, na katerega ime se je že pozabljalo, skozi okno zre proti postajinim dovozom. Ajda, kot apno bela, mu krni uživanje v barvah. Temoten bi bil postal, da ni zasvetila skoraj večna obcestna svetilka, sijoča nanj. Nato se kot blisk in svetlobni polizdelek spusti vanj: nekonkurenčnost je postranska škoda in kot tako jo je potrebno vrednotiti, se mar ne zdi tako? Sobar do še vozečega vozila pristopi z vsem vidnim spoštovanjem do razdalje. Nekoč v sobi, danes pri sebi, mu poreče sprevodnica. Drkaj v sebi! jo nahruli. Spet to? sprevodnica smeje dokaže vozniku, da ji smelost s ščepcem nagajivost ni tuja. Po žagovino sem prišel, če so jo natovorili, sporoči možakar, ki se je bil nekoč odločil, da bo ločil iveri od žagovine. Sprevodnica ljubko odrine sobarja in mu s tem da vedeti, da je odrinjenost le predstopnja k zbliževanju z oddaljevanjem. Paket je spodaj, sporoči možakarju, odpre stranski del vozila prav počasi in s tem da sobarju obilico časa, da se odstrani, saj ni prav nič vešč nošenj. In možakar bi mu brez dvoma zameril, če se s sprevodnico spetlja na tako vidnem in tudi svetlem mestu. Opozorilo glede obnašanja pod voznim redom doživi ponatis. Dogodku določi izhodišče silno veliko vozilo, spominjaje kioskarko in celo njeno ljubico na silno veliko vozilo. Policistka poleg stranišča čaka na premestitev kam bliže domu.
