Nastalo je veliko razburjenje. Mitja Gorjup, glavni urednik Dela, je klical na Tribuno in zahteval, da se razčisti grožnja Marjana Pungartnika, da bo snemal pogovor z njim.
Marko Slodnjak je prevzel ta klic Rekel sem mu, da niti po naključju nisem govoril po telefonu z Mitjo Gorjupom, nobenih razlogov za to ni bilo, kaj šele da bi mu grozil s snemanjem pogovora. Tudi nisem imel nobene možnosti, da bi snemal. Kaj bi snemal? Z Markom sva se odpravila s Trga revolucije 1 na Tomšičevo 2 za vogalom, kjer je bil sedež Dela. Sprejel naju je razburjeni Mitja Gorjup in v kratkem razgovoru sem zvedel, naj bi ga poklical jaz in zahteval neka pojasnila … ne spominjam se več, kaj naj bi bilo … in ker jih ni hotel dati, naj bi mu zagrozil, da to snemam na magnetofon. In da sta bila pri tem udeležena dva.
Jaz? Ne. Mitja Gorjupa sem poznal, tudi on je mene. Izključil sem vsako možnost, da bi mu napravil kaj takšnega. A on mi je rekel, da sem govoril počasi. Ne, jaz ne! Nikoli si ne bi drznil, to je bilo zunaj mojih načel. Nisem. Prišli smo do sklepa, da si me je nekdo privoščil. Bilo je leto 1971, še veselo, marsičesa se je kdo domislil, ne da bi pomislil na posledice. Bil sem začetnik pri Tribuni in kar pravšen za takšno zabavo. Gorjup pa je tudi šele nastopil svoj uredniški mandat.
Za hip se me je prijela paranoja. Začel sem preštevati ljudi. Med nami so bili objestneži in tudi škodoželjneži, vse to je bilo tudi študentsko gibanje. Popiješ pivo in na to požreš apaurin in dobiš idejo za kaj takšnega. Ali te navdahne trip. Ali si zelo samozavesten … Potem pa sem to opustil. Nekdo si je pač privoščil mene, podeželskega novica na vroči strehi študentskega gibanja!
