Za delovanje Skupnosti študentov (SŠ) v političnem letu 1970 so bile pomembne strokovna podpora gibanju, skupinsko učenje, visoka skupna zavest, nekoliko šibkejša trdnost vodstva, zato pa boljša organizacija, ki ni zmanjševala avtonomije sestavnih delov skupnosti. Prav tako smo gradili zaupanje študentov z učinkovitostjo delovanja, ki je temeljilo na solidarnosti z nosilci gibanja. Ključno za pluralni značaj skupnosti je bilo pravilo, ki je dajalo pravico do organiziranja in delovanja akcijskih odborov, opredelilo samoupravni značaj skupnosti ter obvezalo IO SŠ, da akcije študentov podpira in pomaga izvesti. To je bil konkreten korak k neposredni demokraciji!
Po tem, ko sta bila na volilni skupščini 23.12.1969 sprejeta statuta SŠ in ZSŠS, smo začeli politično leto 1970 bolj samozavestno po obdobju negotovosti, vzpostavili smo organiziranost samoupravne skupnosti in razjasnili, kakšen naj bo odnos do ZŠJ, iz katere nas niso izključili, mi pa nismo iz nje izstopili. Člani skupnosti so postali vsi vpisani študenti ne glede na nazorsko opredelitev, vstopili so v za vse razpoložljiv, odprt, programsko nedoločen in nazorsko neopredeljen prostor za uveljavljanje in uresničevanje skupnih interesov.
Delovati smo začeli v prepričanju, da bomo izpolnili vse zaveze, premagali vse ovire , zanosno, navdušeno, zavzeto v duhu gibanja, da imamo veliko prostora za prodor naših idej s podporo aktivistov in zanesenjakov, četudi z malo političnih izkušenj in voditeljskih veščin. Da bo polno zaživela SŠ, da se bomo vedno oprli na svoje zaledje, na revolucionarni duh, željo po spremembah, ki jo bomo lahko delili s širšo skupnostjo. Vodilo nas je prepričanje, da bomo lahko računali na vzajemno sodelovanje Tribune in RŠ, na študentske kulturne dejavnosti, alternativno umetniško sceno, na organizacijo ljudske tehnike, predvsem fotografske sekcije, na številen MO, zelo močan sindikat ŠN, na zbore, fakultetne in akcijske odbore ….. vse to nas je navdajalo z optimizmom. Prevevalo nas je splošno navdušenje in veselje do skupnega ustvarjanja.
S pričakovano naivnostjo in vihravostjo smo se vključili v utečene strukture oblasti, odločanja in upravljanja, računali na predstavnike v organih upravljanja univerze in samoupravnih skupnosti, imeli smo zanesljive podpornike in zaveznike v poslancih Tonetu Remcu in prof. Vojanu Rusu. Računali smo na razumevajoče vodstvo v ljubljanske policije, prizanesljivost varuhov javnega miru, blagohotno razumevanje DPO, posebej ZMS in njihovo iskreno željo po enakopravnem sodelovanju. Verjeli smo, da lahko dosežemo, kar hočemo, da so nam vsi iskreno naklonjeni, uživali smo simpatije javnosti in imeli zaupanje politike.
Na začetku spontano sindikalno gibanje dela študentov je postopamo postajalo bolj množično politično gibanje s sicer ohlapno organizacijo, ki pa je kazalo vedno večje ambicije po proženju sistemskih sprememb visokošolskega študija in družbenih odnosov. Vodstvo SŠ si je prizadevalo nuditi predlogom in zahtevam gibanja prepričljivo, verodostojno organizacijsko, družboslovno, filozofsko in politološko podporo, zaradi česar so se zahteve po celoviti reformi univerze in demokratizacije družbe vedno bolj zaostrovale. Vodstvo je namenoma nudilo gibanju karseda nevtralno politično platformo in pri svojem političnem delu še posebej pazilo, da ne bi zatrlo spontanosti izrekanja raznolikih interesov in pogledov prebujenih študentov. SŠ je dokazovala svojo moč in gradila svoj vpliv s pozivanjem na množičnosti organizacije vseh študentov ter se potrjevala z izkazovanjem pripadnosti skupnosti, s tem, ko je bila politično relevantna skupina na protestih, demonstracijah, zborih in drugih množičnih dogodkih. V kolikor je imela raznolika skupnost priložnost za svobodno izrekanje svojih stališč, toliko bolj je podpirala delovanje vodstva pri uresničevanjem ciljev in zahtev gibanja v strukturah oblasti. Od množičnosti gibanja je bila odvisna legitimnost vodstva skupnosti, od sposobnosti obvladovanja ekstremizma v gibanju je bilo odvisno zaupanje oblasti, od prepričljivosti argumentov pa prodornost skupnosti na poti skozi institucije. Študentsko vodstvo se je več čas ukvarjalo z uravnavanjem teh odnosov in iskanjem ravnovesja med odprtostjo in relevantnostjo pogledov oziroma med spontanostjo in organiziranostjo politične akcije. Oprlo se je na ugotovitve posebne raziskave javnega mnenja študentov. Ta je potrdila, da je vodstvo zastopalo splošne vrednote večine študentov, ki so se opredelili proti vojnam in družbeni neenakosti v svetu, doma pa proti spreminjanju vrednot in organizacije socialistične družbe. Prevladalo je splošno mnenje, da študenti ne zavračajo družbene ureditve, ampak predlagajo spremembe!
Vodstvo se je odločno zoperstavljalo kritikam študentskega gibanja, češ, da je samo sebi namen, ne daje nobenih rezultatov in ostaja bolj ali manj na ravni filozofiranja o napredku in revoluciji. Vedno bolj se je uveljavljala politična usmeritev, da se je za uresničevanje študentskih interesov smiselno bojevati znotraj institucij, v organih univerze, v zakonodajnih organih in v družbenopolitičnih organizacijah.
Na osnovi ugotovitev posebne ankete, ki jo je po sklepih zbora v ŠN pripravila in obdelala socialno-ekonomska komisija, je delovna skupina pripravila in skupaj s poslancem Tonetom Remcem vložila pripombe na osnutek sprememb in dopolnitev Zakona o štipendijah in posojilih za izobraževanje, ki je vključeval tudi gradnjo študentskih in dijaških domov ter financiranje sistema ekonomske cene in kompenzacij stroškov študentskega bivanja.
Glavna naloga IO SŠ je bila partikularne predloge in raznovrstne študentske zahteve s svojim družboslovnim znanjem in politično spretnostjo povezati v koncepte ter jih poskušali udejaniti v sistemih političnega odločanja. V toku dinamičnega dogajanja je neprofesionalno vodstvo SŠ težko opravljalo obsežno organizacijsko delo in še posebej stalno, neposredno komuniciranje s študentsko javnostjo. Skupnost je v očeh nekaterih skupin študentov začela izgubljati pripadnost skupnim interesom. V nerealnem pričakovanju takojšnih sprememb je študentsko gibanje izgubljalo tudi zagon in motivacijo za družbeno delovanje.
Vodstvo SŠ je večino svojih dejavnosti usmerjalo na počasno pot skozi sita političnega odločanja s sodelovanjem in prepričevanjem vseh oblastnih struktur od Skupščine RS, Izvršnega sveta, ZKS, SZDL , samoupravnih skupnosti in javnih zavodov. V ta namen je bilo treba najprej spoznati njihovo delovanje, domet in vzvode odločanja ter se pogumno vplesti v njihovo delovanje. Po drugi strani smo se zavedali, da je vključevanje v sistem političnega odločanja in sodelovanje z družbeno političnimi organizaciji lahko nevarno za ohranjanje povezanosti z gibanjem, z njegovo prevratniško naravo. Za ohranjanje zaupanja skupnosti je bilo posebej pomembno paziti, da ne bi zaradi pragmatizma in pridobivanja političnih zaveznikov odstopali od načel spontanega odzivanja na družbene probleme in odklone aktualne politike od deklariranih načel. Težko se je bilo braniti očitkom vodstvu o prikriti izdaji revolucionarnih zahtev, o paktiranju z oblastjo, o povzpetništvu in skrbi za politično napredovanje. Po drugi strani pa je bila pot skozi institucije dejansko edina realna možnost, da se zahteve gibanja vsaj poskusijo uresničiti s strpnim dogovarjanjem z akterji politične moči, ki so imeli vpliv na vzvode izvršne oblasti. Namesto zaostrovanja je bilo enostavno treba Izkoristiti tedaj bolj ali manj prikrito naklonjenost vseh političnih akterjev sil študentskemu gibanju,
Študentsko gibanje je postalo manj udarno, manj radikalno, manj anarhistično, blizu idealom modela samoupravnega socializma, bližje smeri uradne politike ZK. Z vstopom v institucije in vpletanjem v univerzitetno strukturo, še posebej z udeležbo na volitvah, je postajalo gibanje vedno bolj prilagodljivo političnemu sistemu, po svojem delovanju in zahtevah pa bolj evolutivno kot revolucionarno. Nikoli pa ni bilo povsem obvladano ali dirigirano od zgoraj navzdol, četudi ni bilo niti reakcionarno niti nacionalistično niti ekstremistično pa je bilo v vsakem primeru skrbno nadzorovano. Kljub temu se je vodstvo SŠ v širšem družbenem okolju soočalo z očitki o elitizaciji tako študija kot samega gibanja. Na drugi strani pa se je študentsko vodstvo srečevalo z očitki, da naj bi se SŠ podrejala interesom dnevne politike, zaradi česar naj bi začela študentska skupnost izgubljati izvorni revolucionarni naboj in prodornost svojih akcij. Temu so sledili pozivi k bolj dosledni pripadnosti ciljem spreminjanja družbene neenakosti, liberalnim pogledom in demokratizaciji odločanja. Za leto 1970 je bilo najbolj značilna radikalizacija kritičnega jedra študentov in SŠ v kritiki zgrešene mednarodne politike Jugoslavije. Očitali so ji nenačelni pragmatizem in opuščanje naprednih načel miroljubnega sožitja in neuvrščenosti, zanemarjanje rojakov v zamejstvu, paktiranje z nedemokratičnimi režimi in podpiranje širitve hladne vojne. Ostra kritika zunanje politike je bila posredno usmerjena v kritiko nenačelne in pasivne notranje politike pri razreševanju najbolj perečih problemov naraščanja družbenega razlikovanja in ekonomske neenakosti. Vsekakor pa je bila z nenačelnostjo notranje politike dodatno spodbujena. Četudi so bila dejansko vsa študentska gibanja vsepovsod po svetu mirovniška, je bila preusmeritev zanimanja iz univerzitetne v problematiko mednarodnih odnosov nepričakovana, še bolj pa množični in silovit odziv nanjo. Spontani dogodki so močno razgibali mirovniško in pravičniško zavest študentov, delovanje okrepljenega MO se je okrepilo do te mere, da so predlagali preselitev pasivne mednarodne komisije ZŠJ iz Beograda v Ljubljano in ustanovitev informacijskega centra, neke vrste študentske tiskovne agencije, ki bi jo podpirala.
Prizadevanje za spremembo statusa študenta kot delovnega človeka in s tem povezano priznanje študija kot dela, je bil temeljno izhodišče za celovito reformo študija univerze. Iz priznanja, da je študent delavec in študij delo, naj bi izhajale tudi vse pravice o zagotavljanju gmotnega položaja, socialnega in zdravstvenem varstva študentov in o upravljanju univerze. Na žalost so se razprave o reformi univerze prehitro začele in končale pri opredeljevanju delovnega statusa študenta, niso pa odpirale vprašanj o tem, kako bo novi status vplival na spremembo njegovega položaja in vloge kot subjekta v izobraževalnem procesu ali obratno, kako ki bi se morale novemu statusu primerno prilagoditi načini in oblike pedagoškega in raziskovalnega dela. V reformna prizadevanja naj bi bili vključeni vsi zapostavljeni, ki bi jim reforma odprla nove možnosti za osebni razvoj, študentom kvalitetno znanje, asistentom nove izkušnje za napredovanje, profesorjem in raziskovalcem znanstveni napredek. Ker bi se s tem vsem povečale obveznosti in spremenile dolžnosti, še tako obetavne zamisli o novi delovni skupnosti študentov in pedagogov niso uživale veliko zaupanja niti študentske niti akademske skupnosti. Razprava o reformi univerze, ki bi zvišala kakovost univerzitetnega študija, zagotovila boljše pogoje za študij, boljše oblike študija, boljši študijski uspeh, predvsem pa boljše znanje, se je zdela vsiljena in preuranjena. Študenti so imeli odpor do visokoletečih ciljev reforme univerze in znanosti, niti bolj zavzetih se ni dalo prepričati, da potrebujejo za »prehod iz svojega revolucionarnega položaja v revolucioniranje družbe reformirano univerzo«. Zaradi nezainteresiranosti obeh strani skupno prizadevanje komisije za družbenopolitične in študijska vprašanja IO o reformi univerze ni uspelo razširiti iz izmenjave mnenj na FF, tako da se je zožilo na potrjevanje statutov fakultet.
Pripravljali smo se na pragmatično delovanje, lotili zbiranja podatkov in analitičnega dela za utemeljevanje družbene krize, ki se je kazala tudi v zaostajanju univerze za razvojem znanosti in z njo povezanih oblik študija, krize upravljanja, poučevanja, prostorske, kadrovske, finančne in socialne krize. Vodstvo je stavilo največ na razreševanje vprašanj, ki so se nanašala na neenakosti in razlikovanja v dostopu do znanja, teza o študentu delavcu se je kazala za ključno izhodišče, ki je obsegalo gmotni položaj študenta, njegov pasiven položaj v procesu študija in upravljanja. Prevzete zaveze so osredotočale na razreševanje na videz najbolj enostavnega gmotnega položaja študenta z zagotavljanjem štipendij, posojil, študentskih domov z vpletanjem v pripravo novega štipendijskega zakona in štipendijskega centra. Čeprav je šlo dejansko za korenito spremembo sistema, so bili predlogi SŠ v neposredno korist študentov sprejeti še z največ razumevanja in politične volje.
Reforma univerze in celotnega sistema izobraževanja je bil bolj zapleten problem, ki je že v začetku vzbujal več nesoglasij kot soglasij, odpiral divergentne poglede in nasploh naletel na bistveno manj zanimanja študentov za diskusijske zbori o teh vprašanjih, še manj pa je bilo zanimanja za sodelovanje pri nastajanju koncepta samoupravno organizirane družbeno odgovorne univerze za tedaj napovedano vsejugoslovansko posvetovanje ZŠJ. Poskusi SŠ, da bi uspela povezati in poenotiti stališča z asistenti in naprednimi profesorji niso uspeli, nejasne so bile predstave o vlogi družbeno kritični angažirani znanosti in umetnosti v reševanju družbenih problemov, o vpletanje znanosti v razreševanju ključnih družbenih vprašanj in nasprotij, o podajanja in razvijanje znanja na način osvobajanja študenta kot subjekta v povezanem raziskovalno- izobraževalnem procesu, se ni sprožila široka konstruktivna razprava, nedorečena je ostala izmenjava različnih mnenj in pogledov, ideja o odprti univerzi kot proizvodno-ustvarjalnega centra je vzbujala več pomislekov kot podpore.
V tistem času se je začel odvijati tudi dialog med zmernimi komunisti in zmernimi kristjani. To so bili prvi poskusi vključevanja vernih študentov v družbeno delo v okviru samoupravne študentske skupnosti. Dialog s skupino študentov pri reviji 2000, ki je zagovarjala povratek k izvornemu krščanstvu, občestvu izven cerkve, je podpiral napredno strujo v slovenski cerkvi pri premagovanju dogmatskih preprek, nestrpne polarizacije in izključevanja. Verjetno prvi korak k spravi!
Politično leto se je izteklo z Literarnim maratonom na FF. Dogodek je bil za nas prava lekcija, kako v pravem trenutku spodbuditi, organizirati in motivirati kulturno- politično akcijo. Bila je avtentični izraz načelne solidarnosti in podpore študentskemu gibanju, ki ga je tedaj poosebljal v Beogradu obsojeni študentski aktivist in mirovnik Vladimir Mijanović »Revolucija«. Maraton je bil skrbno pripravljen, zrežiran in organiziran. Izkazal se je kot idealni model, prepletanja različnih oblik političnega nastopanja, spontanosti, angažirane kulture, pesništva, glasbe, muzike, govora, izjavljanja, prepričevanja in opredeljevanja. Sproščeno vzdušje, resno in zabavno, veselo in zanosno, ustvarjalno in aktivistično je ustvaril skrbno zrežiran kulturno- političnega festival, ki je omogočil nastopanje zbranim 300 študentkam /om na politični in odrski sceni, v odpiranju in vodenju živahnih diskusij. To je bilo resnično, četudi uprizorjeno gibanje v obliki političnega gledališča, kjer so se prepletale nastopi, recitacije, skeči in jame-sessioni. Happening je bil živo nasprotje zateženi sceni formalnega političnega združevanja. Dogodek je bil vsekakor generalka za prevratno leto 1971, vrh študentskega gibanja v Ljubljani.
Posebna značilnost gibanja je bila zastopanost vseh slojev, družbenih skupin študentov iz različnih kulturnih okolij, ki jih začasno povezuje obdobje študija in študijsko okolje, želja po spremembah, načelna kritičnost ter akcijsko zavezništvo z naprednimi družbenimi skupinami in gibanji. IO SŠ je deloval v obeh smereh, pri spodbujanju revolucionarnosti in ohranjanju spontanosti gibanj od spodaj navzgor, in pri prenašanju študentskih zahtev, pobud in predlogov v izvršilno politiko.
Za razvoj skupnosti je bilo pomembno ozaveščanje študentske javnosti, spodbujanje kritičnosti študentov, da bi lažje prepoznali skupne probleme, s katerimi se soočajo in možnosti za njihovo razreševanje. V ta namen je bilo potrebno strokovno-politično delovanje vodstva IO SŠ. medtem, ko je bilo pri upravljanje organizacije, da bi lahko uspela študentske probleme razreševati, nujno akcijsko povezovanje organov skupnosti, da bi jih usposobili za usklajeno in učinkovito sodelovanje.
Za gradnjo zaupanja v učinkovitost organizacije, je bilo potrebno organizacijsko politično delovanje. Kako obdržati ravnovesje med spontanostjo, ki ohranja študentsko gibanje privlačno in vključujoče na eni in organiziranostjo, ki ga povezuje in usmerja, ni bilo organizacijsko, ampak vsebinsko vprašanje o tem, kakšen naj bodo dolgoročni cilji programa in delovanja skupnosti. Ker se te opredelitve tičejo vseh študentov in vse univerze, naj bi bil dovolj okvir usmeritev, skrit v zgoščeno besedilo minimalnega usmerjevalnega programa IOSŠLVZ za politično leto 1971.
Delovanje SŠ LVZ
Člani IOSŠLVZ:
Janez Koželj, predsednik;
Lenart Šetinc, podpredsednik;
Tomo Ivič, tajnik;
Miran Kert, finančni tajnik;
Člani:
Pavel Gantar: komisija za družbeno-politična vprašanja, predsednik
Jovo Grobovšek
Marjan Hruševar: študijska komisija , predsednik
Niko Klavžar
Jure Kleindienst : socialno-ekonomska komisija, predsednik
Drago Mrhar: socialno-zdravstvena komisija, predsednik
Marijan Poljšak: krščanska skupina Blok4
Andrej Ule
Stojan Vodopivec : sindikat ŠN, predsednik
Silvo Volčanšek: pokrajinski klubi študentov
Metod Zalar
Boris Muževič: odgovorni urednik Radia Študent
Jože Konc: odgovorni urednik Tribune
Zbori študentov, demonstracije in protesti:
14.1. Zbor v ŠN o materialnem položaju študentov,
13. 5. Zbor skupine študentov 4. blok in komunistov in protest pred Ljudsko skupščino v podporo Stanetu Kavčiču,
14. 5. Zbor študentov v ŠN proti sodelovanju Jugoslavije s polkovniškim režimom v Grčiji,
15. 5. Zbor in demonstracije okoli ob napadu ZDA na Kambodžo,
30. 9. demonstracije proti obisku predsednika ZDA Richarda Nixona,
10. 10. zbor študentov na FF in demonstracije za Koroško ob 50-letnici plebiscita pred avstrijskim konzulatom v organizaciji krščansko-socialne skupine 2000,
7. 11. Literarni maraton in kulturno-politični zbor na Filozofski fakulteti,
19. 11. Akcijski odbor o organizaciji svobodnih študentskih tribuna na FAGG,
12. 12. Zborovanje in množične demonstracije proti nasilju nad slovensko manjšino v Italiji.
Projekti in raziskave:
1. Pripombe delovne skupine IO in poslanca Toneta Remca na osnutek sprememb in dopolnitev Zakona o štipendijah in posojilih za izobraževanje, ki vključuje tudi sistem financiranja gradnje študentskih in dijaških domov, ekonomske cene in kompenzacij iz proračunskih presežkov RISK (14.1.70),
2. Predlog za ustanovitev Republiškega štipendijskega centra za usklajevanje štipendijskih potreb in vodenje nacionalne kadrovske politike pri RISK / socialnoekonomska komisija
3. Raziskava (anketa in analiza) materialnega položaja študentov in potrošnje : socialno-ekonomska komisija IOŠSLVZ in IOSŠMVZ v sodelovanju s Sociološkem inštitutom SRS in Centrom za raziskave javnega mnenja na VŠSPN,
4. Osnutek družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju učencev in študentov v SRS,
5. Pripombe na Zakon štipendijah in posojilih v izobraževanju,
6. Predlog projekta pomoči študentov pri neposrednem reševanju problematike nerazvitih območij s terenskim delom v okviru študijskih programov in znanstveno raziskovalnega dela univerze,
7. Pobuda za ustanovitev zdravstvene ambulante za študente v Študentskem naselju,
8. Pobuda za ustanovitev vrtca za otroke študentskih mater in družin v času predavanj in vaj,
9. Pobuda za ureditev zavetišča za študente iskalce stanovanj ,
10. Ustanovitev sindikata študentov najemnikov zasebnih sob,
11. Memorandum o delovanju organov za notranje zadeve v prostorih Univerze.
Dokumenti 1970
V izobraževalnem sistemu ne moremo iskati le posameznih pomanjkljivosti, pač pa moramo proučiti njegovo celotno logiko. Ta danes temelji predvsem na konzumiranju znanja in ne na razvijanju samostojnega mišljenja ter ustvarjalnih sposobnosti posameznika. Osnova poučevanja na visokih šolah in univerzi je še vedno podajanje določene količine znanja ex- catedra, ne pa uvajanje neposrednega sodelovanja študenta in učitelja v znanstveno-raziskovalni proces. Tako stanje postaja kritično v trenutku, ko so procesi razvoja znanosti vse bolj dinamični, konzumirano znanje v nekaterih znanstvenih disciplinah pa zastarevajo že tekom samega učnega procesa.
Iz poročila družbenopolitične komisije, 1970
Usmeritev študentskega gibanja za spreminjanje lastnega družbenega statusa in reševanje univerzitetne problematike ter temeljnih družbenih vprašanj zahteva združevanje, usklajevanje in zadovoljevanje interesov vseh revolucionarnih družbenih subjektov. Tako študentsko gibanje opredeljuje svoje aktivnost kot revolucionarno in socialistično. Za svoj cilj in vrednoto postavlja uveljavitev samoupravljanja in spreminjanje sistemov ter odnosov, ki ga zavirajo. Navedena stališča so okvir, v katerega naj se z lastnimi programi vključujejo organizacije skupnosti študentov, delovne in akcijske skupine, da tako ustvarijo pogoje za dolgoročno in kontinuirano smer delovanja študentskega gibanja na Ljubljanski univerzi.
Iz izhodišč dolgoročnega programa delovanja SŠLVZ, 1970
Napredni boj za razširjanje lastnega družbenega prostora, ki vključuje tako politično kot kulturni prostor, mora biti dosleden boju proti današnjemu modelu politike in kulture. Študentska politika in študentska kultura lahko obstajata le kot negacija politike in kulture kot parcialnih, strogo ločenih dejavnosti človeka, vsaka s svojim posebnim, posvečenim področjem dela. Polika in kultura morata negirati prav takšno delitev družbenih dejavnosti in jo opredeliti kot nedelavno. Študentska aktivnost mora biti integrirana, izhajati mora iz študentovega položaja na univerzi in v družbi ter transcendirati vsako razcepljenost človeškega življenja. In to je tisto novo pozitivno, kar lahko ustvarja le študentsko gibanje..
Andrej Ule, iz gradiva za skupščino SŠLVZ 1970
Pogledi na leto 1970
V začetku 70. let se je začela preobrazba študentskega gibanja iz zgolj univerzitetnega gibanja v širše zasnovano protestno in kritično družbeno gibanje. Ta preobrazba je doživela svoj vrhunec z zasedbo Filozofske fakultete maja leta 1971. Pred tem se je študentsko gibanje v glavnem dogajalo med študenti. Nekatere skupine v slovenskem študentskem gibanju, npr. Poljšakova Skupina 4. blok, so bile bolj krščansko in nacionalno usmerjene, druge bolj kulturniško, npr. v smislu gojenja alternativne kulture. Spet tretje je bolj zanimala alternativna politika, npr. trockistično anarhistično usmerjena politika, kot na primer skupino okrog Jaše Zlobca.
Andrej Ule, spomini MMCRTV
Samoumevna nam je bila težnja po pravičn(ejš)i ureditvi družbe, prepoznavali smo jo v participativnem, samoupravnem modelu, ki se nam je zdel kot ideja vreden angažmaja, le da smo ga v enopartijskem sistemu doživljali kot odtujenega in izkrivljenega. V dobršni meri nam je šlo za iste stvari kot drugje po Evropi: za protest proti - vietnamski – vojni in angažma za mir, demokratizacijo, za iskanje poti med socialnim/socialističnim elementom v – kot se je zdelo – ukročenem, civiliziranem kapitalizmu in med realsocializmom sovjetskega tipa, ki se je ponovno in dokončno diskreditiral z vojaško intervencijo na Češkoslovaškem avgusta 1968.
Spomini Lada Planka MMCRTV
Skupnost študentov je bila zamišljena kot politično pluralna organizacija, ki je prostor za aktivnosti in projekte vseh študentov pri uresničevanju skupnih interesov. V tem okviru so delovali: študentski sindikat, študentski forum, pokrajinski klubi, študentski mediji, kulturno umetniške skupine, fakultetni odbori, pa tudi pluralne politične skupine študentov ter drugi ad hoc "akcijski odbori", ki so organizirali več deset množičnih demonstracij, zasedb in zborov. Tako so študentsko gibanje podpirale in omogočale institucije Skupnosti študentov, ki je zagotavljala materialno in pravno podporo akcijskim odborom ter posredovanje študentskih zahtev vodstvu univerze in državnim organom.
Lenart Šetinc MMCRTV
Študentsko gibanje v Ljubljani je v letih 1969 in 1970 svojo kritičnost usmerilo na zunanjepolitično področje, od leta 1970 pa je odločilno poseglo tudi v politična vprašanja, zlasti tista z mednarodno razsežnostjo. Zunanjepolitične razmere so oživile študentsko dejavnost v Ljubljani. To je bil eden glavnih razlogov za aktiviranje in radikalizacijo študentskega gibanja v Ljubljani. Protestirali so proti obisku ameriškega predsednika Nixona do Jugoslavije in proti preveč prijateljskemu odnosu Jugoslavije do grškega vojaškega režima. Na splošno so bili zelo kritični do jugoslovanske zunanje politike, do posameznih držav in voditeljev. V svojih pismih zunanjemu ministrstvu so od jugoslovanske vlade zahtevali prekinitev stikov z nedemokratičnimi režimi v svetu. Študenti so se zoper vse oblike fašizma v svetu odzvali s kritiko odnosa jugoslovanskih oblasti do teh pojavov. Ljubljansko študentsko gibanje je bilo na splošno – tako kot druga gibanja po svetu – pacifistično.
Od spomladi 1970 so študentje odločneje posegali v politična dogajanja, zlasti v tista, povezana z mednarodnim dogajanjem. Njihovi pogledi na vlogo Jugoslavije v njem so bili kritični, tako da lahko govorimo o prvih znakih politizacije in radikalizacije študentskega gibanja. Organizirali so vrsto protestnih akcij, ki so jih spodbudili mednarodni dogodki, kot sta bila vojna v Vietnamu in vdor vojaških enot ZDA v Kambodžo, protestirali so ob obisku ameriškega predsednika Nixona v Jugoslaviji,…. Posebno pozornost so ljubljanski študentje namenjali tudi slovenski manjšini na avstrijskem Koroškem in v Italiji.
