Sem primorski Slovenec-Titovec. Izvor te označbe je že v sami družini, oziroma obeh družinah staršev, in nato v osebnem razvoju:
Oče doma iz Brkinov, kakor najstnik, zgodaj brez staršev, se je nastanil pri starejši sestri v Trstu in nato pristal kakor delavec v pristanišču. Mladostno preseljevanje mu je trenutno zavarovalo izvirni priimek pred zakonsko uredbo. Ker se ob kasnejšem izsiljevanju ni podredil spremembi, je moral v brezposelnost. To ga je napotilo v vrste delavske organizacije, antifašizma, do vključitve v OF, v ilegalo in vse do politkomisarja v Komandi mesta Trst pod vodstvom Greifa in končne osvoboditve Trsta.
Mama, doma s Proseka, kraške vasi v predmestju Trsta. Družina upornih narodnjakov, delavcev, brez posesti. Njen brat Vekoslav med osnovnimi ustanovitelji in organizatorji Borbe, tržaške veje, povezane s Tigrom. Na Bazoviškem procesu leta ‘30 obsojen na 30 let ječe. Drugi trije bratje emigrirali v Jugoslavijo, med vojno v NOB, najmlajši leta ‘44 pokončan od nacistov v Rižarni.
Na takih izhodiščih je bilo naravno, da sem odrastel že od mladih let v okviru levo usmerjenih srednješolskih organizacij, nato v tabornikih, v Mladinski Iniciativi, organizaciji prebujanja in spodbujanja zavesti tedanje mladine o sebi, v vrstah krovne manjšinske organizacije SKGZ, vse do vključevanja v delovno brigado v Srbiji. Ob zaključevanju šolskega obdobja, kljub jasnemu in javnemu izražanju za Titovca in torej protividalijevca, bil sprejet v KPI, kjer skušal organizirati marksistični krožek in ob tem spoznavanje in osvajanje družbene problematike.
Od rojstva živel v mestnem središču in torej doživljal protislovenstvo, protijugolovanstvo, krivice, zapostavljanja in emarginacijo. Hkrati pa tudi vso solidarnost in podporo skupnosti, na osnovi katere sva lahko s sestro prišla do univerzitetne izobrazbe, medtem ko sta oba najina starša lahko dosegla skupnih 7 let šolanja.
Na teh pogojih se je razvila moja narodna zavest. Zavest pripadnosti delavskemu razredu. Ponosa upornosti, naprednosti in samostojnosti bratskih narodov v NOB.
Sedaj pa k delu: V kolikor boš ocenil, da bi bili določeni deli primerni za vključitev v publikacijo, to izbiraj po lastni oceni in odgovornosti. O verodostojnosti in točnosti zabeleženega seveda jaz popolnoma odgovarjam. Ker sem to napisal precej na hitro, bo verjetno še mnogo napak, a nima smisla da bi to sedaj predeloval, popravljal, bom kasneje, v kolikor boš smatral od tega kaj zanimivega za nastajajoči zbornik ‘69-’74.
OD KOD IN KAJ
Študentsko gibanje in leto ‘68.
Opazovanje iz Trsta, kot manjšinec, ne več dijak, ne še študent, zaposlen najprej v lesnem pristanišču, potem vrsta krajših zaposlitev, nekaj let v Slovenskem Stalnem Gledališču, nekaj let v tiskarni Primorskega dnevnika.
Vrenje, ki je počilo na univerzah v ZDA, se razbohotilo v majskih dogodkih v Parizu, se razplamtelo tudi v Italiji, vse do odmaknjenega Trsta, kjer je začenjal usihati šovinistični/nacionalistični naboj »città italianissima«.
Močan emotivni naboj za javni upor proti obstoječemu so bile večletne manifestacije proti vojni v Vietnamu. Proti imperializmu ZDA. Za mir. Proti oboroževanju in atomski nevarnosti. Proti kolonializmu. Vsebine, ki so lahko poenotile različne. Opogumile odmaknjene. Osveščale brezbrižne.
Osnove, ki so omogočile, da je privrela na dan cela vrsta potlačenih problemov. Na italijanskih Univerzah v prvi vrsti proti neverjetnemu avtoritarizmu »baronov«, univerzitetnih profesorjev, kar je bil odraz avtoritarizma v celotnem življenju/delovanju družbe. Sam dostop do visokošolskega študija je bil osnovan na socialni diskriminaciji, tako glede materialnega cenzusa, kakor tudi s sistemom študijskih usmeritev. Glede okostenelosti družboslovnih disciplin so se uporni dijaki in študentje lahko sproščeno izživljali tako z utemeljenimi argumenti kakor ultraradikalnimi kretenizmi. Kakor zahteva po obvezni pozitivni oceni na izpitih, tako zvani »6 politico«. Mladinci so bili glasilci tudi drugih zahtev, med prvimi glede ženske enakopravnosti. Naj omenim samo eno »malenkost«: zaposlena dekleta so celo morala prikrivati poroke, da ne bi tvegala odpusta z dela. Delodajalcu je bilo delovno pravo odmerjeno po njegovem interesu. Ravno v tem obdobju so delavski sindikati in stranke dosegli zakonsko odobritev »statuta delavcev«. Delovno pravo v Italiji je doseglo zgodovinski korak.
Celotno študentsko gibanje v Italiji je bilo istočasno povezano, a tudi v konfliktnem odnosu, z največjo delavsko stranko, KPI, in največjim sindikatom, CGIL. Ogromna večina vpisanih v mladinsko federacijo KP se je aktivno vključevala v gibanje in ga marsikje tudi odločilno vodila. V KPI pa so se odražali različni, tudi nasprotujoči si pristopi. V samem vodstvenem vrhu sta recimo zastopala skoraj diametralno nasprotna stališča Longo na eni strani in Amendola na drugi strani, torej dva liderja. Vedno v velikem spoštovanju notranje dialektike vse do organiziranja vsedržavnih mladinskih konferenc soočanja (convegno Arricia). Vseeno je prihajalo na levici tudi do ekscesov. Radikalna skupina študentov ni samo manifestirala, temveč v Rimu tudi fizično napadla glavnega sekretarja CGIL tov. Lamo. Kakor je KPI izključila iz svojih vrst P.P. Pasolinija, pesnika, režiserja, zaradi njegovih različnih stališč. Vendar razna odstopanja niso zameglila pomembnost študentskega vrenja. Pozitivni rezultati masovnega gibanja in osveščanja so se izkazovali v letih nadaljnjih pomembnih sprememb v italijanski družbi. V Trstu se je to izrazilo tudi v odnosu do slovenskega dela prebivalstva. V takratnih mladinskih javnih povorkah in demonstracijah so dvojezični transparenti jasno prikazovali novost: »Slovenci Italijani skupno v boj«. Masovno iz vseh šol, tako italijanskih kakor slovenskih! Do takrat so bile dvojezične manifestacije mladine zasluga samo levičarskih strank, medtem ko so bile italijanske šole še močno pod vplivom fašističnih skupin.
V takem novem družbenem ozračju so se polagoma sproščale stereotipnih okov različne politične skupine v Trstu. V vladajoči Krščanski Demokraciji je pridobivala vedno večji vpliv morotejska struja, ki je bila bolj odprta do sodelovanja in odnosov z Jugoslavijo in upoštevanja slovenske skupnosti. To kljub vsem zaviranjem, ki so izhajali iz še dominantnih nacionalističnih, revanšističnih in protijugoslovanskih krogov. Nezanemarljiv pokazatelj je bilo na primer uveljavljanje dejansko revolucionarnega pristopa zdravstvene reforme »Basaglia«. Vodilna politična oseba, ki je to podpirala –Zanetti– je bil nato tudi med nositelji koncepta in priprav mednarodne manjšinske konference v Trstu, kar je bilo že povezano s tkanjem Osimskih dogovorov.
Sam Trst je preživljal pred letom ‘68 protislovne procese. Najbolj odprto mejo prehodov ljudi in blaga v takoimenovani »železni zavesi«. Možnost masovne izmenjave blaga in osebnih prehodov je omogočiala boljši socialni standard in višanje delovnih mest v Trstu, obenem pa pretok zelo raznolikega potrošniškega blaga v Slovenijo. Na osnovi posebnih ukrepov republike Slovenije je slovenska manjšina pridobivala ob teh pretokih posebno vlogo, pomembnost in rast. Konservativni krogi v Trstu in Italiji so imeli še močne in dominantne pozicije, se protivili tem procesom z nasprotovanjem pravicam manjšine, oviranjem zakonodajni ureditvi teh pravic. Poskusi bombnih atentatov na slovenske šole so bili s tem v sozvočju in povezani z drugimi, uspešnimi, atentati. Takratno uporno vrenje v dijaških in študentskih vrstah je jemalo nekdanjo masovno podporo takim nazadnjaškim krogom. To se je kasneje poznalo tudi v pomembnih volilnih in političnih spremembah v celotnem prostoru, kjer je živela slovenska skupnost, vse tja do zapostavljene Benečije.
KAJ IN KDO
Sam nisem bil neposredno vključen v študentsko gibanje. Zaposlen sem bil že sedem let. Vendar aktiven v družbeno političnih organizacijah in zato povezan s takratnim družbenim vrenjem. Tudi to me je napeljalo, da sem se odločil prekiniti delovno razmerje in se napotiti v študij. Vzroki pa so bili tudi drugi. V zelo različnih delovnih razmerjih sem mnogo osvojil, se naučil, tudi z zadovoljstvom in uspešnostjo. Vendar mi je največje zadoščenje in vnemo dajalo prostovoljno delo v družbenih organizacijah. Ob tem sem vedno bolj zaznaval svoje površinsko znanje in podlago. Posebno ko sem začel organizirati mladinske debatne in marksistične krožke. V sami manjšinski organiziranosti smo se vedno bolj zavedali, da nam, ob vseh kulturnih institucijah, primanjkuje center, središče, ki bi lahko stalno, neprekinjeno, povezovalo, stimuliralo, dokumentiralo, organiziralo naše strokovno poznavanje narodnostno-družbene problematike.
V Italiji je obstajala sociološka smer samo v Trentu. Stroškovno zame nedostopna. Vključiti se popolnoma v študijski proces je pomenilo tudi, da prepustim sestri in svaku popolno breme invalidne mame. Razrešitev teh dilem je prišla, ko so mi vodilni v manjšinski organiziranosti obljubili podporno pomoč, možnost poletnega zaslužka in, ob uspešnem zaključku, upoštevanje zaposlitve. Na osnovi slovenske študijske štipendije in prebivanja v domovih v Ljubljani sem se lahko odločil. Zapustil službo in odšel na študij.
LJUBLJANA … ŠTUDIJ … VPLETENOST V AKTIVNOSTI …
Prišel sem torej na študij v svojo domovino. Iz države družbe, ki mi je bila mnogokrat grda mačeha, čeprav je bila tudi moja. Medtem ko sem do tedaj živel v državi, kjer smo se borili za novo družbo, sem prišel v državo, kjer so ustvarjali novo družbo. Tržaška kolegica mi je nekoč dejala: tu si Slovenec preprosto, kakor ko piješ vodo ali dihaš, ni ti treba stalno potrjevati in izkazovati, kaj si. Preprosto. Name je še posebej vplivalo, da sem takrat lahko živel najbolj svoboden, brezskrben del svojega življenja. Osnove življenja zagotovljene. Študiraš, torej delaš, kar ti ugaja in si si izbral! Vse to v okolju, ki je bilo v velikem kontrastu s Trstom. Trst krasno mesto, a s prebivalstvom, ki je že takrat bilo na vrhuncu stare populacije v Italiji. V Ljubljani pa si lahko iskal med mladimi razposajenci starejšo modrost.
Ob vstopu v študijski proces si že doživljal krče ignorance. Do tedaj sem že mnogo prepotoval Slovenijo in Jugoslavijo. Daljša ali krajša obdobja tudi živel, delal v Sloveniji. Na raznih seminarjih in razpravah spoznal marsikaj. Že po nekaj mesecih sem lahko ugotovil, da je bilo moje dotedanje poznanje, znanje o samoupravljanju, družbenem sistemu in življenju preskromno in površinsko.
Ob prvem izpitu pri prekrasnem predavatelju novejše politične zgodovine in antropologije – Južniču – sem si moral kar sam pristriči perutničke napuha. V njegovem kabinetu sva bila dva. Mojemu sovrstniku je postavil vprašanje, naj objasni vlogo in pomen generala Maistra glede slovenskega narodnostnega vprašanja in slovenske meje. Strela kaj pa to? Če sem do tedaj kaj solidno prežvečil, je bila zgodovina borbe za meje. Tu pa padem skoraj s stola. Nikoli slišal! Lepo je bilo poslušati odgovor kolega, a sem se kljub temu potil. Profesor je videl, iz kakih logov jaz prihajam. Pretipal je moje poznanje pariške konference po drugi svetovni. Tu sem bil na domačem skednju. Izučilo me je, da imam kar velike luknje. Velika večina predavateljev me je zelo obogatila. Kar je zmanjkalo ali bilo pomanjkljivo, je bilo odvisno bolj od študentskega veseljačenja in osebne nepoglobljenosti. Bili so tudi obratni primeri, kakor pri predavatelju industrijske sociologije. Ker se je komaj vrnil iz študijskega potovanja po ZDA, nam je v navdušeni ekstazi pripovedoval, kako je tam občudoval police veleblagovnic, kjer je bilo razstavljenih kar nekaj desetin zobnih past različnih znamk. Jaz sem prihajal iz družbe, kjer je že vsa mladina zasmehovala potrošniško pranje možganov. Nič čudnega, da te je na izpitu izpraševal z ameriško menedžersko iztegnjenimi nogami na pisalni mizi in si lahko med njegovimi podplati skušal videti, če ti sploh sledi! Vendar take posebnosti niso bile ovira za razumevanje in osvajanje znanja in metodologije, da si lahko samostojno začenjal dojemati dialektiko in protislovja družbenih procesov.
Vzporedno s predavanji, študijem, sem se znašel v toku univerzitetnega življenja. Za moje pojme in izkustva neverjetno, da so si študentje ekonomske fakultete drznili povabiti predsednika zvezne vlade na javno debato, kjer naj bi odgovarjal na njihova vprašanja glede novih gospodarskih ukrepov! Res je prišel v njihovo avlo! Jaz tudi! Zame drugi svet!
Prvi dve leti sem se, še frišno lakomen znanja, solidno potopil v študij in branje. Poletja izkoristil za dodatni zaslužek s prevozom tiska. Prevažanje mi je namreč zagotavljalo več kot honorarji za občasno pisanje za mariborski Večer ali Primorski dnevnik. To mi je tudi omogočalo, da sem obdržal mali štirikolesnik – fiat 500 ali bolho, kakor so ji pravili.
Ob postopnem vključevanju v študentsko aktivnost in v samoupravne organe mi je taka mobilnost omogočala večjo razpredenost stikov tudi izven ožjega fakultetnega življenja.
Medtem ko sem v Trstu opazoval kako so visokošolci zborovali, protestno zasedali fakultete za lastna zborovanja, manifestirali za dosego kake pravice, sem jaz V Ljubljani sedel kakor predstavnik študentov v fakultetnem pedagoško-znanstvenem svetu fakultete. Če sem znal kaj povedati in argumentirati, sem imel tudi možnost uspeha!
Skoraj mimogrede sem se znašel v Izvršnem odboru študentov v Ljubljani. Ob prvi seji zagledal preko mize nekako znan obraz. Dve besedi, pa se prepoznava. V otroštvu sva se skupaj igrala. Bila sva sinova dveh angažiranih Titovcev v Trstu. Babičev oče je bil sekretar komunistov v Trstu, moj partizanski Tine pa z njim v tajništvu. Do tragičnega leta ‘48, ko jih je agresivni Vidali vse povozil, tako da sta ostala na barikadah šibkejšega, titovskega dela prej močne organizacije komunistov, prijatelja do zadnjih pogrebnih pozdravov. Midva, nekoč otroka, pa k Mraku pozno v noč obujati spomine in se ponovno spoznati. Moj obstanek v IO je bil kratkotrajen, ker sem jaz privilegiral svoje delovanje v organiziranje kluba zamejskih študentov. Poleg tega nisem imel nikakršnega namena, da bi se spustil v debate, razpravljanje, kritiziranje družbe, ki sem jo komaj začel dobro spoznavati. O tem sem se raje mnogo bolj poglabljal s cimrom, Borisom. Z njim sva mnogokrat prežvekovala svoje skupno poznavanje Gramsci-ja. Ko je Muževič prevzel vodenje Radia Študent, sva zagnano obdelovala aktualne teme družbe in študentskega vrenja. Še posebno, ko se je vračal po napetih, a korektnih, »debatah« s tovarišem Šetincem. A v večje vključevanje se nisem podajal.
To ni pomenilo, da sem vse le pasivno spremljal. Ko je obtoženi mladinec, Tribunaš, zapisal, da ga Tito ne more predstavljati, ko se »pajdaši« s Perzijskim mogotcem, sem jasno bil na trgu. A kaj, ko mu ni bila naložena ne vem kakšna kazen. Sam sem avtomatično razmišljal, koliko sem moral pred leti potrošiti za odvetnika, ki me je branil zaradi pouličnih demonstracij proti zapori ladjedelnice v Trstu in odpustitvi nekaj tisoč delovnih mest. Pač razlike.
Bolj sem občutil javno manifestacijo na filozofski ravni, organizirano v protest in solidarnost, ko so takrat desničarske skupine preteple nekaj naših mladih študentov v Trstu, in se navduševal nad retoriko mladega Jaše. Zanimivo, da sta iz tiste skupine »pretepencev« čez kako desetletje izšla tako dober tajnik SKGZ, kasnejši odličen odgovorni urednik Primorskega Dnevnika, in drugi kasnejši senator v italijanskem parlamentu nato tudi vladni sekretar! Setev je dobro obrodila.
Jaz sem bil ob takratnem zborovanju na filozofski zelo prijetno presenečen. Cela vrsta fantov, ki je prišla iz Trsta na filozofsko, so dobili svoje avte, seveda z italijanskimi registracijami, popraskane, spraskane. Moj skromni štirikolesnik, ki je tudi imel italijansko evidenčno, pa je bil ves popisan s kredo: je Slovenec, je Slovenec, in ostal samo s starimi praskami. Sem bil že ukoreninjen domačin!
Retorični nastopi mladega študenta so me sicer navduševali, a so me bolj zanimale umirjene a tudi ostre družbene argumentacije mnogih drugih, kakor Vodopivca ali Hanžka. Ob tem sem z radovednostjo prebiral literaturo, ki naj bi bila »prepovedana«, pa ni bila prav nič »nedostopna«, kakor Džilasova Nova Klasa. Začuden sem bil nad njegovim prostaškim znanjem ekonomije in vsega drugega v njej. Zame je to bil pamflet užaljenega dvorjanika, ne vreden sodniškega papirja obtožnice. Taki knjižici je prodajno vrednost na zahodu lahko zagotovil samo kak dan zapora.
Z drugačnim pristopom sem prebiral »klike in grupaštvo«. Tu nisem mogel razumeti, zakaj so obsojali avtorja, ko bi mu morali ugovarjati z argumentirano kritiko. Saj se je to dogajalo že za ne ravno briljantne teze, tako na radiu študent kakor v Tribuni. Očitno sem še premalo poznal splet političnega življenja v Sloveniji. Presenetil pa me je pasivni odnos študentov. Morda zato, ker so mislili, da bi s tem bolj škodili takemu družboslovcu, kakor je bil RUS? Škoda, verjetno sem bil prikrajšan za bolj poglobljeno analitično razpravo o tedanji družbi.
Razpravo in odprtost sem doživel ob drugih prilikah. Ena najbolj simpatičnih je bila ob izpitu mednarodnih odnosov. Zahteven izpit in predavatelj. Resen in spoštljiv, obratno od »industrijske sociologije«. Od zgodnjega jutra sprejemal uboge trepetajoče izpitnike v kabinetu. Samo kako kavico si je privoščil. Ko je že ob mraku stopil na hodnik in uvidel, da sva ostala samo dva, naju je kar skupaj povabil. Utrujeno se je ponovno usedel in, očitno z olajšanjem, da gre napor proti koncu, naju pobaral, kaj si pravzaprav misliva o predmetu. Študentje smo egoistične barabe. Nagonsko sva razumela, da imava priliko. Oba sva dobro vedela, da je bil nosilec politične analize, ki ni bila v skladu z uradno usmerjenostjo. Kritičen je namreč bil do prevelike mednarodne usmeritve v tretji svet in, po njegovem mnenju, premajhne v Evropsko neposredno stvarnost. Hitro nama je uspelo osnovne misli o samem predmetu preusmeriti v razpravo dveh tez tako, da je eden od naju začel zagovarjati eno, drugi drugo alternativo. Kar zagnano in hitro, tako da nosilec predmeta skoraj ni mogel do besede. Kar ga je po celodnevnem napetju očitno sprostilo in razbremenilo. Po skoraj poldrugi uri najinega prerekanja je odprl indeksa, vpisal največ in vljudno pozdravil. Pivo je bilo potem res prijetna pijača.
Moja družbena aktivnost, poleg študija, je bila primarno usmerjena v povezovanje in organiziranje novoustanovljenega Kluba Zamejskih Študentov. Že prejšnji stiki in osebna poznanja pri Zvezi Mladine so me kar mimogrede vključile v kako dodatno dejavnost. Ob študijski preselitvi v Ljubljano sem namreč šel pozdraviti Mitjo Gorjupa, takrat predsednika mladine, ki mi je med drugimi predstavil odgovornega za mednarodne stike Boruta Miklavčiča. Borut mi je kasneje veliko pripomogel k organizaciji raznih seminarjev v Bohinju za Klub zamejskih študentov. Ko pa se je nekoč, malce nedogovorjeno, najavil na prijateljski obisk novopečeni sekretar komunistične mladine iz Trsta Ugo Poli, me je Borut telefonsko zaprosil, naj priskočim poleg kakor prevajalec. Borut se ni zanesel na poznanje italijanščine, Poli pa, kakor večina takratne italijanske mladine, je poznal angleščino popevk in ne dosti več. Pa si je tudi Poli previdno privedel prevajalca. Tržaškega Slovenca, ki sem ga dobro poznal, vetrogončiča, ki je kaj kmalu začel preskakovati iz ene politične skupine v drugo. Moja prisotnost je bila torej nepotrebna. A me je Borut zaprosil, naj kar ostanem, da ne bi gost mislil, da podcenjuje njegov obisk. Na srečo. Tako sem lahko preprečil hudo zamero in spor. Že ko je »uradni» prevajalec povzel vse uvodne besede Boruta, kaj šele pri opisu političnega in gospodarskega stanja v Sloveniji, je solidno škripalo, a ne toliko jezikovno, kakor prav vsebinsko. Diskretno sem skušal popravljati, češ, samoupravno izrazoslovje ni tako preprosto. Popoln polom pa je začel po govoru tajnika Polija. »Prevajalec« sploh ni prevajal, temveč začel po lastnem okusu napadati Slovensko in Jugoslovansko mladino, da so izdajalci delavskega razreda z izrazoslovjem, ki je spadalo v ropotarnico stalinizma. Boruta je skoraj vrglo iz stola. Poli ni mogel razumeti, kaj se dogaja. Z veliko težavo sem moral istočasno prekričati nesramnega, lažnivega gobezdača , pojasnjevati resnico na eni strani Borutu, na drugi strani Poliju. Uradno je končalo tako, da naj bi prevajalec slabo razumel, kar sploh ni bilo res. Konec dober, vse dobro. Neprijeten občutek pa ne privede spet do začetne sproščenosti in prijaznosti. Sicer je tak nesrečni primer ostal osamljena dogodivščina.
Prijatelj Vojko je ravno tako uporabil moje znanje italijanščine in poznanje strank, političnih skupin razvejanosti v Italiji. Še najbolj, ko je Venišnik postal zadolžen za mednarodne odnose mladih na zveznem nivoju in so ga kar pobasali v Beogradu. Angažirali so ga glede priprav in povezovanj z raznimi zahodnimi mladinskimi gibanji in strankami za Helsinško konferenco. Ob občasnih stikih z mladinskimi skupinami iz Italije sva imela torej priliko, da sva še naprej prijateljevala. Tako sem z njim večkrat prerešetal različne kraje, podjetja v Sloveniji, tudi kakor vodič turističnega samoupravljanja. Meni je bilo vse to še posebno zanimivo, saj sem prihajal v stik z različnimi skupinami iz Italije. Tako sem lahko ugotavljal dejanske razlike med skupinami, ki so bile marsikdaj osnovane bolj na kraju njihovega življenja in delovanja, na sektorju dela, dejavnosti, kakor pa na disciplinirani pripadnosti kaki strankarski skupini. Posebej, ker je Vojko vedno napeljeval na konkretno, osnovno smer razprave, debate, torej pojasnjevanja glede miru, mej meddržavnega sodelovanja. Tudi tu ni manjkalo naključnih dogodivščin. Neki večer me je telefonsko pozval iz Beograda, da bo naslednje jutro navsezgodaj na Brniku, nima še prevoza, naj pridem kar jaz ponj. Ker sva iz Brnika hitro odjadrala v Ljubljano sva hotela vsaj zmanjšati kruljenje v želodcu. Časa ni bilo dosti. Ustavila sva se v daj-damu, da se na hitro potolaživa. Ko se vrneva do mojega fiata, dobiva jeznega miličnika, ki ga straži. Razburjen nama je začel razlagati, da ta preklet lah parkira kar na pločniku to staro pokveko. »Če mu pustim globo za brisalcem, bo papir zmečkal, saj ve, da bo zaradi dolgotrajnih mednarodnih postopkov odnesel zdravo kožo«. Vojko je bil pravi nesramnež. Predstavil se mu je v vsej svoji funkciji, pa še kaj več. Pohvalil in podžigal njegovo jezo nad nesramno oholostjo laških turistov. Na dolgo in široko. A uniformirani fant je moral tudi drugam. Ko je bil za vogalom, sva izginila kakor blisk, seveda z laškim avtom in hudomušnim smehom.
Tudi z dejavnostjo novoustanovljenega kluba Zamejskih Študentov ni šlo brez mednarodnih povezav. V klubu nas je bilo kakih 40 iz Trsta, Gorice in Koroške, odvisno od vpisov novih, pavziranja, diplomiranja itd. V enem letu se je vpisalo kar sedem deklet na psihologijo. Že po prvem semestru jih je odpadla polovica ker so presenečene ugotovile, da morajo obvladati tudi matematiko, statistiko in podobno. Ker je bila njihova srednješolska predpriprava daleč pod normo slovenske, so se poklapane vrnile domov.
Kljub pomoči tako ZMS in SZDL nismo uspeli dobiti kakega sedeža. Vendar prostorskih težav za zbiranje, občne zbore in podobno ni bilo. Glavni stan je bil Mrak, občasno pa Katrca, Križanke, vse do Ria, kurilnice. Izbira prostora je bila odvisna od tedenske dejavnosti. Ali skupen obisk Komune, kinoteke, drame, javne debate ali predavanja, občnega zbora, brucovanja.
Mednarodna dejavnost kluba se je razvila po zaslugi Korošcev. Navezali smo stik s Kladivarji. Zanimiva radikalna komunistična skupina študentov. Več zelo različnih in zanimivih osebnosti. Osnovni lider je bil Mirko Messner. Poleg srečanj, debat in krajših seminarjev, predvsem glede nacionalnih in manjšinskih vprašanj, smo se dogovorili tudi za skupno akcijo. Da v isti noči premažemo, tako v Trstu kakor na Koroškem, enojezične smerokaze krajev s slovenskimi imeni. Velika razlika. Na koroškem so zajeli Marjana Šturma, zaprli, tudi obsodili. V Trstu je bilo hitro vse počiščeno, torej prikrito. Za medije neobstojno! Na kraj pameti nam ni padlo, da bi fotografirali in tako lahko izzvali javnost!
Dejavnost kluba je bilo zelo razvejana. S podporo ZMS smo lahko v Bohinju organizirali kar nekaj večdnevnih seminarjev, na katere so prihajali naši mladinci iz zamejstva. Poleg predavanj o nacionalni problematiki, urejanja manjšinskih pravic v Sloveniji, samoupravljanja, gibanja neuvrščenih, nam je uspelo organizirati celo smučarske tečaje na Voglu.
Naša članica Živa je bila že takrat povezana z delovanjem v Beneški Sloveniji. Zelo intenzivno je pomagala vključevanju in prisotnosti naših Benečanov na seminarjih slovenskega jezika v Ljubljani. Ker so ti seminarji potekali ob zaključku študijskega leta, je prišlo tudi do »hudomušnih« dogodkov ravno, ko je organizirala prisotnost tudi skupine duhovnikov iz Benečije. Takrat je klub »praznoval » zaključek izpitov na obrežju Save, seveda s čevapčiči in žlahtno kapljico. Vestna Živa je gostoljubno povabila in pripeljala udeležence seminarja na tako fešto. Ravno takrat smo na travniku , bosonogi, nabijali usnjeno žogo. V skupini Benečanov je bil tudi mlad, zelo simpatičen in sproščen duhovnik, ki se nam je takoj rad pridružil. Moral pa je vsako toliko prekiniti športno veselje in nas prositi, naj ne imenujemo tolikokrat vsemogočnega, ker s tem njega zelo negostoljubno podimo z igrišča. To je bila zelo resna pokora, ko moraš držati jezik za zobmi ob vseh bolečih udarcih.
Še najbolj uspešna pobuda kluba je bila, ko smo organizirali enkratno gostovanje male drame v Trstu. Kakor mladi študentje smo normalno težili za tem, da podiramo in prekoračimo tabuje v družbi, iz katere smo izhajali. Že pred kakim letom smo se zgražali, ker so se nekateri naši tržaški krogi protivili in ostro kritizirali naše gledališče, ker je gostilo predstavo Drame ‘Kdo se boji Wirginije Wolf’. Priliko nam je dala predstava ‘Asurbanipal in Asirski cesar’ španskega katoliškega dramaturga. Pravi izziv! Ker se naše gledališče ni odzvalo na našo pobudo, da bi to prenesli v Trst, smo se dogovorili s takrat aktivnimi mladinskimi organizacijami, kakor akademski Klub Jadran in Kasta (Krožek Absolventov Slovenske Trgovske Akademije), in skupno organizirali enkratno predstavo v mali dvorani kulturnega doma v Trstu. Po predstavi je bila načrtovana javna razprava o našem družbenem pristopu do teatra. Ker je moralo zelo veliko število obiskovalcev poslušati predstavo na stopnišču, smo nato debato preusmerili v veliko dvorano tržaškega Kulturnega doma! Krasen uspeh!
Ob predpripravah te predstave je prišlo v Ljubljano na »predogled« nekaj predstavnikov Jadrana in Kaste. Po ogledu smo se usedli v baru z igralcem-umetnikom Součkom. Najbolj sočni so bili komentarji našega sicer amaterskega, a na nivoju mnogih mednarodnih priznanj, filmskega ustvarjalca Aljoše Žerjala. Aljoša se je sproščeno izražal v svojem škedenjskem narečju, tudi z vsemi primesmi dominantnega jezika. Souček je užival, skušal dojeti vse odtenke takega izražanja. Prava poslastica vsem jezikoslovcem in sociolingvistom. Večer ob pijači se je kar podaljšal.
Druga pobuda je bilo povezovanje s študentsko mladino v Ljubljani. Uspelo nam je sicer organizirati enodnevni seminar v Dijaškem Domu v Trstu, kjer smo okoli 50 študentov ljubljanske univerze seznanili s problemi slovenske manjšine v Italiji in tako poskušali zmanjšati nepoznanje naše problematike v osrednji Sloveniji. Kajti o nas so vedeli in poznali v glavnem organizirane strukture, predstavniki raznih zborov, izvoljeni predstavniki. Zaradi omejenih sredstev je seminar trajal samo en dan. Nam je uspelo povezati mladince iz različnih krajev Slovenije. Kar je bil naš cilj. Zato smo se naslonili na pokrajinske klube univerzitetnih študentov. Njihova povezovalnost študentov je bila kapilarna. Ti klubi niso bili »institucionalno uokvirjeni«, njihova primarna vloga je bila povezovalna družabnost, seveda tudi debate, predavanja, poleg solidarnosti glede prespanja raznih pavzerjev. Kje in kako dobiti stik, če ni bilo sedežev, naslovov? Plakati, ročno in grafično vabljivo okinčani, v vežah posamezne fakultete, so redno oznanjali kdaj in kje bo kako srečanje ali Celjanov ali Kranjcev ali drugih. Dovolj je bilo paziti na te »oglase«, pot pod noge in si dobil stik z najbolj organiziranimi in podjetnimi. Iz vseh teh stikov je takrat v okviru ZMS nastala zveza pokrajinskih klubov. Tako smo tudi mi kaj prispevali k organiziranju.
Poleg resnega podiranja družbenih tabujev in informacij smo uspevali tudi v bolj »zabavnih« primerih. Ob predavanju tov. Trčka, ki se je ravno odpravljal na prevzem diplomatske funkcije na Kitajskem, nam je malo »zdrsnilo«. Predavanje je bilo organizirano v menzi v naselju. Zanimivo in kar dolgo, tako da smo klepet nadaljevali še pred vhodom. Pa je naš prijetni član prevzel pobudo in povabil preostalo druščino in Trčka na kozarček v svojo toplo sobo, da poslušamo še zadnje odgovore. Sprejeto. Ko smo se prerivali v sobo se je naš član spomnil, da ima na steni »trofejo«. Prepozno. Med nami, zamejci, je vladala fantovska razposajenost in tveganje. Taka, da smo kradli slike maršala. Nek Goričan jih je imel na podstrešju kakih dvajset.
Trček je takoj opazil razstavljeni plen na steni in mirno prebral velik, masten naslov, izrezan iz dnevnega časopisa in nalepljen na steklo slike: »V nebrzdanem nagonu posilil dekle« . Kolega se je najprej malce prestrašeno skremžil a si je ob krohotu Trčka oddahnil in takoj začel odpirati steklenico.
Malo bolj zapleten je bil moj osebni podvig glede tvegane kraje maršalove slike. Ko smo bili na študijskem celodnevnem ogledu samoupravljanja v tovarni, sindikata in drugega, smo zaključili dan ob skupni večerji predavatelji in študentje. Zaključek dneva se je nadaljeval tudi s plesom, čeprav v malo stisnjeni jedilnici, saj je podjetna Manca znala ustvariti sproščeno vzdušje kljub zapetosti kakega predavatelja. Jaz sem ji bil zelo hvaležen, ker sem lahko brez težav izrabil priliko. Na steni me je prevzela velika slika maršala v krasni admiralski uniformi. Pravi unikat. Kljub velikosti se je plen znašel še tisti večer v moji študentski sobi. V moj mali fiat 500 ni šel. Privezal sem ga na streho pa je šlo. Toda kako čez mejo v Trst? Saj bi me oboji zaprli. Do Lucije pri Portorožu je že šlo. Tam sem zaprosil očeta, da mi spravi plen v garažo, saj doma ni imel nikjer tako velike proste stene. Bolj kot nejevoljen je bil jezen. Seveda je bil do sina kar usmiljen in ga ni prijavil! Ko je prišlo poletje sem očetu povedal, da pridem po svoj plen, ker mi bo prijatelj ob povratku v Trst skril sliko v svojo rulotko.
A ne bo šlo, pravi oče. »Na sedežu ZK v Piranu smo imeli eno staro porumenelo, že grdo sliko, tako da sem kar tvojo dal tja. Če hočeš pojdi tja po ta staro!« Žal moj napor ni obrodil sadov.
Podobnih študentskih podvigov je bilo kar nekaj, posebno v naselju kjer je bila kritična masa vragolij kar pod roko.
Ta kritična masa je nudila celo vrsto še širših in raznolikih stikov. Tako sem lahko spoznal in se povezal od Nepalcev do Palestincev in s člani italijanske skupnosti, ki so imeli v kletnih prostorih IV. bloka skromno skupno zatočišče, ki so mu pravili sedež. Skupnost, ki je živela v večinskem okolju, ki je le obrobno vedel o njenem obstoju in problemih. To mi je bila tudi življenjska izkušnja, ki ni bila le enodnevna. Osebno sem že preizkusil živeti kakor Slovenec /manjšinec v dominantnem večinskem neslovenskem okolju, nato kakor Slovenec, kulturno izvorno manjšinec v popolnoma slovenskem okolju. Ob teh stikih v IV. bloku pa sem doživljal tudi vlogo večinca, jezikovno dominantnega do drugih, drugačnih manjšincev. Kakor pri Babiču je tudi tu minilo nekaj desetletji da sva se ponovno srečala z Guidotom iz Pule.
Leta študija sem torej živel v družbi, ki je ustvarjala državo – eno samo državno skupnost, z dvema pisavama, vsaj tremi uradno priznanimi religijami, celim spletom različnih jezikov, vse to in še marsikaj v enotah, ki niso bile omejene le na nekakšno lokalno avtonomijo, temveč na princip ustavne suverenosti. Evropa v malem. Razpadla v krvi podivjanih moči. Najmanjši krvni davek ob tem razpadu so pretrpeli tisti, ki so bili največji zagovorniki posebnega iskanja in ustvarjanja pluralizma v nasprotju s poenostavljeno dogmo en človek en glas. Današnja Velika Evropa se ozemeljsko širi, vsebinsko razpada. Bo tudi ta utopija humanizma morala plačati visok človeški davek do novih obzorij?
