Nad Rožno dolino je Rožnik, koder so bila slavljenja prvega maja. Zanimivo je bilo to, da je malo spominjalo na keltske burne noči, le da ni bilo namenjeno razplojevanju ampak v glavnem pijači. Prvi je bil na petek, mislim, da je bilo leta 1970. V soboto je bil na radiu Študent eksperimentalni program, v živo, z veliko muzike. Prejšnji dan smo se zmenili, da bomo šli na Rožnik in napravili pogovore s preživelimi junaki nočnega slavja. Ob sedmih, mislim, če ne že prej.
Ja, Rožnik ni bil tako prazen, kot si človek lahko predstavlja. Prišli smo k neki skupini, mislim, da je imel Tomo Pirc svojo priljubljeno Davy Crockett kapo, vse prej smo zgledali kot normalni predstavniki proletariata. Pa je prišel k nam nek zelo resen mož in nastavil na mikrofonski kabel nož. Rekel je nekaj takega:
– Če takoj ne zginete odtod, boste videli hudiča!
Propadla akcija. Nekoliko potrti smo se vrnili v 8. blok, ampak po poti smo že začeli kovati protiakcijo. Računali smo na zanimive izjave, pa muziko, a se je izjalovilo. No, v uredništvu smo našli besedilo Marka Švabića O propadu neke balkanske države in sklenili smo, da ga dober del preberemo. Bilo je govora o demonstracijah. Razburljivo branje. V nekem trenutku policaj zahteva od nekoga osebno izkaznico, ta pa mu reče:
– Eno po pizdi, ne pa osebna!
Tatjana je to prebrala profesionalno. Z mrtvaško resnostjo.
Tomo je sedel za mešalnim pultom in je padel z okroglega stola tehnika. Padel, to ni metafora, padel je.
Od njega je prišlo nekaj takšnega:
– Mater, jaz bi pri prvi p… crknil, ona pa je to prebrala, ko da bere poročila.
Zadovoljstvo je bilo popolno.
Tistemu policaju tam na Rožniku smo povedali svoje.
