Leta 1931. je bil v Šanghaju objavljen prvi prevod hrvaške književnosti v kitajščino. To je bila knjiga Izpoved danes pozabljene hrvaške književnice Milke Pogačić. Knjiga je bila v kitajščini objavljena po esperantskem prevodu učiteljice Antonije Josičić iz Kostajnice. Prevajalec je bil mladi kitajski esperantist Wang Luyan. V tistem času knjigi iz tujine Kitajci niso objavljali v polnem prevodu, ampak so po poglavjih obnavljali vsebino knjig, ki so jih zanimale. Zanimanje za slovansko književnost je na Kitajskem spodbudil slepi esperantski književnik Vasilij Erošenko. Rus ukrajinskega porekla je dolgo živel na Japonskem, potem pa so ga iz Japonske izgnali, ker je sodeloval na proslavi 1. maja v Tokiu. Prišel je na Kitajsko, potem pa mu je po bivanju v Šanghaju v Pekingu ponudil dom veliki kitajski književnik Lusin. Ko je Erošenko zapustil Kitajsko, so Kitajci z zanimanjem brali Iljfa in Petrova in Boleslawa Prusa, ki so k njim prišli v esperantski verziji. Leta 1934 so tiskali Alkarja Dinka Šimunovića (Takrat se je prevajalo že celovito delo, stavek za stavkom).
Učiteljica Antonija Jozičić je bila zelo posebna gospodična. Leta 1897 se je naročila na žensko revijo Frauen Fleiss, ki jo je uporabljala, da veze v vseh tehnikah, kvačka in plete. Tudi svojim učencem je prenašala vse te veščine ročnega dela. Njena mojstrska dela lahko danes vidimo v okviru (še nedokončane) sobe Antonije Jozičić v stari šoli v Hrvaški Kostajnici v zgradbi, v kateri je nekoč poučevala. V šoli deluje Učenska zadruga »Antonija Jozičić«.
Ko se je naučila Esperanto, je vodila tečaj esperanta za štirideset Kostajničanov. Postala je tudi sodelavka prvega hrvaškega esperantskega časopisa Kroata Esperantisto (1909-1911). Leta 1912 je s svojo sestro Marijo, modistko, odpotovala v Krakow na Svetovni kongres esperantistov. Vsi udeleženci tega kongresa so objavili svoje portrete v kongresnem albumu. Po povratku iz Krakova je objavila 1913. lastno izdajo – esperantski prevod književnice, učiteljice in socialne delavke Milke Pogačić. Avtorica je kolegici dala soglasje za prevod kratkega romana Konfeso / Izpoved.
Knjigo je poslala v svet in tako je izvod prišel tudi v Šanghaj.
Iz kongresne dokumentacije 10. svetovnega kongresa esperantistov v Parizu se vidi, da je vplačala članarino za sodelovanje na dotlej največjem kongresu esperantistov. Na listi udeležencev iz južnoslovanskega dela Avstrijskega imperija je tudi cenjeni mariborski advokat Henrik Haas, kasnejši oče Herte Haas.
Kongres bi se moral začeti 2. avgusta 1914. Izvedli so samo prvi dan, ker je Gavrilo Princip s svojim strelov v nadvojvodo Franca Ferdinanda v Sarajevu zaustavil evropsko zgodovino: razglasili so Prvo svetovno vojno.
Je razglasitev vojne zateklo Antonijo Jozičić v Parizu? Morda. V njeni zapuščini je ostal enkratni plakat kongresa, ki ga niso nikoli izvedli. Lahko ga je dvignila v Parizu, skupaj s kongresno knjigo, v kateri je tudi njeno ime. Plakat je ohranjen v Kostajnici skozi burno zgodovino 20. stoletja in ga danes čuva Hrvaška zveza za Esperanto.
Antonija Jozičić je umrla maja 1945 in nikoli ni zvedela, kaj se je z njeno knjigo zgodil na Kitajskem. Kitajski prevod čuvajo v trezorju pekinške biblioteke.
1. Portret Antonije Jozičić v njeni sobi ob njeni praznični obleki
2. Hrvaški esperantisti na obisku v bodoči sobi Antonije Jozičić ob svečani mizi 14. oktobra 2023
