O ZBORNIKU 1968: ČAS UPORA, UPANJA IN DOMIŠLJIJE: ZGODBE ŠTUDENTSKEGA GIBANJA 1964 ̶ 1974
Zgodba o zborniku 1968: čas upora, upanja in domišljije iz leta 2020, se je začela dve leti prej, 2018. Takrat, 23. maja, se je zbrala manjša skupina udeležencev, ki so spomnili, da prihaja petdesetletnica študentskega gibanja iz 1968.1 Na koncu so sklenili, da bodo organizirali srečanje v študentskem naselju v Rožni dolini, petdeset let potem, ko se je tam odvijalo protestno zborovanje, ki je bilo 6. junija 1968. Nekdanji koordinator teoretske skupine na zasedbi Filozofske fakultete 1971, Darko Štrajn, je sestavil vabilo, ki smo ga dobili po elektronski pošti. Na njem je pisalo: »Raznobarvni hipiji, marksistične prikazni, anarhoidne feministke, pošteni komunisti, večni zaljubljenci, bojeviti pacifisti, levičarski subverzivci, kozmopolitski patrioti, pohojeni marginalci, povratniški migranti, neuvrščeni Indijanci in, nenazadnje demokratični socialisti niso zombiji, ampak so živi in zelo živahni. Po mnenju nobelovca Dylana so zdaj toliko mlajši, kolikor so bili starejši v odštekanem letu 1968. Zanje se leto 1968 še ni končalo, gverilske dejavnosti pa se nadaljujejo v ritmu Maove izreke: ‘od poraza do poraza do končne zmage’. V sredo 6. junija ob 15 uri, natanko petdeset let od takrat, ko so svetu signalizirali realnost nemogočega v Ljubljani, se bodo sestali na stopnišču restavracije študentskega naselja v Rožni dolini. .....«
Nekako ob istem času, me je Mitja Čander vprašal, če bi napisala nekaj prispevkov na temo študentskega gibanja za posebno spletno stran MMC slovenske Radiotelevizije, ki jo je urejala novinarka Ana Svenšek. Prispevki naj bi bila kratki in v funkciji spremne besede k fotografijam. Spomnila sem se, da smo Darko Štrajn, Bogomir Mihevc in podpisana, že ob 40-letnici gibanja pripravili nekaj prispevkov za revijo Zgodovina v šoli.2
Zdelo se mi je, da je pisana beseda v tem primeru pomembnejša od sicer zelo povednih fotografij in sem takoj pisala nekaterim udeležencem gibanja, ki so se takoj odzvali. Začeli so prihajati novi prispevki in to je trajalo še celo jesen in zimo. Tako se je nabralo lepo število prispevkov, od družboslovno-humanističnih esejev, preko zgodovinskih opisov, literarnih sestavkov do spominov na dogodke in sodobnike.
Pestrosti prispevkov so botrovala tudi dejstva, da je okrogla obletnica spodbudila nekaj dogodkov na temo študentih gibanj. To je bila predvsem mednarodna konferenca »50 let maja ‘68; 75 let Jugoslavije«, ki jo je organiziral ZRC SAZU. Tam so predstavili nekaj prispevkov, ki smo jih vključili na spletno stran in pozneje še v zbornik.
Potem smo se junija 2019 srečali v študentskem naselju soudeleženci gibanja in ugotovili, da je bilo teh prispevkov precej in bi bilo škoda, da bi ostali samo na spletnih straneh. Tako se je oblikovala ideja, da bi iz teh prispevkov sestavili zbornik. Dva avtorja prispevkov sta bila profesorja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Boris A. Novak in Cvetka Hedžet Tóth. Prevzela sta nalogo, da pridobita Znanstveno založbo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani za izdajo načrtovanega zbornika v zbirki Historia facultatis. To se je tudi zgodilo in treba je bilo zbrati vsa besedila, pridobiti še nova ter izbrati fotografije, kar nam je tudi uspelo. Oblikovali smo uredniški odbor v sestavi Darko Štrajn, Cvetka Hedžet Tóth, Goranka Kreačič in Lado Planko. Čez eno leto je bil zbornik natisnjen. V njem smo objavili 35 besedil avtorjev, ki so odzvali naši prošnji. Prispevke smo razdelili na štiri vsebinske sklope.
V prvega, z naslovom Refleksije, smo uvrstili enajst avtorjev, ki so bili bolj ali malo manj aktivisti gibanja, nekateri so bili takrat profesorji na Filozofski fakulteti, kot Božidar Debenjak in še en profesor iste fakultete, ki je zaradi nekaterih razlogov objavil svoj prispevek pod psevdonimom Reddens. Dušan Voglar je prispeval zapis Idealizem in političnost v študentskem gibanju 1963/6‘. Spominja se najbolj zgodnjega obdobja gibanja, ki se je začelo na Ekonomski fakulteti septembra 1963. Božidar Debenjak v zapisu Študentsko gibanje 1968 je bilo bistveni element »nove levice« omenja, da je v letu 1968 že bil visokošolski učitelj. Dobro je bil seznanjen s študentskim gibanjem v Nemčiji in zgodovinskimi dogodki, ki so bili povod za njihov nastanek. Slovensko študentsko gibanje se je začelo z nekoliko zakasnitve. Ob pregledu politične situacije v Jugoslaviji zaključi, da je ov koncu gibanja, v »svinčenih letih« prišlo do politične kastracije univerz in podreditve duha ter razbitja Ljubljane na pet občin. Ran iz teh let se ni dalo več ozdraviti do konca obstoja Jugoslavije, kljub poznejšim poskusom dviga politične teže univerz. Kritična mlada generacija ni več vstopala v ZK, povprečna starost članstva pa se je močno povečala. A kljub temu meni, da je nekaj le preživelo. To so bili takratni študentje, ki so bilo v času osamosvajanja aktivni soudeleženci in prav zaradi njih se stvari ob osamosvojitvi niso tako izmaličile kot na Hrvaškem.
Reddens se v začetku zapisa 1968 in Jugoslavija tudi posveti svetovno ̶ sistemskemu okvirju in nato jugoslovanskemu ter vidi v vzniklih mladinskih gibanji odziv na sistemsko krizo. Ob študentskem gibanju se je odprl horizont, v katerem so v naslednjih desetletjih mladinske množice proizvedle jugoslovansko množično alternativno kulturo. A glavni nasprotnik študentskega gibanja je bila jugoslovanska politična birokracija, ki je prav v tistem času razpadla na republiške birokracije. Zapis sklene z ugotovitvijo, da je jugoslovanska politična birokracija izvedla kontrarevolucionarni udar od zgoraj. Ideološki specialisti so zanetili množično nacionalistično evforijo in z njo zamaskirali preprosto dejstvo, da vladajoči z ustanovitvijo buržoaznih nacionalnih držav odpravljajo socializem, kolikor je takrat sploh še obstajal. Ko so razbili socialistično federacijo in vpeljali periferni kapitalizem, se je na jugoslovanskem področju končalo zgodovinsko obdobje, ki so ga sooblikovala šestdeseta leta dvajsetega stoletja.
Nato so tu še nekdanji akterji, pozneje tudi sami univerzitetni profesorji, kot sta, denimo, Cvetka Hedžet Tóth in Lev Kreft. Lev Kreft se v kratkem sestavku Happening, v katerem uživa predvsem umetnik performer, ali moje leto 1968, spominja svojih počitnic 1968, kjer je bilo srečanje judovskih mladostnikov iz cele Jugoslavije in Vzhodne Evrope. Tam so nekega jutra izvedeli za ruski napad na Češkoslovaško. Zaključil je z mislijo, da je bilo leto 1968 happening, v katerem res uživa predvsem umetnik performer, ki je ukanil občinstvo. Pri tem je prišel do spoznanja, da je bila revolucionarna naloga naše generacije zrušenje realno obstoječega socializma in morda celo rušenja socializma s sredstvi, ki jih ponuja performans.
Cvetka Hedžet Tóth je v prispevku Spomini na leto 1968: človek je mnogo več kot samo privesek ekonomije povedala, da je to bil čas, ko smo spolitizirali prav vse, tudi življenje od spodaj v dimenziji vsakdanjosti, in svetu zavpili, da potrebujemo spremembe na vseh ravneh, tudi na področju medčloveških odnosov. Ni šlo samo za spremembe od zgoraj, kajti resnična sprememba sveta je proces, ki zdaleč presega zgolj in samo politično področje.
V samem jedru pa so bili pripadniki teoretskega polja študentskih aktivistov, kot so Darko Štrajn, Pavle Zgaga, Mirjana Nastran Ule in Andrej Ule, ki so bili, med drugim, tudi soavtorji Manifesta zasedene Filozofske fakultete. Darko Štrajn je zapisal, da je bilo študentsko gibanje 1968 ̶ 1974 »laboratorij« gibanj civilne družbe, ki so se izoblikovala dobrih deset let pozneje, v osemdesetih letih. Naslednja njegova zanimiva ugotovitev je, da je bilo študentsko gibanje prvo množično protestno gibanje v obdobju socializma v Sloveniji. Študentska gibanja v socialističnih državah so bila dejavniki modernizacije, ki se ji je takrat navidezno dobro utrjeni socializem pravzaprav upiral veliko bolj krčevito kot konservativne politične in gospodarske strukture na Zahodu.
Pavel Zgaga je svojem prispevku Po plimi pride oseka ̶ pa kaj potem! poskušal osvetliti obdobje izteka študentskega gibanja. Praktično vsi do tu omenjeni prispevki se posvečajo njegovemu pojavu in vrhuncem; dejstvu, da se je gibanje sčasoma »izpelo« pa je bilo v njih namenjeno zelo malo pozornosti. Entuziazem leta 1968 in naslednjih let, še zlasti akademskih let 1970/71 in 1971/72 je postopoma pojenjal, deloma zaradi močnih pritiskov establishmenta po vzpostavitvi »reda in miru« na univerzi, deloma pa verjetno tudi zaradi menjave generacij. Ta »oseka«, kot jo imenuje v članku, je povzročala v preostanku študentskih aktivistov in aktivistk nekaj grenkega resentimenta; poskusi »oživitve« gibanja pa niso uspeli. Kot politični faktor je gibanje usahnilo, še zlasti s politično odločitvijo o ukinitvi Skupnosti študentov in ustanovitvi »režimske« ZSMS. Vendar pa »oseka« nikakor ni pomenila poraza nekaterih temeljnih idej, vrednot in konkretnih družbenih praks, ki jih je sprožilo študentsko gibanje. V njem ni težko zaznati zametkov družbenih trendov, ki so postopoma, a neizbrisno prispevali k nekaterim temeljnim družbenim transformacijam v minuli polovici stoletja. Svet po 1968 definitivno ni bil več svet pred 1968. Eksistencialna izkušnja je spremenila mnoge razsežnosti življenja po tem obdobju.
Mirjana Nastran Ule v zapisu Družbeno-kulturni konteksti študentskega gibanja; kaj pa študentke? pravi, da študentska gibanja niso bila politična gibanja v tradicionalnem pomenu te besede. Niso imela jasnih političnih ciljev, niso bila strankarsko vezana, niso jih vodile izdelane organizacije političnih aktivistov. Pač pa so bila politična v tem, da so v javno zavest pripeljala mnoge težnje libertarne civilne družbe in tudi povsem individualne, »psihološke" potrebe: moč domišljije in fantazije, potrebo po samouresničevanju, svobodno kreativnost, potrebo po čistih medsebojnih odnosih, nenasilje. Čeprav je to obdobje imelo pomembno formativno vlogo tudi za študentke, pa zanimivo, da niti študentska, niti ostala avtonomna družbena gibanja tedaj niso izpostavila problem patriarhalne ideologije in spolne diskriminacije. To so morale izpostaviti ženske same, skozi svoje gibanje, ko so ugotovile, da so ostale spregledane. So se pa v teh gibanjih toliko opolnomočile, da so se lahko združile in same postavile patriarhalno ideologijo in vprašanje spolne diskriminacije pod vprašaj. Feministično gibanje, ki se je kot zadnje formiralo ob drugih gibanjih v tem obdobju, je bilo zato tudi imanentna kritika ideje emancipacije, kot so ga razumela študentska in druga družbena gibanja.
Andrej Ule je v prispevku Študentsko gibanje je privedlo do pomembnih emancipatornih preobrazb v kulturi in družbi zapisal, da je ob koncu 60. ̶ ih dejavno sodeloval v skupini za dialog marksistično usmerjenih študentov in družbeno in cerkveno-kritičnih katoliških mladih intelektualcev. Glede zasedbe Filozofske fakultete 1971 meni, da je verjel, da bo iz vsega tega nastalo kaj več kot zanimiv kulturno-politični happening. Študentje so se po zasedbi razsuli na različne, bolj politične, bolj kulturne, bolj nacionalne smeri in ni bilo več enotne volje po spremembah, kot je bila še pred in med samo zasedbo. Protestnim študentom v Ljubljani pa je paradoksalno koristilo to, da je tedanja politična oblast študentsko organizacijo vključila v tedanjo Zvezo socialistične mladine. Tam se je namreč res zgodil dutchkejevski transformacijski »marš skozi institucije«. Nekdanji »študentski kadri« so namreč od znotraj prevzeli mladinsko organizacijo in jo spremenil v pomembnega kreatorja političnih inovacij v Sloveniji, pa tudi v Jugoslaviji.
Na nadaljnjo usodo študentskega gibanja v Sloveniji je močno vplival upad vpliva in moči levo usmerjene mentalitete v sedemdesetih letih in povečana politična represija v Jugoslaviji (po »obračunu z liberalizmom« v času »svinčenih let«. Mnogim levo usmerjenim študentom se je zdelo, po sovjetskem imperialnem obračunu z reformami na Češkoslovaškem, da se je celotna intelektualna levica človeštva, torej gibanja, ki skušajo resno misliti družbo, znašla v šoku in nekako zaspala. Namesto resne družbene kritike so se začeli pojavljati razni nadomestki in modni izdelki, npr. postmodernizem, postmarksizem in podobne »post« reči, ki so se bolj poigravale z jezikom in z idejami kot resno razmišljale o nastali situaciji. To je bilo usodno in je odprlo vrata neo-konservativizmu, kot je neoliberalizem. Paradoksalno je, da je npr. neoliberalizem povzel in po svoje sprevrgel nekatera gesla levice, kot so zamisli o družbi z minimalno državo, o svobodnem posamezniku kot temelju svobodne družbe, pa o družbi, ki se samo-organizira na podlagi neposrednih dogovorov med zainteresiranimi ipd.
V prvi sklop smo uvrstili tudi besedilo pripadnika jedra kulturniške scene študentskega gibanja ̶ pesnika Iva Svetine. V Revolucija in poezija opisuje kulturni aspekt upora s takratno literarno produkcijo v povezavi s študentskim uporom. Do svojih takratnih zapisov v Tribuni iz leta 1968 ter v biltenih SP ob zasedbi Filozofske fakultete 1971 izraža določeno mero kritike, saj meni, da so izražali veliko mero naivnosti in celo patetike. A dodaja, da so ti zapisi kljub temu, izražali mladostno vero, da ima literatura, poezija moč, kki lahko spremeni svet.
Mitja Čander je opravil intervju s še enim pripadnikom jedra drugega vala gibanja z Mladenom Dolarjem. Oba intervjuja, z Dolarjem in Deklevo, sta bila poprej objavljena v knjigi založbe Beletrina leta 2018 V iskanju svobode: leto 1968 in njegova dediščina.
V drugi vsebinski sklop pod naslovom Zgodovina na otip smo uvrstili devet avtorjev. Prvi trije so značilni pripadniki prvega obdobja študentskega gibanja, kot so Franci Pivec, Ciril Baškovič, politolog ter pisatelj Peter Kovačič Peršin. Franci Pivec je zapisal, da se je ob vsem poudarjanju dogodkov v Beogradu, v Ljubljani dogajalo najbolj transnacionalno študentsko gibanje, ki se ni končalo z rajanjem po Titovem govoru, ampak se je nadaljevalo z oblikovanjem avtonomne študentske organizacije, z novim štipendijsko-kreditnim sistemom, s študentskimi poslanci v Skupščini, s spremembo zakona o visokem šolstvu, z Radijem Študent, Centrom za razvoj univerze itd.
Peter Kovačič Peršin v prispevku Študentsko gibanje 1968 ̶ 1974 in revija »2000« piše, da je prebujanje krščanske mladine sovpadalo z novim družbenim ozračjem, ker je Stane Kavčič s krogom svojih somišljenikov uvedel liberalnejšo politiko do kristjanov in cerkve. Študentje teološke fakultete so navezali stike s študenti marksisti, da bi začeli dialog na Slovenskem in s tem začetek narodne sprave. Nadalje se spominja deklariranih kristjanov, študentov Marjana Poljška in Marjana Viteza, ki sta bila v začetku gibanja med vidnimi aktivisti protestov. Spominja se delovanja mnogih aktivistov, med njimi tudi Andreja Uleta, ki je izhajal iz kritike obstoječe partijske politike in ne le iz kritike cerkvene prakse ter zavračal borben ateizem in se pri tem opiral na sodobno teološko misel.
V drugi del smo uvrstili tudi prispevek Bogomirja Mihevca iz leta 2008, ki ga je napisal ob 40. letnici gibanja kot aktivist in vestni zapisovalec dogodkov, ki je žal umrl januarja 2018. Zgodovinar Janez Stergar se v kratkem sestavku osredišči na delovanje Mednarodnega odbora Skupnosti študentov Univerze v Ljubljani 1969 ̶ 1972.
Marko Pogačnik, soustanovitelj konceptualnega likovnega gibanja OHO in ustanovitelj komune v Šempasu v drugem delu podaja Teoretične osnove komune v Šempasu, ki je nastala na osnovi zavestne odločitve skupine OHO. Koncept komune je skupina skrbno pripravila med enotedenskim umikom v samoto in samo-šolanjem v Čezsoči jeseni 1970. Prvotna zamisel komune v Šempasu je doživela različne preobrazbe in se na koncu obstoja prelevila v več celic delujočih na več krajih po Zemlji. Pri tem je bila bistvena ugotovitev, da ne zadostuje, če se samo na enem kraju na planetu oblikuje in vzdržuje živa celica nove miroljubne in z naravo domačega planeta uglašena civilizacija. Šempašla celica je zato razpadla, da bi se lahko razvilo delo s celostno ekologijo, geomantijo in zdravljenjem ekološko poškodovanih krajev in pokrajin. V naslednjih desetletjih je pri dosegi tega cilja sodelovala množica posameznikov, a ne v obliki komune, temveč v obliki dinamičnega, na neštetih kkrajih po Zemlji razvijajočega se (umetniškega) dela.
Tedanji sodelavec Tribune Lado Planko je v članku Privid svobode skušal tisto, kar mu je ostalo v spominu po petdesetih letih, rekonstruirati, osvežiti, revitalizirati in hkrati soočiti z nekaj relevantnimi poznejšimi informacijami in spoznanji. Verjetno je najtežji del praviloma fragmentarnega pisanja nekomu, ki tistih let ni sam doživel, posredovati družbeno atmosfero, iz katere so rasli tako motivi za udeležbo v javnem in političnem prostoru kot iskanje – in najdevanje – odgovorov na vsakdanja, pa tudi na najbolj pereča družbena vprašanja, ne glede na njihovo poznejšo usodo. V teh razhajanjih lahko pozoren opazovalec razbere korenine poznejšega razvoja Jugoslavije in njenega razpada, proti kateremu se je takratni politični vrh skušal – kot vemo, brez uspeha – boriti s spremembo ustave 1974. Ne nazadnje je študentsko gibanje ‘svojim’ udeležencem pomagalo odpreti možnost ustvarjanja in življenja mimo podedovanih, nereflektiranih okvirov. Nagibam se k mnenju, da je ravno to bilo njegov najpomembnejši učinek.
Lenart Šetinc predsednik izvršnega odbora skupnosti študentov (IO SŠ) 70/71 je v tej funkciji stal med študentskim gibanjem in uradnimi strukturami ter je tako prispeval še posebej zanimiv biografsko-enciklopedični zapis o Tonetu Remcu, študentskem poslancu v skupščini socialistične republike Slovenije., ki mu je treba priznati velik prispevek k slovenski pomladi 1968-1972, ki jo je označevalo študentsko gibanje ter prebujanje liberalne politike v slovenski zakonodajni in izvršni oblasti ter politični javnosti. Imel je zasluge pri tem, da se je študentska politika usmerila od ozkih sindikalističnih zahtev k širšem političnem polju; da je poleg spontanosti študentska politika uspešno prodrla v takratne institucije oblasti; da poslanska neodvisnost ni bila le črka na papirju (kar bi bil tudi v današnjih sicer drugačnih razmerah velik dosežek!); da je slovenska študentska politika pomembno vplivala na druge študentske centre v federaciji.
V ta sklop smo uvrstili še pogovor Mitje Čandra z Milanom Deklevo, enim od najbolj prepoznavnih obrazov kulturniške scene študentskega gibanja.
V tretji sklop pod naslovom Spomini smo uvrstili enajst avtorjev. Na prvo mesto smo uvrstili filozofa Emila Milana Pintarja, pripadnika gibanja iz let 1968 ̶ 1969. V svojem prispevku 1968: Boj za sanje? , je poskušal pokazati na spremenjene zgodovinske in politične okoliščine v času poteka prvega resnega študentskega protesta leta 1968 in kasnejših gibanj. Leta 1968 se je na nek način še lomil svet, končevala se je hladna vojna, dovoljene so bile sanje in študentje so bili nosilci novega časa in drugačnega sveta (to bi morali biti vselej!). Večina protestov delavcev in tudi študentov je imela značaj sindikalističnega boja za drobtino več. Ta svet je v začetku 80 let umrl, pojedel ga je nasilni liberalni kapitalizem, nastajali so novi obrazci delitve dohodka in bogastva.
Pavle Kristan, ki je bil v gibanju že na samih začetkih, piše v Leta, ki so pretresla svet in oblikovala generacijo: Za živ socializem o letih, ki so pretresla svet in oblikovala generacijo, ter razstira paleto intenzivnih mednarodnih stikov, ki do sedaj niso bili posebej obravnavani. Tudi v tem sklopu piše Marko Pogačnik o gibanju OHO, politolog Boris Muževič pa o Radiu Študent. Muževič se je pozneje nekoliko oddaljil od študentskega gibanja, ko ga je kot predsednika Izvršnega odbora Skupnosti študentov doletela dolžnost, da izvede vključitev Skupnosti študentov v »novo« Zvezo socialistične mladine.
Svoj prispevek je napisal tudi politolog, pesnik in kulturni delavec Marjan Pungartnik, nekaj časa urednik Tribune in Radia Študent. Od svobode do kazenske kolonije, je avtorjev spomin na študentski časopis Tribuna, za katerega meni, da je, kot osrednja točka študentskega dogajanja, še danes edino trdo izhodišče za raziskovanje tega vala študentskega gibanja. Dalje se spominja Radia Študent, marksizma, glasbe, seksualne revolucije, kupovanja knjig in drugih reči, ki so spremljale življenje aktivnega študenta v Ljubljani.
Andrej Medved se v vse prekratkem zapisu spominja Jaše Zlobca, najizrazitejše figure študentskega upora, brez katerega si gibanja ni mogoče zamisliti. Vsekakor je resnejša analiza Jaševega delovanja ostala odprta za prihodnost. Za to nalogo nam žal ni uspelo pridobiti v pričujočem zborniku nikogar. Morda bo ta primanjkljaj popravil zbornik o Skupnosti študentov. Boris A. Novak, je bil v času drugega obdobja, torej po letu 1970, še srednješolec, v prispevku opisuje v pesniški obliki fascinacijo mladega srednješolca nad študentskim gibanjem. Milan Jesih, poleg Jaše Zlobca še ena karizmatična oseba gibanja, je napisal, da nič ne bo napisal. Prav za njega velja, da je bil pravi performer gibanja, kot je zapisal Kreft, ki uživa v happeningu, a s tem ni ukanil občinstva, temveč ga je s svojimi nastopi razveseljeval in navduševal.
Metka Zupančič je v članku Smo bile zraven? 1970 ̶̶ 1971 ̶ 1972 ̶ in pozneje?, ob razmišljanju o študentskih letih in gibanju postavila več vprašanj in na njih podala nekaj odgovorov. Pravi, da ni vedela, kdo je je povabil, da pomaga v kabinetu nasproti sedanje vratarnice, kjer smo imeli glavni štab, kjer se je naučila tipkati na matrice, ki smo jih potem na »geštetnerju« vneto razmnoževali. Sprašuje se, od kod želja, da se izkaže, da sodeluje v procesu? Občutek, ki ostaja, je mešan: drznost in izzivanje, malo strahu pred možnostjo vdora milice, (…), hkrati pa veliko navdušenje, visoka raven motivacije, energije, ki je omogočila, da smo ostali na zasedeni filozofski fakulteti (brez spanja) tudi ponoči, po dolgih dnevih dejavnosti in organiziranja ter dežuranja. (…). Vprašanja, ki bi jih zastavila danes, ne zadevajo samo študentska gibanja od leta 1968 v Franciji do naših dogajanj, ampak tudi poznejše manifestacije nezadovoljstva, negodovanja, upora, z upanjem na »boljše« razmere, pri čemer je bilo tisto »boljše« vedno domišljeno v manjših skupinah, potem pa (kot v vseh revolucijah) dovolj prepričljivo predstavljeno sopotnikom, navdušencem ali naivnežem – ali takim, ki v podobnih dogodkih iščejo izgovor za sproščanje svojih (drugih) frustracij ali celo nasilnosti ...
Goranka Kreačič pa pojasnjuje skozi kratek pregled delovanja gledališča Pupilije Ferkeverk, kako se je del kulturniške scene priključil gibanju ter se spominja pesnika Jureta Detele in glasbenika Tomaža Pengova ̶ Pigla. Poudarja igrivost, kot značajsko lastnost študentskega gibanja. Nenazadnje je v tretjem delu sklopu tudi sila zanimiv prispevek Leta 1968 ̶ 1972 v kadrih režiserja Želimirja Žilnika, ki se spominja med ostalim tudi snemanja zaradi zaplembe filmskih trakov nikoli dokončanega dokumentarno-igranega filma Svoboda ali strip, ki vsebuje tudi nekaj kadrov s študentske manifestacije aprila 1971 ob zasedbi Aškerčeve. Film ni bil nikoli dokončan, ker so mu prepovedali nadaljnje snemanje. Posneto gradivo je bilo odkrito šele okoli leta 2018, manjka pa ga ena tretjina.
Zadnji sklop pod naslovom Nove raziskave pa sestavljajo mlajši ali mladi avtorji, ki v svojem znanstveno-raziskovalnem delu upoštevajo tudi študentsko gibanje med leti 1968 in 1974. Marko Juvan je v prispevku z naslovom Literarni modernizem, teorija in politika »dolgega leta ‘68« med centrom in periferijo, zapisal, da je Ljubljana, kot mesto v jugoslovanski »vmesni periferiji«, nedvomno ustvarila interakcijo protisistemskega gibanja, literature in teorije. Takrat se je modernizem v Sloveniji sinhroniziral s Parizom, »greenwiškim poldnevnikom modernosti« (Casanova). Slovenska literatura je prav zaradi svoje perifernosti lahko proizvedla inovativen politični preplet teorije z literaturo (npr. skupina OHO in ljubljanski lakanovki krog). V šestdesetih in sedemdesetih letih je ljubljanska študentska revija Tribuna objavljala eksperimentalno literaturo, (post)strukturalistično teorijo in protisistemsko politično pisanje. Zgolj hkratne objave teh diskurzov je že sprožilo njihovo interakcijo. Poleg tega so za njihovo produkcijo in posredovanje značilni močnejši načini interakcije kot so pisci-teoretiki, ki prevajajo francosko teorijo ali različne hibridne teorije in literaturo. Žižkova zgodnja hibridna besedila kažejo na pojav teorije kot parazita na literaturi in filozofiji. Dekonstruirajo (nacionalistično) avtorsko funkcijo. Škandal, ki ga je leta 1967 izzval Žižek, napoveduje razkol avantgarde ‘68 na teoretsko in literarno frakcijo v sedemdesetih.
Andraž Jež je preučil Vplive hladno-vojne propagande na sodobne interpretacije študentskih gibanj leta 1968 na dveh ravneh: politični levici leta 168 in sliki eta1968, kakršna se pojavlja v interpretaciji sodobne maistreamovske humanistike in družboslovja. Posebej se posveti hladnovojni propagandi iz srede 70.-ih let in iz nje izhajajočega antikomunizma ter razlaga, zakaj sta za neoliberalno propagando, ukrojeno po hladnovojnem vzorcu, najdovzetnejši prav ameriška in srednjeevropska akademska srenja.
Rok Benčin, ki je opisal dogodke in posledice majskih gibanj iz leta 1968. V zapisu Oddaljene neposrednosti: maj ‘68 med dogodkom in posledicami poudari, da je mogoče v maju ‘68 prepoznati predvsem zmožnost novih oblik boja, ki nastanejo in delujejo na distanci do trenutne postavitve družbenih razmerij. V tem sklopu so še sociolog Gorazd Kovačič, ki so ga zanimali socialni in razvojni konflikti kot sprožilci jugoslovanskega študentskega gibanja, Mitja Čander, ki v kratkem zapisu zaobjame bistvene premise gibanja, ter zgodovinar Tomaž Ivešić, ki opisuje sklepno dejanje študentskega gibanja, ljubljansko sojenje šestim študentom leta 1974.
Ob besedilih velja omeniti še okoli 30 fotografij, nekatere med njimi so bile prvič objavljene. Nekatere so bile posnete z navadnimi fotoaparati, predvsem z aparatom Zorki 4, nekatere so posneli profesionalci s takratno sodobno opremo in temu ustreza njihova kakovost, tako tehnična kot dokumentarna ali celo umetniška. Avtorji objavljenih fotografij so Žare Veselič-, Pavle Zgaga, Iztok Premrov, Matjaž Hanžek, Karpo Godina in Ivo Belec.
.1 To so bili Ciril Baškovič, Pavel Gantar, Pavel Kristan, lev Kreft, Radivoj Pahor, Franci Pivec, Darko Štrajn, Andrej Ule, Cvetka Hedžet Tóth in Pavel Zgaga.
