Aktiv komunistov vodstva na ljubljanski univerzi se je nekoč umaknil v mirno in mondeno Kranjsko goro in razpravljal o svojem »akcijske načrtu« ali nečem podobnem. Ne vem več. Povabili so tudi mene, ker sem bil član Univerzitetnega komiteja.
Bilo je nekaj razprav in ko sem izrazil nestrinjanje z nekaterimi stališči, mi je vodja aktiva rekel kar naravnost, da moja prisotnost tam niti ni tako nujna.
Oh, takšne stvari sem slišal rad.
Pobral svoje stvari, šel ven, odšel na cesto in se peš odpravil proti Jesenicam. Bilo je že pozno zvečer, ne spomnim se niti tega, ob kateri uri je to bilo. Štopal sem in prišel peš skoraj do Jesenic, ko se me je usmilil nek tovornjakar, Slovenec, in me vzel s seboj. Moral sem ga poslušati, da je to nevarno početje, ker se lahko zgodi marsikaj, toda jaz sem le molčal in sem si mislil – bolje to kot tisto prej. Izbrisal sem vse. Noben »pohod skozi institucije« me ni zanimal, če se o stvareh, za katere naj bi se zavzemali, ni bil mogoč pogovor. Globoko ponoči me je tovornjakar pustil nekje v Šiški, jaz pa sem odkorakal čez polja proti domu FSPN. Na poti sem su kupil še tople žemlje v bežigrajski pekarni.
Nekaj kasneje sem napisal odstopno izjavo za univerzitetni komite, kamor sem bil izvoljen s precejšnjo podporo, in tako se je ta moja »politična pot« končala.
Takrat sem bral Čarobno goro Thomasa Manna. Živel sem v pogovorih Settembrinija in Naphta. To je bil moj vzor.
