Na vsebino

Spomin na pesnico

SONCE V DEŽJU

Erna Hölzl (1939–2021)

1

si kot čebelja pesem

sladka bera iz nebes

v mladost nazaj hitim

gledaš, kar je že zdavnaj odšlo,
vprašanja ostanejo

življenje je vihravi veter

si v objemu časa ali trenutka
noč v tišini meri misli

2

seme, posejano v jeseni,
se spremenilo je v zeleno jaso

vedno me spremljaj, do konca poti,
prijatelj si moj

v dihu se ustaviš, se umiriš,
brez teže

misli so vrtnarjevo naporno delo,
so pajčevine v skriti kleti

misli so travnik, ki bujno cveti,
mnogi lepi trenutki so dani

bežati - le čemu? - misli so puščice,
ki vedno zadenejo

v utripu časa, v veri

3

jagode na vrtu, rdeče meso,
ustne željne, sok po bradi polzi

v svilo obdane resnice mladosti

vedno novi upi želenih poti

stopam bosa po strnišču

žarek teme je samo eno zrno

reka, ki odteka, napoji studenec
kot vrelišče

si kot čebelja pesem
si godba iz nebes

4

si vodil me po hodnikih neznanih

v zvoku piščali je trepetanje teles

predajaš se ognju

iskre k tebi hitijo

glas dotika si želi

safirji v tvojih očeh

modrina neba, safirji in ti

sem dimnik topel s teboj –
naročje in dom

5

zvezde časa s teboj hite

vera vse prenese in prinese

veter kriv je, ker vihral je naokoli

cvetje listje kaže in blebeta
kot strune bi prebiral

kravatam verjamemo,
občutkom ne sledimo

mreže pajkov kličejo stihe

v mrzli zimi vlada moderna norost

prihaja od znotraj in boža telo

med skalami so nema ušesa

6

sanje so naplavina sporočil

pijem tvojo ljubezen

le skovir se oglaša v družbi žab

mir v barvah mavrice

pod temnimi oboki so pajčevine
v skriti kleti

misli so spirale tisočerih svedrov

neizgovorjene želje so bogato
upanje

po nevihti tiha tam stoji

7

nagajivo polziš preko golih žarkov

s tišino napolniš prosojne ročice

od vihrave igre lahno sedeš skozi čas

spomine zapišem le tebi

planjavi predam se z dušo

si kot ptica v krošnjah dreves

ves topel si in dišeč

s pesmijo sprejmem sebe in tebe

8

s teboj jočem, trepetam, tvoj jaz

žito in ti, mlin, to je življenje

samoten v nedrju planjav stojiš

steze vodijo k tebi

pesem, ob tebi pojem

vse verjamem, vsakdan upam

stopinje proti tvojemu pragu so velike

bogato je polje tvoje

roke molitev želijo

9

v vrtu tvojem je objem

ustne žejne čakajo, jagode zorijo

pogled je jasen, usta odprta,
kot ladja se smejijo

misli kot angeli so

še zmeraj stojiš in gledaš v nebo

zmeraj si nekaj želiš, ničesar
ne odgovoriš

gledaš podrast na ornem polju,
srečna si, ker kašča bo polna žita

stopam zjutraj po rosni poti, ob tebi

10

veličine, ki nosijo sporočila
človeku

studenec je poln sladkega mleka

odmevi tečejo brez sledov

si kot plaha žival

še zmeraj govoriš o prasketanju
listja

se daruješ življenju, dušo daješ

zavetje si mi dal, srečen si, ker si drevo

greješ me, vonj tvoj mi polni dušo

11

daj to še meni, rasti kot sedaj,
ko sem ob tebi

slikar morda lahko na platno bi te dal

spremenil si me, ne morem spat

v lepoto tvojo sem vkovan

si brez besed, si brez meja,
narava največja je gospa

si veter, ki teče mimo, skozi čas

ne oziraj se, prijatelj moj,
sam svoje sanje si

neutrudno poganjal si, vihar,
izpod gore

12

milina je v tebi, kot glas otožnega
pastirja

zvok in brezskrbna lepota

sreča bogata se tebi rodi

si jezdec v mojem duhu, srcu

nosim te, imenujem podnevi
in ponoči, v molitvi

z roko te pozdravim, smehljaj
mi vračaš

nežno, kot jutranje sonce, se premikaš

srce izgubiti nočeš, vračam ti mir


Ob izidu pesniške zbirke Topli dotiki je Mariborska literarna družba pripravila v poročni dvorani predstavitev in za njo je pripravila in uredila droben priložnostni tisk Danica Gregorčič-

Natisni članek

100 %