Nekega poletnega dne leta 1968 je v prostore Univerzitetnega odbora Zveze študentov prišla skupina študentov, ki jih je vodil študent Fakultete za družbene vede Franjo Mavrič in povedali so, da Radio klub Zveze ŠOLT izdeluje oddajnik za študentsko radijsko postajo, študentje novinarskega študija na FSPN , pa so pričeli pripravljati programsko shemo. Ideja o študentski radijski postaji je takrat izgledala precej utopična, vendar se mi je ideja o študentskem radiu zdela zanimiva zato, ker smo v vodstvu Zveze študentov menili, da so o naših zahtevah na junijskem zborovanju študentov javni mediji poročali nepopolno. Takrat sem opravljal delo predsednika Univerzitetnega odbora Zveze študentov in delegaciji sem zagotovil, da bomo njihovo idejo obravnavali naklonjeno, ter jo tudi finančno podprli. Pri pripravah sem se v naslednjem obdobju močno angažiral. Univerzitetni odbor je ustanavljanje študentske radijske postaje vsestransko podprl, tako da so se priprave na študentski radio intenzivirale. Prevzel sem vodenje priprav za ustanovitev študentske radijske postaje. Univerzitetni odbor Zveze študentov ljubljannske univerze kot ustanovitelj Radia Študent me je imenoval za glavnega urednika, Milana Terpina pa odgovornega urednika radia. V tem obdobju me je z nasveti podpiral Franci Pivec.
Ključna zadeva, poleg finančnih sredstev za delovanje radijske postaje, je bilo dovoljenje za oddajanje radijskega signala, vendar smo ga po testiranju antene s strani tehnične službe RTV Ljubljana z nekaj zapletljaji dobili. Naša prizadevanja za osnovanje študentske radijske postaje so v javnosti požela mnogo simpatij, tudi med zaposlenimi na RTV, čeprav v začetku uradne podpore in pomoči ni bilo. Pritegnili smo mnogo študentov, ki so se bili pripravljeni angažirati na novi radijski postaji, usposabljali smo spikerje, kjer na primer nismo sprejeli ponudbe uveljavljene spikerke-sodelavke RTV za njihovo usposabljanje, ker smo hoteli drugačen stil govorjene besede, ne kopije velikega javnega medija. Enako je bilo pri načrtovanju programske sheme, kjer smo se usmerili v predstavljanje aktualne problematike, ki je zadevala študente; delovanje univerze, fakultet in študijskih programov, ekonomskih problemov študentov, delovanje študentskih organizacij in klubov , študentske kulture in dogajanj v družbi. Hoteli smo oblikovati svoj stil oddaj, bolj sproščen kot je bil na RTV. Bolj smo hoteli izpostavljati oddaje, posnete na terenu , aktualne interjuve s študenti in drugimi zanimivimi sogovorniki.
Seveda pa je bila ključna stvar zagotoviti prostore za delovanje radia. Z upravo Študentskega naselja smo se dogovorili, da lahko za potrebe radia preuredimo kletne prostore 8. bloka, kjer smo uredili studio in prostor za tehnike z mešalno mizo, diskoteko, prostore za delo uredništev in vodstva. Dela za ureditev prostorov so potekala spomladi leta 1969, v času, ko sta bila izgotovljena tudi oddajnik in mešalna miza- delo amaterjev radiokluba ŠOLT.
Po pridobljenih dovoljenjih smo določili datum otvoritve radia za 9. maj 1969, na dan osvoboditve.
Za radio smo izbrali ime Radio Študent, za avizo začetek pesmi » če študent na rajžo gre », ki ga je uglasbil Franc Kapus. Radio Študent je oddajal 2 uri dnevno, v velikem delu aktualno popularno glasbo.
Kmalu po pričetku oddajanja se je v prostorih radia pojavila skupina srednješolcev in se ponudila za sodelavce glasbenih oddaj, med njimi so bili Dragan Bulič, Tomo Pirc in Stane Sušnik, kasneje znana imena na slovenski glasbeni sceni. Prinašali so plošče z najnovejšo evropsko in ameriško glasbo, ki jo pri nas ni vrtela še nobena postaja, ter sodelovali pri vodenju glasbenih oddaj.
Koncept, ki smo ga na radiu zastavili je zajemal profesionalno delo tehnika, ekonomske propagande in vodstva radia, ter sodelovanje urednikov, spikerjev in drugih sodelavcev, ki se menjujejo, kar dolgoročno ohranja radio kot aktualno študentski.
V prvi ekipi na začetku delovanja Radia študent so bili;
Glavni urednik: Jože Šlander
Odgovorni urednik: Milan Terpin / Luka Škobrne
Vodja radijske izvedbe: Franjo Mavrič
Lektor: Peter Kuhar
Urednik študentske redakcije: Peter Bekeš
Urednik univerzitetne redakcije: Marjan Mlakar
Urednik družbene redakcije: Vinko Ošlak
Urednik kulturne redakcije: Aleksander Zorn
Urednik glasbene redakcije: Rihard Kislih
Reporterje je vodil: Andrej Homovec
Spikerji so bili: Tone Bertoncelj kot vodja, Neva Zajc, Tatjana Pirc ...
Vodja tehnike: je bil Ljubo Dobrecevič, sodelavci Dušan Vukadin, Radomir Bulatović ...
Vodja službe ekonomske propagande Pipan Roman, sodelavec jože Kovačič
Radio Študent je imel kmalu po začetku delovanja preko 80 sodelavcev.
Univerzitetni odbor Zveze študentov ljubljanske univerze kot ustanovitel je imenoval tudi Svet Radia Študent;
Na univerzi je izhajal uveljavljen študentski časopis TRIBUNA, obe študentski glasili sta se dopolnjevali; Tribuna je objavljala pretežno poglobljene članke, analize in razglabljanja, Radio Študent pa je ažurno pokrival aktualne dogodke in informiral javnost s problematiko in stališči študentov v obliki aktualnih komentarjev in terenskimi reportažami. Nekateri študentje so sosodelovali v obeh medijih, nekega formalnega sodelovanja med nami pa ni bilo, niti ni bilo potrebe. Odmevni oddaji radia Študent v tem obdobju sta bili reportaža iz zagrebškega zbora študentov ob hrvaškem maspoku , ki jo je v Zagrebu posnel in pripravil sodelavec RŠ in avtentičen tonski posnetek tragičnega dogodka v Pragi, ko se je v protest proti sovjetski okupaciji Češkoslovaške sežgal Jan Palach.
Odnosi z RTV Ljubljana so se ob naklonjenosti politike do Radia Študent izboljševali. Tehnični direktor RTV Ljubljana je bil Peter Mori, ki nam je bil še posebej naklonjen. Darovali so nam nekaj svoje starejše opreme, kot so slavni magnetofoni NAGRE za reporterje in kasneje tudi redna finančna sredstva. Radio Študent je ves čas obstoja pomenil pomembno šolo za novinarje, ki so že v času študija dobili priložnost samostojnega dela in pridobivanje izkušenj, ter se v slovenskih medijih zaposlovali kot že formiran kader. Prepričan pa sem, da je vplival Radio Študent tudi na delo , oblikovanje glasbenega programa in večjo sproščenost v oddajah na Radiu Ljubljana.
Denar je bil na Radiu Študent vedno problem, saj sredstva Skupnosti študentov še daleč niso pokrivali stroškov poslovanja, čeprav so bili honorarji sodelavcev nizki. Izplačevali smo jih neredno in zgodilo se je, da so spikerji objavili da bodo štrajkali, če ne bo izplačilhonorarjev. Zadostovali niso niti prihodki od ekonomske propagande, ki smo jo oddajali med programom, čeprav smo v mnogo podjetjih naleteli s ponudbami sodelovanja na naklonjenost in pozitiven odziv.
Sredstva za delo smo pridobivali tudi z raznimi akcijami.
Tako smo organizirali velike koncerte v Hali Tivoli – popularne angleške skupine Mungo Jerry, ter srbske Korni grupe z večtisočglavo publiko. V poletnem času smo organizirali plese v letnem kinu Tivoli in prirejali uspešne disko večere v dvorani kopališča Tivoli.
Tudi sam nisem ob pomanjkanju sredstev zahteval svojih izplačil, tako da mi je prijatelj nekoč svetoval, naj si izplačam zaostanek in pustim vso zadevo.
Nekoč sem tudi provokativno telefoniral takratnemu sekretarju CK ZKS, ki sem ga poznal v času prededovanja ljubljanske študentske organizacije, naj nam pomaga do stalnega vira sredstev, sicer bomo prisiljeni prodati del programa rimskokatoliški cerkvi, Reakcija je bila predvidljiva.Stalen vir sredstev je Radio Študent pridobil dve leti kasneje po izraženi podpori na konferenci Socialistilne zveza delovnega ljudstva Slovenije in sicer kot del naročnine, ki jo zbira RTV Ljubljana del pa odstopa lokalnim radijskim postajam.
Tudi sicer je bilo delo na radiu s študentskimi sodelavci včasih naporno, saj je za razliko od predaje prispevkom do določenega termina za tiskane medije , radio zahteval dsciplino, držanje dogovorjenih terminov, Za snemanje oddaj na Radiu Študent je bil na razpolago samo en studio, v katerem so se morali sodelavci razvrstiti. Študentje ne slovijo ravno po tej lastnosti in če je en sodelavec pri snemanju kasnil, drugi ni mogel opraviti svojega dela in večkrat je bilo malo napeto. Napetosti so se počasi akumulirale in vsake toliko časa sem povabil sodelavce v bližnjo gostilno Po takih srečanjih je bilo nekaj časa vzdušje pomirjeno.. Nujnost sodelovanja pri radijskem delu pa je po drugi strani povezovala sodelavce v čvrst kolektiv.
Radio Študent je bil tudi aktiven promotor študentske kulture. Poleg kulturnih oddaj v programu smo organizirali Študentski kulturni teden, niz študentskih kulturnih prireditev, med drugim kulturni večer v Slovenski Filharmoniji, kjer smo prvič v Ljubljani promovirali še neznan New Swing Quartet. Na prostoru Cankarjeve ulice, ki nam jo je za razstavo umetniških del ljubljanski župan Miha Košak dovolil zapreti za ves promet, smo predstavili dela – instalacije študentskih umetnikov, predstavitev, ki je bila v Ljubljani dokaj odmevna. RŠ je sponzoriral tudi izdajo plošče kantavtorja Tomaža Pengova.
Radio Študent je bil prva študentska radijska postaja v Evropi, kar je zbujalo precej zanimanja, tako da so nas obiskovali novinarji iz drugih držav ter spraševalii, kako je mogoče v socialistični / komunistični državi imeti svobodno študentsko radijsko postajo. Dejansko z odzivi politike ali policije nismo imeli večjih problemov. RŠ je bil odraz takrat zelo živahnega študentskega gibanja in politiziranosti študentske populacije . Vsa ekipa se je trudila privabljati poslušalce, (RŠ je imel številne poslušalce med študenti, srednješolsko mladino in tudi med starejšimi) tako z avantgardno glasbo , sproščenim vodenjem oddaj, mnogokrat v živo in kritičnim spremljanjem aktualnih dogodkov na univerzi in v družbi.
Ob ustanavljanju Radia Študent nihče ni pomislil, da se bo študentska radijska postaja obdržala toliko let in vedno pomenila pomemben medij za spremljanje dogodkov in formiranja študentskega in tudi družbenega javnega mnenja.
