SKUPNOST ŠTUDENTOV V OBDOBJU »LIBERALIZMA« IN V »SVINČENIH ČASIH«

V prispevku »Zakaj zbornik o Skupnosti študentov 1968-74« (on-line revija Locutio -https://www.locutio.si, št.123) sem na kratko opozoril na nekatere njene specifičnosti, zaradi katerih si zasluži, da jo rešimo pred pozabo. V pričujočem prispevku pa namenjam nekaj besed okoliščinam v katerih je delovala v dveh zelo različnih zgodovinskih obdobjih druge Jugoslavije, četudi je obstajala samo šest let, ter o odnosu tedanjih oblasti in »centrov moči« do nje.

SŠ je začela delovati v času »liberalizma«, prenehala pa v »svinčenih časih«

Kot navaja zgodovinar Zdenko Čepič, je mogoče zgodovinska obdobja druge Jugoslavije glede na kriterije, ki določajo značaj nekega zgodovinskega obdobja, periodizirati tudi po desetletjih, čeprav se lahko v praksi zgodovino po desetletjih periodizira le redko. »V jugoslovanskem primeru pa je takšna periodizacija po desetletjih povsem mogoča in opravičljiva.« (Spremna beseda zgodovinarja dr. Zdenka Čepiča h knjigi Tomaža Kšele Začetek konca, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, 2020, Maribor, str.8.)

Skupnost študentov se je rodila iz študentskega gibanja v Ljubljani in delno tudi v Mariboru v obdobju reform in liberalizma - po mali (1961) in večji (1965) gospodarski reformi, po odstavitvi Aleksandra Rankovića iz vseh položajev (1966), po odprtju meja za potovanja državljanov v tujino, po sprejetju ustavnih amandmajev in dodatni federalizaciji države in po nastopu vlade Staneta Kavčiča, ki je v tistih časih veljala za liberalno. Obstajati pa je prenehala v obdobju tako imenovanih »svinčenih časov«, ko je po obračunu s hrvaškim maspokom (1971), po Titovem pismu (1972), po obračunu z liberalizmom in tehnokratizmom v Sloveniji, po odstopu vlade Staneta Kavčiča (1972), po obračunu s »srbskim liberalizmom« (1972) in po za samostojno študentsko organizacijo usodni »3. konferenci ZKJ o mladih« (konec 1972), ko je Zveza komunistov (ZK) ponovno »trdno poprijela vajeti oblasti v svoje roke«.

Skupnost študentov Slovenije je tako v zgolj šestih letih svojega obstoja delovala najprej v obdobju liberalizma, nato pa v času obračuna z njim (posredna »žrtev« je bila tudi sama) in neposredno po njem, torej v času na novo obujenega »boja Zveze komunistov Jugoslavije za socialistično usmerjenost mlade generacije in za njeno aktivno udeležbo v razvoju samoupravne socialistične družbe« (takšen je bil naslov resolucije sprejete na 3. konferenci ZKJ o mladih). Kot pravi Lenart Šetinc, (v pogovoru z avtorjem-op. avt.) pa v Sloveniji za razliko od nekaterih drugih okolij v tedanji Jugoslaviji političnega dogajanja zlasti v času liberalizma, pa tudi v »svinčenih časih«, ni mogoče enačiti zgolj s politiko vodstva ZK. »Bilo je mnogo bolj pestro,« trdi.

Študentsko gibanje je bilo spontano in avtohtono ter je bilo izraz spremenjenega načina življenja in življenjskega sloga mladih generacij, na kar so že večkrat opozorili Marjan Pungartnik in še nekateri. Spremembe so bile posledica spremenjenih tehnoloških, kulturnih in nenazadnje tudi političnih razmer pri nas in v svetu, v katerem se je globalizacija na področju glasbe in nasploh kulture, športa, informiranja, trgovine, financ in na še nekaterih področjih že začela. Spontano in avtohtono študentsko gibanje se ni moglo prilagajati zunanjim političnim vplivom in pritiskom, čeprav se je nanje odzivalo in so do neke mere tudi vplivali nanj, medtem ko je bila Skupnost študentov kot politična, samoupravna in sindikalna organizacija vključena v tedanji politični sistem socialističnega samoupravljanja in je za uresničitev ciljev gibanja preprosto morala upoštevati »realne politične razmere in okvire« ter jim prilagajati metode in načina svojega delovanja in zavzemanja za študentske zahteve. Zato delovanja SŠ v različnih zgodovinskih obdobjih ni mogoče razumeti brez upoštevanja okoliščin in političnih razmerij v Jugoslaviji in Sloveniji v tistem času.

SŠ se je rodila v času reform in liberalizma

SŠ se je rodila junija 1968. Kljub temu, da za razliko od drugih družbenopolitičnih organizacij ni izhajala iz programa Zveze komunistov, se ZK v času liberalizma, ko niti sama ni bila enotna oziroma monolitna, do nje ni a priori negativno opredelila. Iz prispevka Božidarja Debenjaka »Ostal je le spomin še« (Locutio, št.125) izvemo, da je Univerzitetni komite ZKS (UK ZKS) politično ščitil razvoj študentske avtonomije. »Tako je bilo vse do vstopa v svinčena leta, ko smo bili (UK ZKS-op. avt.) pahnjeni v nepomembnost. Istočasno so študentsko skupnost utopili v Zvezi socialistične mladine,« navaja Debenjak.

Višji organi ZK so SŠ tolerirali, čeprav so bili do nje večkrat sumničavi in nezaupljivi. Debenjak omenja, da je bil ob ustanovitvi SŠ odziv tedanjega predsednika vlade Staneta Kavčiča »blago distanciran« (Locutio, št. 125).

Razlogov za toleranten odnos slovenskega političnega vodstva do SŠ je zagotovo več. Eden od njih je verjetno tudi agresija Sovjetske zveze in držav Varšavskega pakta na Čehoslovaško avgusta 1968, torej dva meseca po »rojstvu« SŠ. ZKJ, ki je že leta 1948 zavrnila stalinizem in se je po odstranitvi Aleksandra Rankovića 1966 iz vseh položajev začela še močneje notranje demokratizirati, je agresijo ostro obsodila, državno vodstvo pa je na vzhodne meje poslalo vojsko. V času, ko je obstajala realna nevarnost, da bi agresivna politika »omejene suverenosti socialističnih držav« varšavskega pakta opogumila etatistično nastrojene »trdorokce« v ZKJ, si politično vodstvo očitno ni želelo konflikta z demokratično usmerjeno študentarijo. V prid tej tezi govori intervju, ki ga je s tedanjim sekretarjem Univerzitetnega komiteja ZKS v Ljubljani Stanetom Dolancem oktobra 1968 v Tribuni objavil Dimitrij Rupel (Tribuna, 9.oktober 1968, letnik XVII, št.1). Dolanc je dejal: »Odpor proti agresiji (na Čehoslovaško - op. avt.) izvira iz tega, ker naši ljudje dobro vedo, kaj je stalinizem, kaj je centralizem, kaj je etatizem. Vsak poskus vračanja v preteklost bo naletel na odpor – pa naj si bodo to sovjetski bajoneti ali kdo drug. Enotnost odpora proti stalinizmu moramo krepiti in lahko krepimo samo z nadaljnjim razvojem demokracije…« V nadaljevanju pa je dejal, »da lahko ima pri tem izredno vlogo mlada generacija, kamor seveda štejem tudi študente, ki imajo glede na svoj družbeni položaj v naslednjem obdobju izredne možnosti, da se aktivno vključijo v prizadevanja za nadaljnji razvoj demokracije …« Skupnost študentov je s svojo dejavnostjo skupaj s študentskim gibanjem, iz katerega je izšla, poleti in jeseni 1968 dajala »veter v jadra« demokratičnim in reformnim silam v ZK in državi.

Po drugi strani pa vodstvo ZKS očitno ni želelo, da bi zgledi iz Čehoslovaške študente pri nas spodbudili k še večji radikalizaciji zahtev za hitrejšo demokratizacijo, zato je v lastnih vrstah ostro reagiralo proti vsakemu poskusu, da bi izkušnje iz Dubčkovih reform analizirali in uporabili tudi pri nas. To so na svoji koži občutili tudi nekateri aktivisti SŠ, ki so bili člani ZK.

Demokratizacija se je SŠ obrestovala, saj se je vsaj v Ljubljani aktivnost študentov zelo povečala, kar je tudi razumljivo. Včasih je vse delo študentske organizacije slonelo na izvoljenih študentskih funkcionarjih, v Skupnosti študentov pa so lahko za rešitev posameznih problemov zainteresirani študenti ustanavljali akcijske odbore ter začeli probleme reševati sami, brez »žegna« kogarkoli. To jim je omogočal statut – člani SŠ so bili vsi študenti, članska izkaznica je bil indeks, deset študentov pa je lahko ustanovilo akcijski odbor in preko njega začelo reševati problem, ki jih je žulil. Povsem jasno je, da je bila takšna SŠ idejno in nazorsko pluralna, tako kot populacija študentov nasploh. V njej so sobivali, vodili dialog, sodelovali in pri reševanju konkretnih problemov eden drugega podpirali študenti različnih prepričanj in nazorov – pomembna jim je bila rešitev problema. Zato je v SŠ ob medsebojnem spoštovanju različnosti velikokrat prihajalo do dialogov, polemik in prepričevanj, katera rešitev je najboljša, v katerih naj bi v načelu »zmagala« stališča z boljšimi argumenti. Marsikdaj pa je »zmagalo« stališče, ki je imelo v določenem akcijskem odboru ali na zboru študentov tisti hip veš študentov - somišljenikov.

Številni študenti, ki ob študiju niso imeli dovolj časa, da bi lahko ves mandat aktivno delovali v študentski organizaciji, so se bili pripravljeni nekaj tednov ali mesecev angažirati za reševanje konkretnih problemov, ki so jih pestili. Število študentskih aktivistov se je enormno povečalo. Način dela SŠ preko akcijskih odborov je na široko odprl vrata aktivnosti študentov in študentskemu gibanju zagotovil legalnost. Poleg tega so lahko preko akcijskih odborov probleme reševali vsi študenti ne glede na prepričanje in druge osebne okoliščine, in ne samo njihovi izvoljeni predstavniki. Debenjak ugotavlja, da je »študentsko gibanje raslo in se tudi notranje pluraliziralo« (Locutio, št. 125).

Glavni tok študentskega gibanja je bil bolj socialno usmerjen, »novo levičarski«, bili pa so še mnogi drugi. Pravo prebujenje so denimo doživeli študentski pokrajinski klubi, kjer je prišel idejni pluralizem aktivnih članov še veliko bolj do izraza kot na fakultetah in visokih ter višjih šolah. Študentski pokrajinski klubi so idejni pluralizem, samoiniciativnost pri reševanju problemov in nasploh ideje ter zahteve študentskega gibanja širili tudi med mlade v svojih lokalnih okoljih. Tako so bili študentje že tedaj povezani z drugimi pripadniki mlade generacije, še zlasti preko glasbe, mladinske kulture, športa in drugih dejavnosti. Dejavnost in ustvarjalnost mladih na teh področjih je bila konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja izjemno pomembna, saj je ustvarjala specifičen milje, v katerem so mladi odraščali ob Beatlesih, radiu Luxemburg, prvih disco klubih Radia študent, disco klubu v Tivoliju (vodil ga je Dušan Rogelj), prvih koncertih Radia Študent (Korni grupa, Mugo Jerry in drugi), pop - boom festivalih, kulturnih maratonih, stanovanjskih komunah, zmagi naših košarkarjev na svetovnem prvenstvu v Ljubljani leta 1970, čemur so sledile spontane nočne demonstracije pred hotelom Lev, ob Šumiju v Ljubljani in Ezleku v Mariboru itd.. Vse te reči so jih generacijsko zelo povezale, še zlasti, ker so starejši kritično gledali nanje. Med študenti in mladimi je bilo močno uveljavljeno prepričanje, da mladi družbo spreminjajo na bolje »od spodaj navzgor« s spremenjenim načinom svojega življenja in s svojim spontanim delovanjem, zato se mnogi za politični kontekst in okvire, v katerih so živeli, niti niso posebej zanimali. Študente je pri vztrajanju na svoji poti še dodatno podžigal bolj negativen kot pozitiven odnos osrednjih medijev do študentskega gibanja in nasploh do življenjskega stila mladih., ki so jih starejši radi vsevprek žigosali, »da so gredo hipije«.

K delovanju SŠ so pomembno prispevala tudi gibanja za reševanje študijskih problemov na posameznih fakultetah, visokih šolah in akademijah. V akcijskih odborih za reševanje teh problemov so med seboj tesno sodelovali študenti zelo različnih prepričanj, ki so se povezali za rešitev problema, kar dokazuje tudi primer bojkota predavanj na FNT na oddelku za kemijo leta 1972, ki ga je analitično popisal Srečo Zakrajšek (Locutio, št. 123).

V študentskem gibanju in SŠ so se verjetno prvič po drugi svetovni vojni organizirano aktivirali tudi krščansko usmerjeni mladi intelektualci (skupina 4. blok, revija 2000 itd.) ter študenti in študentske grupe z zelo različnimi svetovnimi nazori, kar je še posebej prišlo do izraza v študentskem tisku, revijah in nasploh v publicistiki tistega časa (Problemi, Katedra, Tribuna, Revija 2000, Časopis za kritiko znanosti itd.). O dialogu med skupino študentov kristjanov in študentov komunistov, ki je bil usmerjen na spreminjanje konkretnih družbenih razmer, piše Peter Kovačič Peršin (Locutio, št. 126). Za pripadnike generacije 1968-74 je bil enakopraven dialog med različno mislečimi nekaj samoumevnega in edino normalnega - v tem nis(m)o videli nič političnega. Pravico do izražanja svojega mnenja in prepričanja, ki jo je vsakdo terjal zase, je priznaval tudi drugim, četudi so mislili drugače. Bilo je veliko dialogov, polemik, razhajanj in tudi neusmiljenih satiričnih zbadanj, ni pa bilo, razen redkih izjem, nestrpnosti, medsebojnega sovraštva in izključevanja. To trditev potrjujejo številni teksti, objavljeni v študentskem tisku v tistem času.

Najvišjo točko je študentsko gibanje doseglo v prvi polovici leta 1971 z zasedbo filozofske fakultete v Ljubljani, nato pa so začele spontane študentske aktivnosti preko akcijskih odborov postopno zamirati. Razlogov za to je bilo več. Poleg političnih, ki jih navaja Darko Štrajn (Locutio, št.125), ne gre prezreti niti tistih, čisto »človeških« (študijske obveznosti; delo preko študentskega servisa za preživetje; spoznanje, da je za rešitev problemov, ki jih ni mogoče rešiti čez noč, potreben daljši angažma; itd.). Poleg tega so se mnogi študentski aktivisti postopno »specializirali« (eni so se posvetili literaturi, drugi mednarodnim odnosom, tretji delovanju v študentskem klubu, četrti gledališki alternativni dejavnosti, peti svojemu bodočemu poklicu itd.) in se angažirali v študentskih specializiranih organizacijah, kjer je bil urnik dela bolj predvidljiv kot v spontano ustanovljenih akcijskih odborih. Študentov, ki so se spontano zbirali v akcijske odbore za reševanje različnih problemov, je bilo vse manj. Študentsko gibanje je začelo zamirati že pred obračunom z liberalizmom in predno so nastopili tako imenovani »svinčeni časi«. Po političnih obračunih in »diferenciacijah« oziroma »čistkah« na državni in republiški ravni, ki so se z določenim časovnim zamikom razširile tudi na nižje ravni (tako rekoč do sleherne občine, krajevne skupnosti, podjetja ali zavoda) pa so bile spontane aktivnosti študentov še bolj redke. Politična obračunavanja so (verjetno je tako tudi danes- op. avt) študente odvračale od sodelovanja pri reševanju družbenih problemov.

Vodstva drugih družbenopolitičnih organizacij (ZK, SZDL, ZS, ZB, ZM) in organi oblasti so v času liberalizma SŠ sprejeli kot takšno, za kakršno se je sama deklarirala s svojim statutom (hkrati za družbenopolitično, samoupravno in sindikalno organizacijo), čeprav (to vemo danes – glej Andrej Berden, Locutio št.124) za to ni imela nobene zakonske podlage. Resnici na ljubo o tem takrat ni nihče resno razmišljal. Da so SŠ sprejeli kot družbenopolitično organizacijo študentov, dokazuje dejstvo, da so jo redno vabili na sestanke in posvete na Socialistično zvezo delovnega ljudstva-SZDL (tako kot vse druge družbenopolitične organizacije), na različna posvetovanja in koordinacije družbenopolitičnih organizacij in podobno. Kot samoupravna organizacija študentov je imela SŠ svoje predstavnike in delegate v samoupravnih organih na univerzi in na fakultetah, akademijah ter visokih in višjih šolah. Organi oblasti in univerze pa so se s SŠ pogajali tudi o zahtevah za izboljšanje ekonomskega položaja študentov, kar kaže na to, da so jo sprejemali in upoštevali tudi kot nekakšen sindikat študentov.

Čim bolj množično je bilo študentsko gibanje in čim bolj aktivna je bila SŠ, toliko večji je bil njen vpliv na odločitve, ki so zadevale status študentov, pogoje za študij, položaj študentov v pedagoško-znanstvenih procesih ter ekonomski in socialni položaj študentov. SŠ je bila najbolj vplivna, ko je imela za sabo močno študentsko gibanje. Ko je študentsko gibanje začelo zamirati, pa je morala SŠ za ohranjanje študentskih pravic in drugih pridobitev in za njihovo povečevanje povečati svojo aktivnost - sama je morala mobilizirati študente, da so se »začeli gibati« in da so prišli na protestne zbore in demonstracije. To ni bilo enostavno doseči, saj so bili vsi funkcionarji SŠ volonterji in redni študenti. Mnogi člani izvršnega odbora SŠ LVZ in drugi študentski aktivisti so morali v SŠ delati toliko, kot da bi bili zaposleni v njej, saj sicer SŠ ne bi zmogla opraviti vseh nalog, ki si jih je v tedanjem političnem sistemu socialističnega samoupravljanja z leti sama naložila oziroma jih prevzela. Tako je SŠ postopoma prerasla v vsega spoštovanja vredno organizacijo, ki so jo upoštevali v politiki, v samoupravnih organih in v organih, ki so urejali ekonomski in socialni položaj študentov. Dosežki študentskega gibanja so SŠ dali še večji polet, kar je glede na idealizem in entuziazem mladih ljudi popolnoma razumljivo – SŠ se je začela po načelu, da so vsi problemi mladih družbeni problemi in da so vsi družbeni problemi tudi problemi mladih, vključevati v »visoko politiko« in v reševanje družbenih vprašanj, ki s študenti niso imela neposredne zveze (od avtocestne afere in akcije 25 poslancev do protesta proti kmečki ohceti, protesta proti podražitvi črnega kruha, odklonilnega stališča do izgradnje »mavzoleja za Tita« v Kumrovcu itd.). To je povzročalo določeno »nervozo« med etabliranimi političnimi dejavniki, saj marsikatera politična akcija ni tekla tako gladko, kot so si zamislili in kot so politične akcije tekle pred ustanovitvijo SŠ. Z »obvladovanjem« SŠ oziroma z njenim avtonomnim sprejemanjem odločitev je imelo republiško politično vodstvo probleme tudi zato, ker ogromna večina aktivistov SŠ ni imela interesa za delo v profesionalni politiki, temveč so želeli delati na svojem poklicnem področju. S »študentsko politiko« so se ukvarjali zgolj v svojem »prostem času« in jim ni »rezala kruha«.

Kritike na račun SŠ že v času liberalizma

Ker SŠ, tako kot študentka populacija nasploh, ni bila idejno monolitna, je bila v tistih časih priročna za etiketiranje vseh vrst. Tako so jo posamezniki in različni organi iz oblastno političnih struktur občasno obtoževali »ultra levičarstva«, »anarholiberalizma«, »dopolnjevanja marksizma s freudizmom, strukturalizmom in fenomenologijo ipd.«, »izrivanja marksizma kot zastarele teorije 19. stoletja«, »abstraktnega humanizma«, »utopizma« in kar je še podobnih »izmov«. Zoper katere »izme« se je v tistih letih borila ZK je razvidno tudi iz »Osnutka uvodnega dela poročila CK ZKS o delovanju ZKS med VI. in VII. kongresom ZKS« (Komunist, posebna izdaja, 11.2. 1974), ki ga je CK ZKS dal v javno razpravo med svoje članstvo. Posebej pa sta bili na udaru dve načeli, na katerih je slonela SŠ: načelo idejnega pluralizma in načelo spontanosti študentskih aktivnosti preko ad hoc ustanovljenih akcijskih odborov. V omenjenem dokumentu piše: »Teza o spontanem razvoju samoupravne družbe je teoretično napačna, ker zanika razredni boj za doseganje samoupravnih socialističnih odnosov…«. Pod udarom se je znašla tudi »teorija o možnosti spontanega razvoja in z njo povezana absolutizacija formalne demokracije«. Študentsko gibanje in SŠ so radi obtoževali tudi »kritike vsega obstoječega«. V že omenjenem dokumentu za široko znotraj partijsko razpravo piše: »Revolucijo kot gonilno silo razvoja si (kritiki vsega obstoječega - op. avt.) prizadevajo nadomestiti z nezmotljivo kritiko, samoosvobajanje delavskega razreda s kritično inteligenco in študenti. Ob vsaki najmanjši družbeni kritiki zahtevajo akademsko razpravo in znanstvene dokaze. Umetnost in znanost jim rabita kot alibi za politikantstvo in demagogijo.«

Prav posebej je vodstvo ZK Slovenije ujezila akcija 25 poslancev, v kateri je zelo aktivno sodeloval tudi študentski poslanec Tone Remc (poslanci so leta 1971 mimo vodstva ZK in drugih družbenopolitičnih organizacij za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije predlagali Ernesta Petriča, kar je bilo z zakonom dovoljeno, v praksi pa »nedopustno"). V že omenjeno poročilo so zapisali: »Po svojem pomenu in učinku je načela demokratičnega centralizma rušila in s tem odpirala vrata za oblikovanje frakcij v ZK tudi akcija nekaterih poslancev – komunistov….« »CK ZKS je akcijo obsodil kot politično nesprejemljivo, ker je v nasprotju z uresničevanjem koncepta samoupravne socialistične demokracije. CK ZKS je to akcijo in njen zagovor (akcijo 25 poslancev je zagovarjala samo SŠ - op. avt.) ocenil kot odsev zamisli o spontanem razvoju samoupravnega socializma….« (Komunist, 11. 2. 1974). Študentski poslanec Tone Remc, ki ga je SŠ ves čas zagovarjala in si s tem nakopala hude kritike višjih organov ZK in drugih družbenopolitičnih organizacij, je po široki politični kampanji proti njemu javno odstopil. Potem dolgo ni mogel dobiti službe, čeprav je napisal na stotine prošenj. Sicer pa je vlogo SŠ v akciji 25-tih poslancev in v njenem zagovoru odlično popisal Lenart Šetinc (Burno leto 1970/71, Locutio, št.125). Ta akcija je bila za aktiviste SŠ »dobra šola« o delovanju takratnega političnega sistema – marsikatera pravica, ki je bila zapisana v dokumentih družbenopolitičnih organizacij ali celo v ustavi in zakonih, je ostala mrtva črka na papirju, ker se je v praksi ni smelo ali pa je ni bilo »oportuno« izkoristiti.

Sicer pa naj bi ZK v skladu z vlogo, ki jo je imela v tedanjem političnem sistemu socialističnega samoupravljanja, svojo vpliv v Skupnosti študentov trajno zagotavljala preko svojih članov-študentov, ki naj bi med študenti uveljavljali njeno politiko. Njihovo delovanje naj bi usmerjale osnovne organizacije ZK na fakultetah, akademijah in šolah, dejansko pa je to počel Univerzitetni komite ZKS v Ljubljani. Največkrat pa se je zgodilo, da so študenti-člani ZK, ki so sami sodelovali v študentskem gibanju in prevzeli njegove ideje, prenašali stališča študentskega gibanja in Skupnosti študentov v ZK na univerzi, še zlasti, ker so pri tem naleteli na podporo številnih profesorjev - članov ZK. Tako je ZK na univerzi, ki je bila, kakor navaja njen tedanji sekretar Gojko Stanič (Locutio, št. 126) avtonomna, nekako amortizirala politične pritiske na SŠ. Kot navaja Debenjak (Locitio, št.125) univerzitetna Zveza komunistov ni slepo podpirala ene od obeh tedaj prevladujočih političnih opcij, temveč je razsojala avtonomno, s tem pa olajšala položaj tudi študentom, da so ohranili avtonomnost opredeljevanja. Kljub temu sta študentsko gibanje in SŠ povzročila UK ZKS veliko »sivih las«, še zlasti, ko je bil sekretar Gojko Stanič, saj so »višja vodstva« ZK postajala vse bolj »skeptična« tudi do stališč ZK na univerzi. Kljub temu pa je bil UK ZKS v že omenjenem poročilu CK ZKS pred VII. kongresom ZKS deležen rahle pohvale, češ da so bili komunisti na univerzi in nekaterih visokih in višjih šolah, za katere je bil dotlej »značilen soobstoj različnih in marksizmu tujih idejnih tokov«, po 29. seji CK ZKS po »daljšem obdobju« »pobudnik prvih idejnih soočenj.« »Z marksističnih pozicij so šli v konfrontacijo predvsem z nosilci abstraktnega humanizma, strukturalizma in funkcionalizma in se zavzeli za marksistično zasnovanost celotnega študijskega in raziskovalnega procesa.« V nadaljevanju pa poročilo ugotavlja, da na univerzi »odpori še vedno obstajajo«. To je bil poziv k bolj odločni »diferenciaciji« po »prvih idejnih soočenjih«, ki pa je UK ZKS pod vodstvo Gojka Staniča očitno ni bil pripravljen izpeljati v željeni obliki.

Skupnost študentov v času »političnih diferenciacij«

Različne politične »etikete«, ki sta jih bila deležna študentsko gibanje in posredno tudi Skupnost študentov od leta 1968 naprej, dejansko niso nikogar v SŠ posebej vznemirjale, čeprav so organi SŠ nanje občasno tudi odreagirali. Razen slabe volje in nezadovoljstva zaradi nerazumevanja nekih hujših posledic niso imele. Videti je bilo, kot da zaradi različnih »prerivanj« za oblast najvišji politiki v državi in republiki »nimajo časa«, da bi se posebej obremenjevali in ukvarjali s SŠ, razen če je prišlo do kakšne »afere«.

Mnogo bolj »nevarne« pa so negativne politične ocene ZK in drugih družbenopolitičnih organizacij postale po 21. seji predsedstva ZKJ (obračun s hrvaškim nacionalizmom - konec leta 1971), po pismu predsednika Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ na čelu s Stanetom Dolancem (zahteva po odstranjevanju pomanjkljivosti in »politični diferenciaciji« - septembra 1972) in po 29. seji CK ZKS (obračun s tehnokratizmom in liberalizmom v Sloveniji - novembra 1972). Na omenjenih sejah je prišlo do »politične diferenciacije«, kot se je temu takrat reklo (v praksi je to pomenilo, da so nekatere člane ZK in druge kritizirali in s tem »prisilili« k odstopu s svojih položajev), sprejete sklepe pa so bili po načelu demokratičnega centralizma dolžni smiselno uresničevati vsi člani ZK, kjerkoli so pač delovali, tudi v oblastnih organih ter v organih pregona in pravosodnih organih. »Politične etikete«, ki so jih višja vodstva ZK dajala različnim organizacijam in posameznikom in so bila še leta 1969 in 1970 »nenevarne«, so bile konec leta 1972 že presneto »nevarne«. Zveza komunistov je (ponovno) bolj »trdo vzela v roke« vzvode oblasti – če kakšnega posameznika ali institucije ni mogla »prepričati« oziroma »utišati« »zlepa«, je to poskušala doseči »zgrda« - najprej s političnimi pritiski in »žuganjem« z represijo, nato pa kar z uporabo represije same. Med študenti je bilo pripravljenosti za spontano delovanje vse manj, kar je tudi razumljivo. Delegat skupščine SŠ LVZ Vinko Zalar iz filozofske fakultete je v izjavi v Tribuni ocenil, da je to posledica sprememb v organizaciji in delovanju celotne družbe po 21. seji predsedstva ZKJ. »Gre za ponovno (mono) ideologizacijo družbe, centralizacijo politične moči. Kaže, da je bila to za nas objektivna nujnost, da je to celo ‘železni zakon’ nerazvitih družb, ki hočejo biti učinkovite. Glavne posledice pa so tudi jasne: večja družbena učinkovitost, zmanjšana inovativnost. Za študente to pomeni: možnost družbenega delovanja je le v okviru obstoječih, trdno fiksiranih institucij in vsebin (političnih in akademskih). Inovativnost je možna le privatno.« (Tribuna, letnik XXII, št.9, 15. januar 1973).

Za razmere v Sloveniji je bila zelo pomembna »diferenciacija« na 29. seji CK ZKS jeseni 1972, ker ni šlo samo za frakcijske boje za oblast, temveč tudi za razlike v pogledih na koncept razvoja Slovenije,

Gospodarska politika vlade Staneta Kavčiča je bila po gospodarski reformi leta 1965 v časih, ko je bila Jugoslavija še izrazito industrijska država, bolj postindustrijsko oziroma liberalno usmerjena – slovensko gospodarstvo je spodbujala v smeri bolj tržnega, pa še vedno ne povsem tržnega gospodarstva. Spodbujala je storitvene dejavnosti, razvoj podjetništva, zasebno iniciativo in vlaganja zasebnih sredstev v gospodarstvo, naklonjena je bila razvoju turizma, bančništva in tehnološko zahtevne predelovalne industrije z več vloženega znanja, v kateri se kapital hitro obrača in prinaša profite. Stavila je na izvoz, na čezmejno gospodarsko sodelovanje in policentrični razvoj Slovenije. Kavčič je bil v slovenski politiki tudi med prvimi, ki je vsaj do neke mere poskušal preseči delitve izhajajoče iz vojne in revolucije.

V vodstvu Zveze komunistov Slovenije, ki jo je vodil France Popit, pa so glede na svoje ocene o realnih razmerah v tedanji neuvrščeni federativni Jugoslaviji v blokovsko razdeljenem svetu (dobrih petindvajset let po drugi svetovni vojni in slabih dvajset let pred njenim razpadom) menili, da se mora slovensko gospodarstvo za vsako ceno razvijati tako, da bo Slovenija samozadostna glede hrane, surovin in energetike – da bo torej lahko »preživljala samo sebe«. ZK Slovenije je takrat zopet začela bolj poudarjati svoj delavsko razredni značaj, kar je v praksi pomenilo, da si je prizadevala (vsaj na verbalni ravni) zmanjšati socialne razlike, okrepiti socialno politiko in na ta način »okrepiti enotnost«. Spodbudila je tudi ustanavljanje komisij za ugotavljanje neupravičeno pridobljenega premoženja, ki so začele delovati v vseh okoljih. Nepopustljiva je bila tudi do poskusov, da bi petindvajset in več let po vojni nehali v dnevno politiko mešati delitve iz časov vojne in revolucije ter z njimi nenehno obremenjevati sinov in hčera, ki so bili rojeni po vojni in niso želeli biti med seboj sprti zaradi dejanj svojih staršev.

Skupnost študentov, ki je bila vendarle usmerjena zlasti v reševanje problemov študentov (reforma univerze, status študentov, ekonomski položaj študentov) se ni opredelila za nobenega od tedanjih »taborov« (o njih več piše Debenjak, Locutio, št.125), temveč se je opredeljevala do posameznih vprašanj in predlaganih rešitev, kdorkoli jih je pač predlagal. Verjetno so bili posamezni študenti in funkcionarji SŠ, ki je bila idejno zelo heterogena, bolj naklonjeni enemu ali drugemu taboru, SŠ kot organizacija pa ne. Morda je bilo študentariji pri Kavčičevi politiki blizu, da je bila usmerjena v postindustrijsko družbo in bolj tržno gospodarstvo, ki naj bi slonelo na znanju in novih tehnologijah, pri politiki ZK pa, da je poudarjala socialno pravičnost. Študenti so velikokrat protestirali »proti rdeči buržoaziji« in »proti povečevanju socialnih razlik«. Sicer pa so bile vizije in sanje številnih študentov takrat preko in onkraj vseh tedanjih političnih »diferenciacij«, ki jih v resnici povedano, niso niti preveč zanimale. To niso bile njihove »diferenciacije«, saj so sami že živeli v svetu, ki se je na mnogih področjih globaliziral in prinašal čisto nove izzive, kar se je odražalo tudi na njihovem stilu vsakodnevnega življenja in pri njihovem kulturnem udejstvovanju. Bolj kot »politične diferenciacije« na domači politični sceni, so jih po Pungartnikovih besedah zanimali politični procesi in idejni tokovi v svetu ter dogajanja na svetovni kulturni sceni (puč v Čilu, ameriška politika v Vietnamu, politične razmere v ZRN in ZDA, glasbena scena v Londonu in New Yorku itd.), od razpleta katerih je bila v resnici bolj odvisna prihodnost mladih generacij kot od »diferenciacij« znotraj političnih elit na domači politični sceni.

Na »realno« življenje pri nas in na razvoj Slovenije v naslednjem desetletju ali dveh, pa so imele politične »diferenciacije« iz tistega časa vendarle pomemben vpliv. Glede na razplet 29. seje CK ZKS je Slovenija v naslednjem obdobju vložila velika sredstva v investicije v energetiko (atomska centrala, hidroelektrarne itd.), v proizvodnjo surovin (obnova jeklarn, Tovarne aluminija v Kidričevem itd.) in v proizvodnjo hrane (Tovarna sladkorja Ormož itd.). Da ne bi postali prometni žep v srednji Evropi in kulturno neprepoznavni, je Slovenija zgradila tudi predor skozi Karavanke in Cankarjev dom za predstavljanje vrhunskih kulturnih dosežkov. Slovenija je dobila tudi Klinični center v Ljubljani. V tistem obdobju je bilo zgrajenih tudi zelo veliko stanovanj, s samoprispevki pa tudi vrtcev, šol, zdravstvenih domov, bolnišnic in drugih objektov za »družbene dejavnosti«, kakor s(m)o jih takrat imenovali. Slovenija je v veliki meri postala »samozadostna«. Po navedbah nekdanjega večkratnega slovenskega in Jugoslovanskega »finančnega ministra« Jožeta Florjančiča je Slovenija veliko sredstev vložila tudi v sanacijo Gorenja, IMV, Cimosa, Pomurke, Nafte Lendava in Salonita Anhovo. Ta podjetja so zabredla v težave zaradi »zgrešenih naložb«. (Tomaž Kšela, Začetek konca, Mariborska literarna družba, 2021, str.36). Tako je Slovenija do sredine osemdesetih let sanirala vse svoje »zavožene investicije«, kar žal ni uspelo vsem drugim republikam in avtonomnim pokrajinam v federaciji.

Mimogrede: pri premišljevanju o tistem obdobju se človeku samo po sebi postavi vprašanje, kako bi jo Slovenija »odnesla« konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v »realnih razmerah v tedanji Jugoslaviji«, če ne bi bila tako samooskrbna oziroma samozadostna. Zgodovinarji, ki bodo preučevali in vrednotili to obdobje, zagotovo ne bodo imeli lahkega dela. Politiko je za nazaj marsikdaj težko natančno analizirati in ovrednotiti (ni res, da je po bitki lahko vsak general – to je lahko samo zgodovinska stroka), voditi politiko ter sprejemati politične odločitve in usmeritve za družbeni razvoj, pa je še mnogo težje, ker nihče ne vidi v prihodnost in ne pozna bodočih dogodkov.

Po »obračunu« s tehnokratizmom in liberalizmom na 29. seji CK ZKS novembra 1972 je »padla« vlada Staneta Kavčiča, njega pa so nadzorovali do smrti. Po padcu Kavčičeve vlade je »padlo« tudi vodstvo Gospodarske zbornice Slovenije (Leopold Krese) in vodstvo Zveze sindikatov Slovenije (Tone Kropušek). S krajšim zamikom je »padlo« tudi vodstvo Zveze mladine Slovenije (Živko Pregl). SŠ jo je ob tej »diferenciaciji« še kar dobro odnesla, pa ne samo zato, ker je bila bolj socialno usmerjana (nastopala je proti neupravičenim socialnim razlikam, za večje možnosti šolanja otrok iz delavskih družin, proti korupciji in neupravičenemu bogatenju itd.), temveč verjetno tudi zato, ker je bila zaradi enoletnih mandatov, načela spontanosti in idejnega pluralizma zelo »izmuzljiva« in pravzaprav ni bilo koga za odstaviti, ker so se njeni funkcionarji vsako leto »odstavljali« sami (vsi mandati v SŠ so bili enoletni). Pa tudi sicer dejavnost SŠ še zdaleč ni bila odvisna zgolj od njenega vodstva, temveč od množice študentskih aktivistov, ki so delovali preko akcijskih odborov. Vendarle pa to, da je obračun z liberalizmom SŠ zaobšel, potrjuje tezo, da je bila SŠ avtonomna in ni bila transmisija nobene politične organizacije, tabora ali grupacije. »Politični diferenciaciji« na republiški ravni je sledila »politična diferenciacija« (kadrovska čistka) na nižjih ravneh vse do krajevnih skupnosti in podjetij ter zavodov. Na odgovornih položajih so zamenjali vse »kadre«, ki so jih označili za liberalce in tehnokrate. Višji organi ZK so želeli takšno diferenciacijo doseči tudi na univerzi, vendar je ZK na univerzi (v njenem zavetju pa tudi SŠ) ni bila pripravljena izpeljati v zahtevani obliki. So pa dolgotrajne in mukotrpne razprave o diferenciaciji v UK ZKS in v ZK na nekaterih fakultetah potekale dolgo in hromile normalno delo in odnose. SŠ je v načelu vedno podpirala tiste, ki naj bi jih zato, ker so mislili drugače, »diferencirali«.

Titovo pismo je spremljala politična kampanja z zahtevo, da ga obravnavajo v vseh okoljih ter se »diferencirajo« in odpravijo slabosti. Jeseni leta 1972, takrat je bil predsednik IO SŠLVZ Jože Korinšek, podpredsednik pa Tomaž Kšela, ga je tako obravnavala tudi skupščina SŠ LVZ. V SŠ s(m)o se domislili tako imenovane »delovne diferenciacije«, ki je bila s političnega vidika povsem »neboleča« oziroma »nenevarna« in ni mogla škodovati nikomur - tiste funkcionarje SŠ, ki zaradi študijskih ali drugih obveznosti niso bili več aktivni, so organi SŠ pozvali, naj poskrbijo za to, da bodo na njihove položaje izvoljeni študenti, ki bodo lahko delu v SŠ posvetili več časa.

Tudi na 29. seji CK ZKS, na kateri so obračunali z liberalizmom, so sklenili, da morajo imeti svojo »29. sejo« in se politično »diferencirati« v vseh okoljih. SŠ LVZ takšne seje ni imela in se ni »diferencirala«, ker IO SŠ LVZ med študenti ni zaznal nobenih »izmov«, temveč samo to, da vsak razmišlja s svojo glavo, kar je bilo tudi v skladu s statutom SŠ. Ta odločitev IO SŠ LVZ je imela daljnosežne posledice. Med študenti iz generacij 1968-74 ni prišlo do nobenih »političnih diferenciacij«, vsi s(m)o ostali kolegi, nobena grupa ni drugi nalepila kakšne »politične etikete«, da bi sama bolje prosperirala. Ta »enotnost ob spoštovanju različnosti« med študenti, ki je postala še bolj pomembna v kasnejših časih, se je žal ohranila samo v Sloveniji, ne pa tudi v Jugoslaviji.

Odločitev o ukinitvi študentske organizacije je padla na zvezi ravni

Sicer pa je takrat v vodstvu ZKJ že dozorela odločitev o ukinitvi Zveze študentov Jugoslavije in Zveze mladine Jugoslavije in o njuni spojitvi v enotno družbenopolitično organizacijo mladih. Ustanavljanje in delovanje družbenopolitičnih organizacij je namreč urejala zvezna zakonodaja. Razlog za oblikovanje nove enotne družbenopolitične organizacije vseh mladih je verjetno tičal v tem, da sta bili obe organizaciji (mladinska in študentska) zlasti na zvezi ravni in v nekaterih republikah in pokrajinah zelo zbirokratizirani in odtujeni od članstva. Prav zaradi tega je SŠ že leta 1968 izstopila iz Zveze študentov Jugoslavije. Verjetno pa so v vodstvu ZKJ upali tudi, da bodo v novi organizaciji mladi delavci iz gospodarstva, če že ne »disciplinirali«, pa vsaj preglasili študente, ki so jim v zadnjih letih povzročili veliko težav. Nekateri pa menijo, da se je za združitev mladinske in študentske organizacije zavzel tedanji »šef« Izvršnega biroja CK ZKJ Stane Dolanc (takrat je bil po političnem vplivu takoj za Titom), ki je bil leta 1968 ob rojevanju SŠ LVZ sekretar ZK na univerzi, da bi v obe zbirokratizirani organizaciji mladih na zvezni ravni vnesli nekaj več vsebine. (Mimogrede: »zanašanje« ZK, da bodo »mladi delavci« umirili študente, je kazalo na to, kako slabo so tedanji dolgoletni funkcionarji v vodstvu ZK poznali razmere in razpoloženje med mladimi v začetku sedemdesetih let – verjetno so pri ocenjevanju razmer med mladimi izhajali iz spoznanj iz svoje mladosti.)

Vodstvo ZKJ je jeseni 1972 organiziralo 3. konferenco ZKJ o mladih, na kateri je bila sprejeta odločitev o spojitvi obeh organizacij oziroma o ustanovitvi nove. Teze zanjo so bile objavljene julija 1972 (Komunist, posebna priloga, 21.7.1972), na njej sprejeta resolucija pa sredi decembra 1972 (Komunist, Dokumenti, posebna priloga, 15.12.1972). Tako se je vodstvu ZK v Sloveniji rešitev za probleme s Skupnostjo študentov, ki je zagotavljala legalnost tudi spontanemu in idejno pluralnemu ter nepredvidljivemu študentskemu gibanju, ponudila kar sama od sebe iz zvezne ravni.

Skupnost študentov v »svinčenih časih«

Kljub temu, da je ZK »zaostrila« svojo politiko in ni več dopuščala odmikov od nje, se je študentsko gibanje v sicer bistveno manjšem obsegu in manj množično vendarle nadaljevalo, saj še ni do konca »izzvenelo«. Tudi SŠ je še naprej, vse do ustanovnega kongresa nove skupne organizacije mladih konec leta 1974, delovala po svojem statutu in po svojih načelih. V študentskem gibanju so se porodila celo nekatera idejna gibanja, ki so se potem samostojno razvijala izven SŠ (denimo gibanje »13. november«, ki mu je ZK očitala, da je zametek politične stranke oziroma ideološkega gibanja – nekateri so ob tem opozarjali, da so se leta 1970 v Zvezni republiki Nemčiji iz takšnega gibanja porodile Rdeče brigade oziroma skupina Baader Meinhof), kar je nestrpnost višjih političnih forumov oziroma funkcionarjev do »ostankov« študentskega gibanja in SŠ še povečalo. Kot že rečeno, so politično oblastni organi poskušali aktivnosti, ki niso bile v skladu z njihovo politiko, preprečiti najprej »zlepa«, če ni šlo, pa »zgrda«. V takšnih primerih se je SŠ znašla v položaju »odvetnika«, saj je svojim aktivistom zagotovila brezplačno pravno pomoč, zagovarjala in »branila« pa jih je tudi na druge načine.

Da je vrag odnesel šalo, je postalo jasno po ustanovitvi akcijskega odbora SŠ v zvezi z dogodki na Beograjski filozofski fakulteti, ko je tožilstvo vložilo obtožnico zoper Darka Štrajna in Vinka Zalarja iz Ljubljane, zoper Zorana Đinđića in Miodraga Stojanovića iz Beograda ter zoper Lina Veljaka in Maria Rubbija iz Zagreba zaradi tako imenovanega »verbalnega delikta«. IO SŠ LVZ se je po svojih močeh vključil v obrambo obtoženih. Sestal se je celo aktiv komunistov v vodstvenih organih SŠ LVZ ter sprejel stališče o delovanju Darka Štrajna, ki je bilo zelo pozitivno – njegove diskusije, ki so bile »poštene in so izražale iskreno osebno mnenje«, je aktiv ocenil kot »marksistično, samoupravno in socialistično usmerjene« (Stališče aktiva na štirih straneh z dne 16. 9. 1974). »Stališča in akcije« omenjenega aktiva v zvezi z delovanjem akcijskega odbora IO SŠ LVZ ob dogodkih na beograjski filozofski fakulteti je podprl tudi komite univerzitetne konference ZK (Bilten UK ZKS, št. 32, februar 1974). Kljub temu je bil Štrajn obsojen in dobil pogojno zaporno kazen. Oblast je pokazala, da takšnega idejnega pluralizma, kakršen je bil dotlej, ne bo več dopuščala.

V Mariboru in vsej Sloveniji je leta 1974 močno odmeval tudi sodni proces proti nekdanjemu odgovornemu uredniku Katedre Dragu Jančarju (takrat je bil že novinar Večera), češ da je s tem, ko je čez mejo prinesel knjigo Tomaža Kovača »V Rogu ležimo pobiti« in jo dal prebrati še nekaterim prijateljem, širil sovražno propagando. Obsojen je bil na leto dni zapora in bil tri mesece zaprt v mariborskih zaporih. Obsodbo Jančarja so aktivisti SŠ sprejeli kot nekaj »norega« in »neverjetnega«. Še leto ali dve pred tem si nihče v SŠ ni mogel niti predstavljati, da bi lahko v Socialistični Republiki Sloveniji kogarkoli, kaj šele novinarja, kriminalizirali in spravili v zapor zaradi česa tako banalnega in absurdnega. Jančarjev primer je, ne glede na vse specifične okoliščine, vsem pokazal, da lahko oblast po »kratkem postopku kriminalizira in zapre« vsakogar, ki je zanjo moteč. ... Nadaljevanje