Časovna distanca omogoča kakovostno vrednotenje preteklosti. Če našo preteklost ocenjujemo z vidika procesa uveljavljanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, tako kot jih je leta 1948 opredelila OZN, ocenjujem, da je slovensko študentsko gibanje pred petdesetimi leti dalo velik prispevek predvsem svobodi politične misli.
Politični pogrom po drugače mislečih, Tarasu Kermavnerju. Jožetu Pučniku in Veljku Rusu ob koncu petdesetih let je vplival na mnoge veljake v ZKS, da so začeli razmišljati drugače. V vodstvu mladinske organizacije smo v začetku šestdesetih napisali politični program, v katerem smo hudo kritizirali birokratske privilegije in socialno neenakost. Izvršni odbor SZDL je zahteval, da program spremenimo. S predsednikom CK Ljudske mladine Slovenije Tonetom Florjančičem sva se odločila, da bo program ostal nespremenjen. Ko je Stane Kavčič v vlogi ideologa CK ZKS, zahteval od Toneta in mene, da odpovemo sklic velikega zborovanja intelektualcev, sodelavcev revije Problemi, ga nisva ubogala.
Med partizanskimi voditelji je postopno dozorevalo spoznanje, da morajo dopustiti mladim, da začnejo razmišljati drugače.
Vendar je sivina politične misli do padca Aleksandra Rankovića leta 1966 dominirala v javnosti, v medijih, v vrstah ZKS.
Politični prostor se je odprl šele z študentskim gibanjem,protesti,množičnimi demonstracijami od leta 1966 do 1972 in z neetabliranimi toda razvidnimi političnimi avtonomnimi frakcijami v CK ZKS in družbi.
Ko je Josip Broz Tito iz politike odstranil leta 1972 zrele, demokratične in pametne politike ter ob tem celo mojo brigadirsko mlado generacijo, je prišlo do zastoja demokratizacije slovenske družbe.
Na mesto sekretarja Univerzitetnega komiteja ZKS in za člana sekretariata CK ZKS sem bil izvoljen sredi leta 1969. Položaj sem po svoji volji zapustil v letu 1974. Nisem prenesel ukinitev notranje prave frakcijske dinamike. Spoznal sem tudi, da sem bil, kot v praksi neizkušen mlad politik, ob rušenju Staneta Kavčiča prisiljen odločati o zadevah, o katerih nisem vedel ničesar, npr. o razmerah v gospodarstvu.
Avtonomija Univerzitetnega komiteja ZK
V času mojega mandata je Univerzitetni Komite ZKS deloval avtonomno. Ni bilo nobenih direktiv s strani CK ZKS. Po tedanji Ustavi je ZKS odigravala vodilno ideološko politično družbeno vlogo. Člani Univerzitetnega komiteja so bili intelektualci saj so vsi razen enega, dosegli položaj rednega profesorja ali profesorice.
Pred padcem Rankovića je Univerzitetni komite ZKS obravnaval vsako napredovanje univerzitetnih učiteljev. Če je bilo mnenje pozitivno, so proceduro prevzeli organi fakultet in univerze. Stane Dolanc, ki je bil kratek čas v letu 1968 univerzitetni sekretar, je partijsko kadrovsko komisijo ukinil. Iz ZK je izstopila polovica karierističnih članov asistentov in učiteljev. V ZK so ostali le prepričani socialisti in to je univerzitetno ZKS okrepilo.
Vse seje Univerzitetnega komiteja so bile javne. Na seje so hodili praktično vsi politično aktivni študentje in asistenti. Ko je prišlo do »mass pokreta« je bilo na seji, do pozno v noč, več kot 60 aktivistov. Čakali smo, da sta se iz Zagreba vrnila odposlanca študentov. Tone Remc je dejal »To so ustaši«.
Študentje na ulicah
Ko so ZDA začele metati bombe brez vojne napovedi na Kambodžo, sem vprašal študentskega predsednika kako to, da to mirno gleda. Zgodile so se prve ulične demonstracije. Strička Sama so študentje zažgali sredi Ljubljane, pred Pošto. Podobno spodbudo sem dal predsedniku študentov zaradi sovražnih dejanj haimadincev zoper slovenske Korošce. Študentski voditelji so se usposobili za organizacijo velikih demonstracij, tako zoper hrup na Aškerčevi cesti ob udeležbi več tisoč študentov in ob zasedbi Filozofske fakultete. Na zborovanjih sem nastopal, doživel sem žvižge in aplavz.
Ko je po demonstraciji na Aškerčevi cesti krenila kolona študentov proti mestnemu središču, smo se prvič soočili s kordonom policije z opremo za poulične spopade, ki je bila postavljena na začetku Šubičeve ulice in ni dovolila koloni vstop v središče meta. Med policijo in študente sva se postavila s študentskim poslancem prof.dr. Vojanom Rusom. Kolono sva usmerila pred skupščino. Zatem so se študentje razšli. Ko je bilo demonstracij konec sem si oddahnil. Pošastno sem se bal, da bi kdo med študenta vrgel bombo. Janez Winkler vodja ljubljanske policije je sicer naredil vse kar mu je bilo mogoče, da se je zaščitilo študente na demonstracijah. Veliko policajev je bilo v civilu med študenti.
Drugi dan ob 9. uri je France Popit sklical Sergeja Kraigerja, Staneta Kavčiča, Andreja Marinca, Janeza Vipotnika, predsednika mladine oz. politični vrh. Vsi so gledali v tla, kakor da so poraženci. Nihče ni govoril s povišanim glasom. Politiki so ocenili, da je treba mladim prisluhniti.
Ko so študentski aktivisti sklicali demonstracije proti vsem nepravilnostim v slovenski družbi sem obvestil vse osnovne organizacije ZK ,da bo vsakdo,ki bi se takih demonstracij udeležil, izključen iz ZK. Zbrali naj bi se pred poslopjem Univerze. Čakal sem, da bo kdo prišel. Prišel ni nihče in demonstracij ni bilo. V vseh demonstracijah so igrali člani ZK pomembno vlogo.
Prispevek politiki slovenske družbe
Po padcu Rankovića je prišlo v CK ZKS do radikalne zamenjave generacij. Ivan Maček Matija je odločil, da naj pridejo na vodilne položaje mladi.
Tako smo v sekretariat CK ZKS prišli Kučan Milan, Andrej Marinc, Vlado Janžič, Franc Šetinc, Lojze Briški. Predsednik ekonomske komisije je postal Zvone Dragan. Lotili smo se obnove programa ZKS.
Profesor dr. Vladimir Klemenčič, direktor Geografskega inštituta Filozofske fakultete je CK ZKS seznanil z izsledki študije, po kateri je četrt geografskega zlasti obmejnega področja Slovenije izumiralo. Andrej Marinc je organiziral konferenco ZKS, ki se je opredelila za policentričen razvoj.
Zaradi pojava neupravičenih in izjemno velikih razponov v plačah, je bila sklicana konferenca ZKS leta 1971 o socialnih razlikah. Vinko Hafner je trdil, da sodijo v delavski razred samo ročni delavci. Tito je trdil, da sodijo v pravi delavski razred samo kovinarji. Zato je vse republike obdaril z jeklarnami in železarnami, ne glede na ekonomsko upravičenost naložb. Ogromna izguba železarne Smederevo v Srbiji je imela veliko vlogo pri razpadu Jugoslavije, saj so Srbi želeli, da to njihovo izgubo pokrivamo vsi. Zagovarjal sem tezo, da sodijo v delavski razred vsi, ki so v mezdnem položaju, torej tudi doktorji znanosti. Prišlo je do hudega spora med člani delovne skupine za konferenco o socialnih razlikah, univerzitetnimi profesorji in Vinkom Hafnerjem. Intelektualci so nehali hoditi na seje. Sekretariat CK me je poslali v skupino, da bi pomiril spor. Ostala sva sama z Vinkom in se dogovorila, da so primerni zadosti stimulativni razponi v plačah ena proti petim povprečnim plačam. Uvod tez za konferenco sem napisal in zmagala je moja teorija. Univerzitetni komite je dal na teze še veliko amandmajev, ki so bili sprejeti. Uspeli smo v politiko ZKS vnesti stališča študentskega gibanja in mlade slovenske inteligence. Glavni poudarek smo dali izenačenju startnih možnosti mlade generacije pri izobraževanju in gradnji študentskih domov.
Uspel sem doseči, da je CK ZKS sklical sejo o visokem šolstvu in znanosti. Tri leta smo analizirali stanje in razmišljali o temeljni politični razvojni usmeritvi. Na koncu sem moral prav pritisniti na Franceta Popita predsednika CK ZKS, da je vendarle sklical 49. sejo CK ZKS. Ko so pošiljali vabila za sejo, so me obvestili, da velik del članov strokovne skupine ni med člani ZK. V strokovno skupino sem povabil vse, ki so objavljali članke o predmetni problematiki. Razumeli smo se odlično in napisali kakovostno vizijo. Dr. Aleksandra Kornhauser je veliko dobrega naredila za znanost in visoko šolstvo.
Ko je Stane Kavčič objavil svojo vizijo razvoja Slovenije s poudarkom na storitvah, ne pa na industriji, sem odšel k Francetu Popitu in mu povedal, da smo na Univerzi izrazito naklonjeni industrijskemu razvoju, sicer jo lahko zapremo.
Na ekonomsko fakulteto je vpis izredno porastel. Veliko število študentov se je stiskalo v predavalnicah. Pet profesorjev je doživelo pljučni infarkt. Sekretarka osnovne organizacije ZK Ekonomske fakultete asistentka Draga Stepko, je ob podpori Univerzitetnega komiteja organizirala ulične demonstracije. Udeležili so se jih profesorji in študenti. Tisoči so odšli izpred sedeža fakultete na Gregorčičevi ( kjer je sedaj sedež Vlade RS) pred spomenik Borisa Kidriča. Avstrijska televizija me je intervjuvala. Niso mogli razumeti, da v totalitarni komunistični državi član sekretariata CK ZKS demonstrira na ulici proti oblasti.
Drugi dan sem obiskal Staneta Kavčiča, predsednika Izvršnega sveta republike Slovenije. Dejal mi je »Gojko, prav imate, samo kje naj dobim denar?«. Potem se je denar za fakulteto našel. Fakulteto so postavili za Bežigrad. Politiki so se bali lokacijsko koncentriranega študentskega gibanja in protestov tako zelo, da so fakultete razselili po Ljubljani.
Težki, toda lepi časi
Danes lahko ugotavljam, da smo na Univerzi v Ljubljani v času od 1969 do 1974 živeli v avtonomni demokratični družbeni skupnosti. ZK je delovala kot javna vodilna organizacija zato, ker je vladala diktatura argumentov in svoboda misli na vseh sejah komiteja. Člani ali nečlani komiteja so razpravljali, se dogovarjali in uspeli doseči velik vpliv na celotno slovensko družbo.
Za moje politično delo je na sejo, ko sem zapuščal funkcijo, prišel tudi France Popit in se mi za doseženo zahvalil. Toda samo dva politika v tistem času nisva dobila državnih odlikovanj in to sva bila dr. Aleksandra Kornhauser in moja malenkost. Bila sva pač neubogljiva svobodnjaka.
Politično delo na Univerzi je bilo izjemno zahtevno, naporno, stresno in polno presenečenj. Toda zame so to bila leta svobode in prizadevanja za boljšo družbo tako, da me na to razdobje vežejo samo lepi spomini.
