Oj pijanček, ti bedanček,
ki robantiš naokrog,
bodi Lojze, bodi Franček,
si kot dete – bosih nog.
Si kot nebogljena bilka,
slana koj jo pomori,
ali ulična svetilka,
ki ponoči ne gori.
Zdaj njegova dobra znanka –
le potrtost – šla je preč,
ga prozorna njena tanka
halja ne privlači več.
Sonce v log poševno sije,
vanj že spušča se megla,
zložno pot domov se vije,
v Suho reber iz Pekla.
A pijanček – on ostane,
in bedanček prav tako,
niti Lojze niti Franček,
dete boso je samo.
ZEMLJA BUDI SE
Zemlja budi se,
pômlad kipi,
kmetič veselo na polje hiti.
Roke so gladke
– nežne mulatke –
rosa kemije plevel pomori.
Polje zori
– oh, ti diditi –
kmetu obilno zlat klas obrodi.
Da ga pod ceno,
žito strupeno;
kmetič bezvoljen nemirno zaspi.
V lazu pa vrani
zrnje od lani
zmrznjeno zbirajo – grehe ljudi.
VLAŽNA POT
Tih je vlažen hlad noči,
še so tu mrtvaške sence,
solza grenka se blešči
v medlem soju eksistence.
Napolnile so se čaše
vina, božjega nam strupa,
ni skrivnosti: vince paše
srcu zaradi obupa.
Matineja že predstava
v maskah ta je maškarada,
oder ves bleščeč zaplava
preko temnega prepada.
Z Euforijo poletiva
– modro vedro je nebo –
Nič več tal se ne drživa
in pomislim: bo kar bo.
Treščim hipoma na tla,
razbitine so letalo,
steklenica – drobci zla –
malo da me ni pobralo.
Misli spet nekako zberem,
prah otresem, zlikam hlače,
gate mokre še operem,
svet je videti drugače.
Nočne sence, grenka zel,
solzica za tiste čase;
ah, spomin je spet odšel
vlažno pot obujat zase.
IZVOŠČEK
Kva pravš: Aleš–faleš?
To bil ti je znani kujalež.
Un bošček iz gornjih Hotalež?
Ne, gun iz Pekla.
Najrajši afne je gunca,
kot kakšna tam hard roker punca,
ko se je – glej ga no kunca –
nacukal ga.
Čeravno to se ne dela
zarad kacga načela,
mu dobro je črna in bela
pijača dol šla.
Pol on je čisto sprostil se
in pokal tak pametne frise,
prav nič mu domov ni mudil se,
žej vedu zakva.
Na koncu le odkolovrati –
prej zine še tiho med brati:
ni luštn ga sam tolko srati –
na britof tja.
Napis zdaj na kamnu: »Izvošček
šel trezen je k vragu, ubošček,
ker zdrsnil ljubezni mu košček
je s cize na tla.«
Ves šlank je, je zgubu vse salo,
prijatle pa vest grize malo,
ni rekel, ve vsako budalo:
vsi smo smo za tja.
UGANKA
Sama prišla je, prisežem,
izza sedmih tam gora,
plaho k njej v študentu ležem,
da mi rožnat kos neba.
Sad uživam v majhni sobi,
podnajemniški, seveda,
ona v angelski podobi,
jaz pa ... ena sama zmeda.
Glej, trisobni moj kvartir:
v kotu, v črnem žameti,
kuja se, da hoče mir;
daj, bog, več ji pameti!
Zdaj pa v novi lepi hiši
je prostora na pretek,
ona reče: v uh se piši,
glej, vse tu je za en dr...!
Tla so kriva, saj ni dvoma,
kvadratura je po sredi;
zgine kakor kafra z doma …
rožnat kos ... o tem zdaj ne bi.
Izza sedmih pa gora
sem prinese vnučko Evo,
rožnat košeček ta – z neba? –
izravna brž vso zadevo.
SLOVNICA
posvečeno prof. Mariji Debelak
Skriva se vejica:
»mrtev ne živ«,
kratka je prejica,
smrtnik ušiv.
Kje njen začetek je,
klopčič ti čuden,
na! je že petek,
še trinajsti gruden.
Vrača se leto
presneto s potepa,
duri, prevzeto
od vtisov, zaklepa.
Prejo Silvester
do kraja odvije,
vmes nerazumne
mrmra litanije.
No, dobro, edino,
kaj zdaj bi lagau,
slovnice fino
nikol nisn znau.
POJDEM NA SPLETARSKO
Pojdem na Spletarsko,
gledat, kaj delajo,
klik, gledat, kaj delajo
ljubice tri.
Prva – klik – kuharca,
druga – klik – kelnarca,
klik – tretja je ljubica
mojga srca.
Donalds – klik – jest mi da,
Pub – klik, klik – pit mi da,
v spletno me kamrco
miška pelja.
BUTARE
Na tnalu noči
se nasekljava čas – kakopak! –
zmanjkuje mi ga,
vsega sproti pokurim.
Vseokrog pa ostanejo nametane
vejice minut –¬
te puščam vnemar.
Včasih, in če sem pri volji,
kakšno poberem
(ko se že dela dan).
Če jih najdem več,
jih za silo poravnam
in malomarno povežem v butaro.
Delo ni težko,
vseeno se ob tem početju
vztrajno poglabljajo zareze
na tnalu lica.
Ob vsakodnevnih zamahih
nadležno odletavajo
iz napol suhih grč
ostre iveri spominov.
Ja, sedaj končno vem:
celo z irhastom predpasnikom pozabe
bi bilo ta posel bolje prepustiti
hribovcem.
STALAKTIT
Namenil sem se viseti
izpod stropa,
izpod zelenorjavega stropa
tvojih oči.
Zakaj se premikaš,
nepredvidljiva?
Padam mimo,
v globino.
Zato v vseh tisočletjih
nisi zrasla niti za milimeter –
vseeno! –
ostala si kalcij.
Jaz pa … tako,
že ves čas,
krneki
kapljam v prazno. ..
DOST BO
Sam Bog vedi – le kako
sem se znašel na tem svetu,
gol in bos odprem oko:
poč! po zadnjici (poetu).
Potlej dete hitro raste
v soju maminega sonca,
(če ne štejem mrkov, znaste),
sveti skoraj mu do konca.
V šoli tudi posvetilo
kdaj pa kdaj se mu je v glavi,
učenosti (bolj na silo)
nekaj vendar vanjo spravi.
Zagrmi in se zabliska,
deček več ne steče k mami,
ni zato nič manjša stiska:
bog (če si), le hitro z nami!
Zlat na roki prstan beli,
vino se iskri v potokih,
žlahta–plahta, vsi veseli,
čustva – v rudnikih globokih.
Redna služba in plenice
(žar pa noče dogoret),
to je večji del resnice
najbolj ustvarjalnih let.
Tiči v dneva luč sfrčijo;
po prtečuti burni noči
ose v panju zabrenčijo,
strd pelinov se potoči.
Zdaj še afne v verzih guncam
in metujev blesk lovim …
vnučko še pospremim k puncam,
dost bo … (dušico spustim).
SKALNA GOLOBA
K meni priletela
izpod vedrega neba
dva golobčka bela
sta prav majcena.
Beli puhec nežen
vetrič je uspaval,
znanec meni bežen
nekam je odtaval.
Nič mi ni omenil
(zgleda vse solidno);
on da kdaj bi skrenil
še s poti? Morbidno!
V hladnem sta okolju –
sad ljubezni vroče –
tekala po polju;
a je to mogoče?
Tiho zdaj spomini
– klepetave dame –
blodijo v temini
pritajeno same.
Jeglič na polici,
gornik lahno vleče,
v zraku sta dve ptici:
tiho! čas šepeče.
