Pustila ga bom neodprtega, v listih, v slikah, kot otroka, ali/da tak(šen) ostane, a ima veliko povedati kot odrasel. Z roko, s hrbtiščem dlani se sprehodim skozi liste, kot da ga pobožam, koledar, in ti listi ostajajo nerazpeti pred menoj, kot da sem na razstavi metuljev s sklopljenimi krili. Toda preletim posamezen dan, z očmi, z dotikom, in – glej, krila se razpnejo.
DLAN, RAZPRTA NAD TLEMI
Kot da imamo tako drevo, ki ima obliko krošnje v obliki dlani. In ta dlan stiska v sebi – dan. Ta dlan stiska v sebi nebo kot uvelo cunjo v roki. Ta dlan stiska v sebi sonce na nebu kot veliko žarečo rumeno kepo, ogromno rumeno snežinko.
BISTA, - PODPRSNI/DOPRSNI KIP
Z nogami je kot s koreninami pritrjena v tla, zabita v tla, nad ravnijo sredine pa se izmenjujejo vetrovi, ki pripihajo različna obličja tega sproti tvorjenega obraza. Enkrat so želodi namesto oči, pa storži namesto ušes; vejica je nos in za usta zašelesti ali poleštava listje tega neznanega drevesa, ki je šele z oblikovanjem tega izraza, tega obraza morda dobilo ime.
ALEJA
Kot da imamo drevored v podobi celega telesa, tako da sta dve drevesi za levo in desno polovico obraza; drevo z vejami je za trup; na mestu leve roke je posebno drevo in prav tako na mestu desne roke. Vmes med njimi, temi drevesi, se pretaka glasba listja, šelestenje listja, ki je kot posebna govorica tega telesa. – Tako nastane telesni drevored.
STVARI
Polico imamo, poličko, kjer se prepletajo stvari stvarnosti z elementi poletavanja. Kot da je govora o neki posebni oteženosti, ki se skuša dvigniti v zrak, poleteti.- Tako imamo cokle položene tja, lahko holandske, ki pa stopijo ali stopajo na krila angela iz stekla. Pa se ta izvije iz tega primeža in skuša poleteti, s krili, kot čapljica, ki nagne glavo vznak in prav tako skuša oddati bil klasa žita, ki ga ima v kljunu, – v polet, v zrak. Približanje klasa žita ustom je kot približanje ustom steni kozarca, da bi se izpila tekočina, da bi se pila glasba, ki jo morda izvabljajo neka druga usta, ko skušajo zaigrati na piščalko, ki je prav tako slučajno položena na poličko. To izzveni kot polet zrnc peska, ki se bodo šele dvignila, ko bomo približali puščavo. Ali je notranjost sobane ali hodnika, ki poteka od te poličke v notranjost, ta puščava?
STEBRI
Stebri podpirajo mimo bežeče mostove, ko se vozimo ponekod v avtu. Kot da bi obrnili hrbtišča dlani drugo naproti drugemu in tako ti kot posebne kljukice pripenjajo trak mostu na pokrajino. Toda zdi se, da v bistvu podpirajo te stebre grafiti, ki so na njih. Močnejši kot so, izraznejši/bolj izrazni kot so, bolj pripovedovalni kot so, močnejša je podpora. Torej: stebri brez grafitov, ali ogoljenci, ki so sicer redki, sploh ne poskrbijo za podporo. Mislim.
NAPIS
1. Napis »Never forever« na majici nekoga, ki pomeni, da se skozi neki stavek sprehodi potujoča pika, punčica, točka. In tako vleče vejico za seboj, tako spreminja svojo lego med posameznimi besedami, tako, da so pomeni različni. Včasih se stavek začne s piko še (se) preden je prav vdihnil – pomen. Tako plapolajo različni pomeni v stavku.
2. Napis »Nevere ever«, kot neugnan mladeničev karakter, ki nosi ta napis, kot znamenje, kot omen, kot posebno glasilo, da ga je nemogoče ujeti med dvoje dlani, med dvoje stebrov pogleda, med dvoje omejitev misli. Še vedno pa preostaja nekaj vrvi od koluta, kjer preostane neki predel mladeničevega karakterja neizražen, v spirali, ki se šele bo izrazil. Morda bo treba še majic z novimi napisi, morda takšnimi, ko se »e« v »Nevere ever« ne sklada ali ne pokrije, prekrije s četverokotniki, v katere je varno zapakiran, da pomen morda ne bi mogel poleteti, pač pa bi se osredotočil samo na enoznačnost. Vsekakor je mogoče poseganje v pomene teh četverokotnikov, ki se polnijo s temi pomeni, različic je obilo, samo krila moramo od nekje potegniti, ali jih poiskati na dnu zaprašenih omar. Slovnic(e).
SRCE
Od nahrbtnika, ki ga nosimo, kot je sedaj v modi, binglja veliko srce na desni strani od nahrbtnikovega dna. Srce je iz srebrnih delčkov, ki so nezlepljeni, tako da, ko ga pobožamo v eni smeri, se razmrši v drugi. Toda morda gremo v trafiko in položimo nahrbtnik na poličko, pa spona, ki priklepa to veliko srce na nahrbtnik, popusti in medtem ko kupimo in dvignemo nahrbtnik, srce ostane tam, brez da bi mi to vedeli. Tako je naš nahrbtnik sedaj ogoljen, razgaljen. Ali se zaradi tega spremeni tudi vsebina znotraj nahrbtnika, ali se spremenimo mi, ko ali ki ga nosimo; morda smo sami osiromašeni pri lastnem srcu; vsekakor je izguba velika, ne samo na videz. Ostali smo brez srca, - (t)istega.
UJEDA
Značilnost te zime je tudi ta, da ni ptičev naokoli ptičnice, čeprav je ta polna piče. Včasih je še prišla kakšna sinica, ki je hitro ukradla ali si prilastila zrno in potem odletela na vejo bližnjega drevesa, da bi ga v miru in kolikor toliko varna – pozobala. Toda vzrok je v ptici ujedi, ki je v podobi velike modrikaste ptice, ki ima belo očrtan rep. Ta senca huškne kot velika pretnja ali grožnja nad okoljem naokoli ptičnice, kot češ, valujem na krilih vetra in nadzorujem okolje, da mi pride kaj naproti za pod zob. Ta »poduk narave« je kot velika učna ura narave, da je prišel trenutek za premik kazalca na uri, lahko velikega ali malega, ki se izmenjujeta v svojih vlogah, kot češ, prišla je ura, prišel je čas.(!)
VRAN
Na pritlični strehi skaklja vran in skuša prepoloviti grižljaj, ki ga ima v kljunu. Opazujemo dogodek skozi okno pisarne, ki meji na to streho. Morda ima v kljunu polovico oreha, morda kar celo manjšo kost iz bližnjega smetnjaka. Ko mu vendarle uspe zmanjšati svoj zalogaj, ga s težavo, a hlastno pogoltne. In skaklja naprej, da bi morda odkril še kaj za pod zob ali za v kljun. Tako nas opazi in nas motri skozi okno na zunanji strani navznoter, morda da bi si izbral novi zalogaj. Nas.
SOJ LUČI V DALJAVI
Med presledki v rebrači naoknice se vidijo luči v daljavi na oni strani mesta. Vidijo se luči od stanovanj v blokih, soji luči od obcestnih svetilk. In se spletejo črne pajčevinaste niti od teh luči, ki jih naplete luna, ki je tokrat pajek. Zlati. Nekoliko je ta trenutek, prav ta trenutek, prišpičena, saj je v obliki stanja, ko se debeli, torej črke D; lahko pa je tudi v obliki črke C, kar pomeni, da crkava. Od nje se razpotegnejo črne pajčevinaste niti, ko se v obliki teh in takih niti nanizajo ogrlice okoli nekega navideznega vratu, ki se izoblikuje iz neba, ko se tam izoblikuje nekakšna glava. Od teh ogrlic zablestijo odsevi, zato ta lesketanja. Kot da bi se neka ali nekaka mladenka pogledovala v zrcalu, ki je ta luna; zlasti takrat, ko se zaobli v popolnosti ali izgine v popolnosti.
BELEŽNICA ALI – PRESLEDEK
Vpisujem misli v beležnico, kjer si sledijo črte na gosto, kot v nekakšnem gostem karu. In se dogodi, da se misli porajajo pogosto, na gosto. Toda nato preklopim na beležnico, ki pa ima vrisane črte na bolj poredko; to so ravne črte z velikimi medsebojnimi presledki. In se dogodi, da se misli porajajo bolj na redko. Kot da bi (se) misli plazile, se vzpenjale po teh presledkih in se oprimejo za vsak vrhek, za vsako izprožilo, kot da bi se vzpenjale po visokih pečinah. In se misli oprimejo pike, kot nekakšnega držaja ter se potegnejo kvišku, bliže nekakšnemu vrhu. Tako raste tekst.
PREDMESTJE
Na obisku sem v neki stavbi, kjer sem naročena na pregled, nekje na obrobju mesta. Toda zadnji trenutek izvem, da pregled odpade, ker je premeščen na drugo lokacijo, in tako ostanem sama v tej stavbi; skoraj kot ujeta. In se naslonim sede na ozko stopnico in kot da začutim rebra prsnega koša tega mesta. Čisto blizu srca tega mesta – sem. Tako ga začutim kot bitje cerkvene ure v stolpu; kot odblesk, ki je sicer živahen, čeprav delno mrtev, od lutk, ki nakazujejo obleke, ki so bile modne pred sto leti; torej je v bližini prikazana nekakšna razstava. To bitje srca se zazna tudi kot višine, do katerih segajo lokalni tolmunčki, ki pritečejo iz tal na utrip, na čase, in v okolici katerih se otroci veselijo kopanja v bližini njih. Njihovi vriski tudi pomenijo utrip tega mestnega srca; vriski, ki segajo do sem, do te stavbe. Za trenutek torej obsedim in sem naslonjena na ozko stopnico in skoraj pozabim, zakaj sem pravzaprav tukaj. Tukaj sem zato, da bi priporočeno poslala pismo, v katerem bom poslala svoje pesniške izdelke na natečaj, za katerega upam, da še nisem zamudila datuma. Vem, da pošiljam zaman, kajti že danes vem, da ne bom izbrana na natečaju; toda vseeno pošljem. Kot da bi prišel prav nasvet od filma »Rdeči«, ki je politični film in pomeni, kako politični aktivist pošlje svoj glas kot glas enega od premnogih v svet, pa če ga slišijo ali ne. On je v glavnem tamkaj nastopil. Tako je z glasom, ki se izgublja v množici, večkrat v življenju. Nastopili smo, toda ali so nas opazili ali ne, pa je povsem drugo odprto vprašanje. Tako nauk iz filma »Rdeči« večkrat v življenju pride prav. Kako opozoriti nase, da bi bil slišan, viden…(?)
PREDMESTJE II
Kot da je okoli mesta obod, kot nekakšen krog, in skušamo vstopiti v to mesto na ali v nekem predmestju, recimo od znotraj navzven; morda od severa proti jugu. In tako imamo odblesk ali senco od poznega sončnega žarka, ki je včasih kot pas rezila in včasih kot njegov rob. Tako se razporedijo njegove svetlobe. Enkrat zasije v sencah postarana izložba, ki kaže svoje prahove, in kdajpakdaj zasije rahlo utripajoči signal črke , ki je še edina v brezzobem nizu napisa, ki nakazuje, da je včasih tukaj bil »Snack bar«. Toda vse poti od tod vodijo naprej do študentskih domov, kjer se kaže vendarle neko življenje, ko je prešlo omrtvene vitice tega pozabljenega predmestja, ki vodi do teh domov. Vendarle po nekem moratoriju, ki se kaže v poznih prebliskih zahajajočega sonca, se izkaže in kaže neko življenje, ki zasije v tem študentskem kvartu mesta. Vendarle neko življenje, čeprav je kazalo na moratorij.
TIHI GLAS
Tihi glas, tišji, najtišji. Kot da imam(o) predsobe, ki sem jih morda že omenila, ali pa jih še bom, ki so maternice mojih dozorevajočih misli. Ta tihi glas je v spominu tisti glas, ki me je nagovarjal, ko sem še bila v maminem trebuhu, ko sem bila nato v zibki. To je glas od matere, ki je pripovedovala, da je ptička na sosedni veji, ki je govorila, da so labodi ob jezeru ali reki; da je sončeva krogla, ki bo padla vsak čas v svoj žep na zahodu. Ta glas je ostal, je preostal v spominu in pomirja. Tako sedaj, ko sem odrasla, ob petkih odidem iz službe za čas malice in se registriram kot malica, da grem v kiosk na postaji kupit časopis, ki ima spored za ves teden. Toda vedno ne dobim tega časnika. Kje ga iskati sicer, ko sem omejena s časom malice? Pa to težavo izpostavim pred svojo materjo in znova me doseže ta pomirjujoči glas: »Nič hudega, če časnika ne bo! Bomo pač brez sporeda za televizijo.(!)« Ne morem verjeti, ali je to res, kar slišim. Morda je vseeno ta trenutek, ta moment, toda že naslednji trenutek pa se bo izkazalo za še kako potrebno, da bi časopis bil. Komu naj potem torej verjamem? Svojemu sluhu ali svojemu občutku? Ali se mi bo ta glas še zazdel tako pomirjujoč?
