kmalo, mladosti leta, kmalo ste minule,
rodile ve ste meni cvetja malo, »
(F. Prešeren)
Saj ni res, veliko cvetja je bilo. Posebno takrat pred več desetletji, v lepši polovici mojih dni, v visokem poletju, ko sem z otroško radostjo segla po peresu, v silni želji sporočiti komu svojo malo zgodbo o srečanju z velikim opernim pevcem Ladkom Korošcem.
Ne bom izpovedovala svojih čustev do glasbe, saj če teh ne bi bilo, bi me bilo sram kaj takega početi. Ladka sem občudovala že kot najstnica, njegov glas, interpretacijo, izgovor, bil je med prvimi, če ne edini operni pevec, katerega sem razumela, kaj poje.
Takrat ga nisem mogla občudovati kot človeka, saj ga nisem nikoli videla, kaj šele govorila z njim.
Spoznala sem ga po radiu. Vendar lahko rečem, da mi je v tistih letih njegovo petje pomagalo pri odkrivanju skrivnosti glasbe, sveta brezmejne, nepopisne lepote. Pravzaprav sem takrat vse velike pevce sprejemala kot nenavadne ljudi, ljubljence bogov, ki se jim ni mogoče nikoli približati.
Ladko Korošec, svetovni popotnik, včeraj v Milanu, danes v Parizu, jutri pri Lenartu v Slovenskih goricah. Z njim in njegovimi tremi tovariši Rajkom Koritnikom, Sonjo Hočevarjevo in harmonikarjem Stankom, njegovega priimka se ne spomnim, sem pred letom decembra sedela za mizo v naši ubogi stari šoli, vsa razburjena, navdušena nad njihovim nastopom, sem srkala kozarec vina, kramljala o glasbi, operi. Mislim, da sem bila v svojem vznesenem občudovanju kar nekoliko smešna. Ladko se je dobrodušno smehljal, prav nič zvezdniškega in božanskega ni bilo na njem, očitno mu je prijala moja vdanost, radodarno je delil svoje barvne fotografije in imela sem občutek, da ga stane precej truda, da natakne za nastop oz. fotografa temen smoking in rdeč metuljček, pa kaj, za reklamo in hvaležno občinstvo se potrpi.
Drugič je bilo pred kratkim, spet decembra, slučajno sem prebrala v časopisu o koncertu opernih arij v Mariboru, kar se je dalo, pohitela s kuhanjem večerje, sama sploh nisem občutila lakote in utrujenosti po napornem delavniku. Ne vem, kje je takrat bil moj mož. Nikoli mi ne bi odrekel vožnje in spremstva na kulturni dogodek. Avtobusa ni bilo ob primerni uri in pogumno sem se obrnila na našega razvanjskega znanca in prijatelja Darka s svojo nepremagljivo željo, takoj je bil za akcijo. Imela sem srečo, vstopnice so še bile, pa še precej cenejše kot za kakšnega Lačnega Franca, ki ga pa imam tudi rada. Zdelo se mi je nehvaležno do velikodušnega Darka, pa sem ga vprašala, ali bi tudi on šel na koncert. Ponudila sem mu, da mu plačam vstopnico. Darko me je nekoliko cinično zavrnil, češ da se mu mudi domov h kravam, in se odpeljal. Naslednji dan pa je govoril z mojim sinom: »Tvoja mama me je povabila na opero, pa kaj si te ona misli, da bi jaz poslušal to dereje.«
Mislim, da sta se kar dobro zabavala na moj račun. Doživela sem čudovit večer. Poleg sijajnih in priznanih imen je bil pač zame junak številka ena Ladko Korošec. Nenadoma se mi je zazdelo: kaj Bartolo, Kecal, don Pasquale, Dulcamara, skušala sem se spomniti vseh mogočih Ladkovih komičnih figur, lepa reč, sedaj sem postala že izbirčna, Don Kihot, to je opera! Sanču Pansa, to je on! Takega Ladka ne poznam, nenadoma, sredi komičnega prizora ves zresnjen, pretresljiv, tragičen, s pristno bolečino na obrazu. Kaj je mogoče, da sem idejo tega velikega Cervantesovega dela resnično dojela šele ta večer? Ne vem, kako to, ali že od nekdaj mi je glasba povedala več od pisane besede, naj mi ne zamerijo vsi tisti, ki so me naučili ljubiti tudi knjigo. Ali ni tudi v meni in še v marsikom izmed nas nekaj donkihotskega? Uživamo v glasbi, petju, poeziji in v vsem, kar je na svetu lepega, sanjarimo, potujemo po neznanih prelepih pokrajinah, prekipevamo od ljubezni do življenja, do vseh ljudi, vsem bi radi delili le dobro, ščitimo šibke, služimo idealom, tipamo za resnico, se spopadamo z mlini na veter, si često polomimo kosti, pa se vedno znova poberemo.
A kako gledajo na nas oni, trezni? Ja, smešni smo, rahlo ubrisani. Nisem si mogla pomagati, obnašala sem se povsem osnovnošolsko, pa sem po končanem koncertu poiskala Ladka. Bilo je spet nekaj jecljajočih poskusov, da bi mu izrazila svoje občudovanje in navdušenost. Lahko bi me bil pomilovalno zavrnil kot trčeno oboževalko, takih je v svojem življenju najbrž že veliko srečal, pa me ni. Oči so se mu zalesketale in sledil je dolg stisk rok, nič ni bilo treba več govoriti, vedela sva, da oba misliva in čutiva isto.
Pot domov je bila dolga in samotna. Avtobus ni več vozil, pa sem jo mahnila kar peš. Nebo se je pomračilo, mraz je nekoliko popustil, dasi je pihal mrzli sever. Gole veje dreves so metale črne sence na cesto, a se nisem menila za strahove, ki me sicer tako radi preganjajo. Nisem bila sama, neprestano me je spremljal čudoviti: »Oj, gospod, kreniva spet na tista lepa pota!« In nato mogočni finale orkestra. No ja, nocoj bom spala dve uri manj kot običajno. Nič ne de, ko sem bila še zaljubljena, mi ni bilo prehudo hoditi pod vedrim zimskim nebom tudi do dveh zjutraj. Moram pa priznati, da me ta dobra lastnost še do danes ni povsem minila, pravzaprav sem neprestano v nekoga ali v nekaj zaljubljena.
Naslednji dan je bilo tudi na delu vse lepo in ni je bilo stvari, ki bi me lahko spravila v slabo voljo.
Dragi Ladko, ali ti je uspelo osrečiti tudi tiste, ki ne znajo ali nočejo poslušati?
Od takrat je minilo ničkoliko poletij. Neki ponedeljek sem mu pisala pismo. Naslednji ponedeljek sem dobila odgovor, ki ga še hranim, tretji ponedeljek pa sem si izprosila prost dan, da sem se peljala z vlakom v Ljubljano na njegov pogreb.
