Večer je. Hodim po ljubljanskih ulicah. V temini večera svetijo številne luči. Drevesa krasijo barvne lučke, s stavb visijo bleščeče okrasne zavese. Na nekaterih zgradbah žari napis:
Srečno novo leto. Pot me vodi mimo moje nekdanje šole proti tržnici. Pritegne me zvok dalmatinske glasbe. Ko pridem bliže, me omami vonj kuhanega vina. Vzamem si čas in se usedem na visok stol ob okrogli mizi nasproti ansambla. Naročim si kuhano vino, ga srkam po požirkih in poslušam glasbo. V zraku se vrtinčijo različne vonjave: pečenega mesa in zelenjave, kuhanega vina ter sladkih dišav… Dvignem pogled in se zazrem proti ljubljanskemu gradu. Je rumeno osvetljen, z modro in vijolično svetlobo v oknih. Nudi pravljično podobo. Čez čas se cel grad zasveti v modri barvi. Spomin naplavi pred moje oči staro razglednico, popolnoma primerljivo s trenutno podobo, ki se riše na grajskem hribu.
Leto 1973. Smo na desetdnevni šolski ekskurziji po Jugoslaviji. Za nekaj dni se ustavimo v Makedoniji na Ohridu. Ob Ohridskem jezeru je zvečer ples. S sošolkami sedimo v krogu in poslušamo glasbo, ko se pred menoj pojavi postaven mladenič in mi nekaj govori. Seveda ga nič ne razumem, zato mi z roko pokaže proti plesišču. Pokimam in se odpravim za njim. Po plesu se pogovarjava v polomljeni srbohrvaščini; poskuša me naučiti nekaj makedonskih besed.
»Dodaš zlog »ta«, pa je po naše,« se smeji. Posloviva se in dekleta gremo spat, učitelji pa dežurat, da katera od nas ne bi ostala na Ohridu.
Zjutraj se po zajtrku odpravimo v avtobuse. Slišim igranje kitare pri sosednjem avtobusu. Nevidna sila me vleče tja, a moram v svoj avtobus. Dolgo časa stojimo. Čakamo. Zakaj ne speljemo? Čez čas pride v naš avtobus moja razredničarka in me pokliče k sebi. Reče mi, da me želi videti nek fant. Celo jutro jim že igra na kitaro, poje in čaka dekle, s katero je zvečer plesal. Končno jo povpraša za dekle z mojim imenom. Učiteljica je v zadregi, saj je na treh avtobusih pet deklet z enakim imenom.
»Štiri sem mu že predstavila, pa nobena ni prava. Upam, da si ti, kajti mladenič je zelo prijeten in … vztrajen,« reče. Stopim iz avtobusa. Pred njim stoji moj plesalec.
»Ta je prava!« vzklikne proti moji razredničarki. Stopim k njemu, brez besed sva, le gledava se. Meni je nerodno in oba sva močno čustveno vznemirjena. Avtobusi stojijo, na vseh oknih »visijo« dekleta s širokim nasmehom, ki naju gledajo. Stisne mi roko, položi vanjo kos papirja, na katerem je njegov naslov. Dam mu svoj šolski naslov.
»Mi boš pisala? Tako rad bi dobil pošto iz Ljubljane, od tebe,« končno spregovori. »Bom, gotovo!« »Jaz pa se bojim, da mi ne boš in boš pozabila name. Boš res pisala?« »Ja, ja …«
Avtobus spelje, jaz pa še dolgo visim na zadnjem sedežu in mu maham. S svojim avtom vozi za nami. Mahava si, dokler ne zavije s ceste in ustavi. Avtobus se vse bolj oddaljuje in z njim tudi midva.
Doma shranim naslov za ovitek knjige. Ko mu hočem pisati, ugotovim, da naslova ni več. Kmalu prispe njegovo pismo. Poslati mu želim najlepšo razglednico Ljubljane. Pri tem mi priskoči na pomoč prijateljica iz internata. Da mi razglednico zasnežene Ljubljane z ljubljanskim gradom v modri barvi. Krasna, romantična podoba Ljubljane! Ne vem, kje jo je dobila. Napišem jo in čakam, da prihranim za znamko. Med tem časom pa izgineta njegovo pismo in tudi moja prelepa razglednica zanj. Tako mu v resnici kljub obljubi ne odpišem oz. ne morem odpisati. In tudi on se mi več ne oglasi. Ostane mi njegovo ime – Avni. »Spomni se na AVNOJ,« mi odzvanjajo v glavi njegove besede.
Čez nekaj let izvem, da po letu dni, ko so dijakinje gimnazije ponovno na ekskurziji, sprašuje po meni. Seveda o meni nobena ne ve ničesar, saj sem zaključila šolanje na tej šoli.
Ob upokojitvi dobim bon za potovanje. »Kam boš šla?« me sprašujejo. »V Makedonijo, na Ohrid, da mu povem, da nisem mogla odpisati, ne pa, da tega nisem želela.«
Kuhano vino popijem do konca. Prisede mož, jaz pa ga vprašam: »Veš, na kaj me spominja modra barva na gradu?« »Seveda vem. Večkrat si mi že povedala.« Za trenutek utihne, nato pa doda: »Poleti bova šla na Ohridsko jezero.«
Nasmehnem se. Vstaneva in se odpraviva peš na grad. Začnejo padati prve snežinke.
