ČIGRE SE OGLAŠAJO NAD REKO

ZAMUJENO JUTRO

Črna tema v mrak prehaja;
čigre se še ne oglašajo.

Zamujeno jutro,
polno vročih sanj,
skoči z galopom mimo tebe.

Zbudi te rezko klepetanje
prelepih rečnih ptic,
ki sladko para tvoj jutránji mir.

Zoro, ki ni več za ujeti,
na večer prestaviš in
proslavljaš jo ob mladi luni;

ta nezglajene vogale tvoje duše gladi,
ob še iskrečih sencah,
ki zginevajo v daljavi.

LJUBEZEN IN STRAH

Strahu ne moreš ljubíti.
V tebi je;
sprejmi ga, razumi, obelodani;

zase, samo zase, v tišini;
je glasnejša od tvojega kričanja.

Pomočnik je iskrenost.
Brez te si zaklenjen v stolpu obupa; je samo tvoj.
Kakšno razkošje!

V spiralo temine toneš ob izgubi njegovega ključa,
vere v ljubezen,
ljubimke tvoje duše.

In toneš.
Potoneš.

ŠIVÁR

Vsak svojo izbrano pot očedi,
da pristaja na njegovo kožo.
Samo to šteje.

Njegovo jadro viharne oceane
in te, brez vetríča, premaguje.

Na svoji poti libre sreča,
ki tehtajo, sodijo,
pa šivárja ne poznajo,

tudi kroja ne, ki ga je ostvaril.
Niti ne vedo, da ta najboljše
in najlepše zase je naredil.

Barka sedaj je potoníla.
Tónila je kar nekaj lun.
Ni ji več povratka.

Ko se ena luč utrne,
nova, mogoče ista,
na plano pride.

NE DA SE MI

Ležal bi, sédel, vstal,
pa se mi ne da.

Vzamem knjigo, da bi bral.
Ne uspeva; misli, pogledi, prsti
ne ubogajo; ležim.

Lenivci.
Cele noči in dneve v drevju ždijo,
na veji, odmaknjeni od tal.

Ob nevarnosti negibni so;
kot mrtvi;
prevara, ki uspe.
Pa kdaj tudi ne.

Mar sem tak?
Ne vem.

Svoje smrti ne igram.
Bi jo, da imel bi mir.
Pa se mi ne da.

POMLAD

Sonce na balkonu,
lesena klop.
Macesen.

Topli žarki grejejo prijetno,
čigre se oglašajo nad reko.

Pomlad sramežljivo pogleduje,
zima pri slovesu.
Snegá ne pomniš.

Skušaš preliti nekaj tinte.
Ne gre.
Muza je še za vogalom.

Te premaga sen.
Odplavaš.

Hlad poboža te po vratu, nogah.
Strese tê.
Nazaj si; muze ni bilo na poti.

RAZCEFRANA PRAZNINA

Bel, moder pa rubinast;
svinčnik in črnilo.
Prazen.

Moti stol, miza, muha
in svetloba temna,
ki zaide, kamor pač zaide.
Ni znakov v desno, v levo, tudi razcefrano ne.

Potem pa ...
teme ni, samo prosojnost, topla in ledena.
Hitiš, da ne zamudiš;
v desno se bohoti sled

črnine na papirju, cefranja ni.
Zaslepljen si, ves razvnet
in vidiš to, kar čutiš.

Novo sonce se rojeva,
pogledaš skozi temno svetli mrak.
Raztrgaš!
In kasneje, ti je žal.

PRIJATELJI

Težak, deževen dan;
kot nalašč za šolo
ali pa še bolje, posteljo.

Koraki so počasni, opotekajoči.
Zaprta šolska vrata, brez zapaha.
V kratkem bodo vsi v razredih.

Ne ve kaj bi; vse mu je že znano.
Šolski zvonec!
Odmor in malica.

Prijatelji v gruči na hodniku ga pričakajo.
Prerivanje.
Trdoto tal občuti, brce ...

Prijatelji?
Ne, ti to niso.

Konča se hitro, brez poškodb.
Te so; jih ne vidi.
Na duši.