Slovenski pesnik, pisatelj in dramatik Zdenko Kodrič je pri mariborski Založbi Litera v knjižni zbirki Litera objavil novo pesniško zbirko z naslovom Slovenski Faust. Sinoči (2022). Spremno besedo je napisala Nada Breznik.
Pesniška zbirka je sestavljena iz ciklov 1. Botanični dekor, 2. Botanični vrt, 3. Botanični laboratorij in 4. Botanična akademija. Posebnost prvega in drugega cikla je nadrealistična usmerjenost, v tretjem prevladujejo impresije, četrti pa pomeni posebno povezovanje realističnega dogajanja s privzdignjenim in celo nekoliko vzvišenim. Le v tretjem ciklu je objavljena poezija v modernističnem in formalno urejenem slogu, drugi cikli so oblikovani kot poezija v prozi. Najbolj pesniško inovativne in izvirne so pesmi, ki so napisane v nadrealistični maniri, torej tistem, kar je Breton imel za prikazovanje nadnaravnega, nedoumljivega in izražanje višje stvarnosti v obliki asociacij pod vplivom nezavednih duševnih mehanizmov ter združevanje sanj in fantazij v realnem svetu. V novi in drugačni realnosti je mogoče prepoznavati drobce pesnikove žalosti ali pa njegovo prizadevanje, da bi obup in pobitost prikril. Znajde se v bujni rasti, rastline, ki jih pooseblja, s svojo pojavnostjo vzbujajo strah. Za to ima dovolj razlogov, saj vidi srhljivi strah koruze, paradižnik se razbohoti in postane važen gigant, pridobi si mesto v poeziji, prikupen je v poetovi roki ter predrzen v ponvi in okusu svoje omake. V naravi se marsikaj zgodi, njena živost in brstenje sta lahko tudi nevarna. Moški se povzpne na hruško in pade z nje. Smrt se naseli tudi v druge Kodričeve pesmi. Ljudje, ki preživijo, so samotni. Zdaj je očitno dogajanje na vasi, drugič prihrumijo vojaška vozila. Reka ohranja svoj tok, vsa živahna je in vabljiva, čez njo bi se bilo treba po klinih povzpeti v nebeško mesto. Pesnik si pri vsem tem ponavlja, da ne mara prostosti. Zobniki v njem trgajo čas in milino, preveč je rje in ostrih robnikov spomina. Eden od njih je spomin na ženo – o njej je prenehal sanjati. »Mimohod spominov se ne ponavlja več iz noči v noč, neskončna je kolona vonjev, stopinj, oblek iz svile, potovanj na Luno.« (str. 16)
V poezijo vstopajo različne osebe, tako resnične kot tudi take iz literature in mistike. Fotografu Stojanu Kerblerju se posreči zgovorna in zapeljiva fotografija. Lepa Vida še vedno vzdihuje in milo joka. Na poti skozi Saharo jo ustavi žulj, zato sede v črn naslanjač. »Izdelal ga je njen mož, filmar, sedel je na njem, ko je snemal film o njenem teku.« (str. 17) V nadrealistični naravnanosti je mogoče skoraj vse: toliko vsega se lahko povezuje, pojavnost se odmika niču, zaustavitev ni, domišljija je nadvse svobodna. Od nekod se prikrade Slava Klavora. V ležečem tisku je zapisano, da je nič ne bo zlomilo, ne ujma, ne glas ali roka, ničesar ne bo povedala in izdala, čeprav predvideva, da jo bodo mučili. Pesnik je ob njej in pravi, da so sanje spolnitve revolucije votle in grde. Nagovori tudi svojo mater in jo vpraša, ali naj ji popravi avto. Vprašanje ostane brez odgovora, dvojica se z avtom, kakršen pač je, odpelje v dež, avto je ekstaza, borzika, ruski mig in očetova ura. »Mama mi stiska roko in briše dežne kaplje z mojih votlih lic.« (str. 19)
Poet se znajde v ogrožajočem položaju. Živi od smrti do smrti in je nekje vmes. »V nedogled izpiram bolečino, ne morem izdreti igle, ki je ostala v prahu po prepihu boja dobrega z zlim.« (str. 20) Morda pa dolgčas pomaga, da je bolečino mogoče prenesti. Stisko skuša obvladovati z opisi banalnosti. Pove, kakšne nogavice nosi, toda v resnici ga vznemirja tudi zgodovina. Nogavice mu iz davnine prinašajo izumrle ptice, ki jih ima za zdravnice svoje domišljije. Likanja hlač se kmalu naveliča, veselje ga mine, piše še manj kot lani, odpor do dela se potroji. Ukaze si izreka z grobimi besedami (požri kosilo!).
Brez politike in znanosti ne gre. Zdenko Kodrič omeni nespeče žene slovenskih komunistov. Ko zagleda polža, postane znanost nemočna pred rituali, ki jih zmore počasni mehkužec. Požig pediatrije se je vpisal v zgodovino, še zdravnik se je v uniformi šopiril pred otroki. Mogoče pa pediatrija še kje stoji, predvideva pesnik. »Otroci so se zasmejali. Vedeli so, da zdravnik vse narobe vidi, da je pomešal vrstni red poti.« (str. 26) Pesniški subjekt postane celo praktikant na infekcijski kliniki. Dotika se virusa, ga pestuje in roti, naj popusti in izgine. Z golim pacientom se odpravi na pijačo. Pravzaprav se lahko zgodi karkoli: nebo pade na ljudi, čas se ustavi, po drugi strani pa se dogajajo čisto običajne stvari, toliko opravkov je treba postoriti. Spregovori pokojnik, ki samega sebe uzre na družinski fotografiji. Ko se vpraša, ali mu je oče sploh kaj zapustil, si odgovori, da je bila to pištola, ki jo je oče pozabil na kredenci, in se je potem z njo ustrelil na gredici pred domačo hišo.
V drugem ciklu je veliko besed o vrtu. Sprehajanje po njem je prignano do nonsensa in absurda. Marsikaj je na videz preprosto in jasno, v resnici pa ostane skrito, skrivnostno in pritajeno, veliko je tistega, kar je treba izluščiti, predvidevati in prepoznati. Posebnost tega cikla je povezovanje dogajanja z navajanjem imen slovenskih krajev, goric, planin, gora, dolin, rek, vasi in mestnih predelov. Pred bralkami in bralci zasije Slovenija v malem, toda ljudje, ki živijo na različnih koncih, so odtujeni med seboj. Spremljajo jih živali, a tudi vanje se vrine nekaj grozljivega in grdega. Na podeželju vladajo posebna določila, tudi tam se tako kot v mestu predmeti polaščajo ljudi ter se obnašajo vrtoglavo in po svoje. Toliko vsega se je nakopičilo: »Preveliko vse naokoli, ceste so ljudje, cvetoči gaber v drevoredu mi pomeni več kot tisoč besed, lunapark na obrobju, v središču popek sveta …« (str. 43) Neka ženska se preda obupu, očitno je dovolj razlogov zanj. Tudi glasba ne pomeni izhoda iz človekovega nezavidljivega položaja.
Pesmi v ciklu 3. Botanični laboratorij so drugačne od tistih v prvih ciklih. Verzi se skrajšajo, včasih so nanizane samo posamezne besede. Lahko bi predvidevali izrekanje in doživljanje lirskega subjekta. Izvemo, da je je avtor dejaven kot pesnik samo v soboto in nedeljo, preostale dni v tednu poje v oktetu, v večernih urah vadi, kako bo na odru umrl. Pesem postane osebna, iskrena in tožna. Še nikoli nisem toliko / prejokal kot letos. Še / nikoli nisem toliko / vrat zaprl kot letos. / In še nikoli nisem toliko / časa zrl v temo / in tišino kot letos.« (str. 60) Pesnik naniza tudi drobne dogodke, nekateri so se dogodili v dvoje, in ti so posebej dragoceni. Ogradi si vrt in vrti spomine. Smrt ga kliče in tega mu ne uspe preslišati.
Zadnji ciklus, napisan kot poezija v prozi, se razlikuje od prejšnjih, saj je precej opisen, v njem pesnik združuje domnevno nezdružljivo. Na Istragramu se izmenjujejo grde slike, mesarji opravljajo svoj posel brez usmiljenja in pomislekov. Na obisku pri Kocbeku je nekoliko sramežljiv, del njegovega načrta je šivanje sveta, ponujajo se različne možnosti. Ve, kaj se dogaja v Zagrebu in Zenici, njegov prostor se razširi, toda vse to ne prepreči, da se v njem ne bi ustavila ura. Iskreno oznani: »Sposojam si zgodbe, pojave in balast, / ki ne spadajo v poezijo, na tvoj obraz.« (str. 97) Zdi se mu, da je podoben Evropi, saj je »… star, siv, počesan, nažgan, majhen, jezen in zvit kot lisica«. (str. 105)
Pesnik zmore tudi samorefleksijo in miselni odmik od svojega pesnikovanja. Naravnost se vpraša, kaj se sme nositi v poezijo in kaj sme vreči vanjo. Pravi, da so postopki izmišljije za vse enaki. Nekoga nagovarja, naj vanjo meče kamne in se vrtoglavo spušča v njeno jezikovno rabo smislov, števnikov in ozvezdij, kajti »… poezija včasih rahlo poči ob dotiku, srečno stakne sluhovode s cevmi gluhe koze«. (str. 52) V več pesmih je naslov že prvi verz. Poezija v prozi je obogatena s posrečenimi metaforami in drugimi pesniškimi podobami (na primer meso močvirja, trava – vaški kozmopolit, vodnjak osušenega dne). Na koncu nekaterih pesmi se prikaže celo rima (razbit zaslon, / ranjen klon; smrt, denar v banki krt). Zaimek ali pridevnik sta tu in tam postavljena na desno stran samostalnika (veriga gibka).
Poglobljeno spremno besedo z naslovom Čudeži na Dravskem polju je napisala Nada Breznik. Umetnika Zdenka Kodriča je predstavila kot avtorja dveh pesniških zbirk, desetih romanov, več filmskih scenarijev, gledaliških in radijskih iger, kratkih zgodb in muzikala. Prikazala je njegovo življenjsko in ustvarjalno pot, omenila nominacije ter Glazerjevo listino in Grumovo nagrado. »Kot pripovednik – romanopisec je izjemno zanimiv in vešč; sega v različna zgodovinska obdobja, prelomne dogodke, različne pokrajine, v katere umešča svoje značajsko raznolike ter prepričljive literarne junake in junakinje.« (str. 109) V pesmih, ki so zbrane v novi pesniški zbirki Slovenski Faust. Sinoči, je razpon tem in vsebine širok in bogat. Kodričeva poezija je do sveta tudi kritična, cinična, ironična in humorna, v zgoščeni obliki so izražene filozofske misli in daljnosežni uvidi. »Pesnik se loteva vsega zemeljskega, znanega in aktualnega pa tudi osebnega, doživetega in izkušenega, slutenega in sanjanega, vidnega v preblisku ali prividu, ali shranjenega v spominu. Intimne pesmi so zelo subtilne, dvosmerne, saj vzdramijo močan čustven odziv.« (str. 111) Avtorica spremne besede v Kodričevi poeziji prepoznava tudi naravovarstveno, socialno, družbenokritično in intimno izpovedno noto.
