Pri treh letih sem oslepel. Iz časa predtem, se najbolj spomnim sonca. Skrivnostno žarečega, nezaustavljivo privlačnega. Dejali so mi, da sem bil nemiren otrok, zato so me večkrat prinesli ven. Takrat pa sem se zazrl v nebo in se smehljal soncu. Raztegoval sem roke, da bi ga objel, okusil, dokler nisem končno zaspal. Mogoče sem kdaj celo še sanjal, tak sem kakor ono; topel in žareč…
Tudi vžigalice so mi ostale v spominu. Velike ter zapeljivo suhe, ki so očarljivo praskale, kadar jih je mati podrgnila po škatlici, ko je zakurila ogenj v širokem kaminu. Osvetlile so mračen prostor znotraj peči, kakor tisoč luči. Preden se je papir vnel, se je pozibaval in mečkal. Potem se je malo pokadilo, pa je ogenj zapredel. Hipoma je postal velik, siv maček, ki se je bočil od ugodja. Pokljajoče je požiral vse pred seboj; liste, trske, kasneje še drva, čedalje debelejša. Zatem si lahko zaznal vitko svetlobo na stropu, v nežni temi. Bila je valoveča, kot plesalka, ki bi hotela omrežiti vse v prostoru.
Nekega dne smo sedeli za mizo. Le mi trije. Bili v tišini, tisti posvečeni. Nihče je ni hotel razklati na pol.
Slišal sem nekakšne zvoke okrog sebe, postal sem radoveden, kaj pomenijo, toda nisem ničesar vprašal. Nenadoma je nekdo vstal. Stol je presunljivo zaječal. Bila je mati. Spoznal sem jo po korakih, kajti pritajeno copotanje, mogoče se je bala, da naju ne prebudi, se je razširilo po prostoru.
Nato, spet tišina…
Čez čas je mati potegnila stol k sebi in se usedla. Tik zatem je oče dejal, naj odprem dlan. Nekaj težkega in gladkega je spustil vanjo. Ko sem tisto otipal z drugo roko, se je zadovoljno nasmehnil in dejal, to je jabolko, pojej ga … Še sem ga otipaval in na vsaki strani začutil izrastlino. Na eni je bila kratka in ščetkasta, na drugi pa večja ter bolj raskava. Za prvo sem izvedel, muha je, za drugo pa, pecelj.
Gladek sad je postajal vse toplejši in dehtel po skrivnosti ter svetlobi, ravno tisti, ki je nisem mogel videti. Preden sem zagrizel vanj, sem si ga nesel k licu ter ga zamišljeno gladil z njim, želeč, naj vendar moje lice postane prav tako gladko in dišeče. Ko sem ga grizljal, sem začutil, topi se v ustih, kot sam sladkor. Njegov sladkast sok se mi je pocedil po grlu, da me je kar zapeklo. Tako rajsko dober je bil, pa sem očeta seveda zaprosil še za enega. Ne vem, koliko bi jih snedel, če mi ne bi rekel, samo to in dovolj, pusti si jih kaj za jutri.
Ko sem ga pojedel, sem ga zaprosil, naj mi pokaže drevo, ki je dalo ta sadež. Zazrl sem se tja, kjer sem mislil, da ima oči in ga moledoval, poln vznikle radovednosti. Podal mi je roko, najbrž se je nekoliko začudil, ker je okleval, ter me popeljal s seboj. Hodila sva prav počasi, vedno sta se namreč bala, da se ne bi spotaknil, vmes mi je govoril, kje naj pazim, kod naj hodim posebno previdno, s svojim značilno toplim glasom. Vsakdo, ki bi ga slišal, bi moral biti presenečen nad njim. Če bi poslušal samo njegovo hojo, potem bi ne mogel zaznati tiste skrivne lepote, ki se je ugnezdila v glasu.
Ustaviva se.
Nežno mi položi roko na deblo, kratko pomolči in reče, to je ta jablana. S prsti se sprehodim po njej sem ter tja. Zdaj gor, potem dol. Lubje je raskavo in hrapavo. Najbrž me je porezalo po dlani. Nakremžim se. Toda še vedno jo prevzet otipavam. Sedaj začutim, kako mi je del krastave skorje ostal na roki in jo mahoma spustim ob telesu. Vnovič se je dotaknem, hotel bi jo objeti, a je ne morem. Dozdeva se mi preširoka. Očaran stojim pred njo in si mislim, ni ravno takšna, kakršno sem si naslikal.
Privzdignil sem pogled proti šelestečemu nebu, kot bi ocenjeval njeno višino. Čeprav tega nisem videl, sem vedel, veje se bočijo globoko v sonce. Vprašal sem, je visoko to drevo, oče. Moral se je nekoliko nasmehniti, kajti slišal sem ga, kako je komaj slišno prhnil predse, ter odvrnil, tako visoko je, da podpira sama nebesa.Vzdignil me je, kakor bi bil peresce in me posadil na krošnjo, da so mi noge prosto bingljale. Nekam prestrašen sem bil, pa sem zavrisnil, ko nisem več čutil tal pod nogami. Veter je vstal in se visoko nad mano zapletel v listje. Zašumelo je res tam nekje v nebesih …
Tako sta mi oče in mati čez čas razkazala vsa drevesa. Venomer sem jih božal in se smukal okoli njih, jaz, neznatno mače. Prizadeval sem si najti razliko med njimi. Vendar je bilo težko, ker so bila skoraj vsa enaka. Tako sem le ugotovil, češnja je na otip najbolj gladka, čeprav tudi nekoliko razdrobljeno raskava, sliva pa…
Ko sem raziskoval, sem si v mislih predstavljal, drevesa so vendar moji prijatelji. Tihi, šumeči velikani, ki nič ne vidijo. Spregovorijo edino takrat, kadar se piš zaplete v njihovo krošnjo. Črpal sem njihovo rezko toploto, sedem večnosti dolgo, kakor svoj čas od sonca.
Še mnogo drugega sta mi razkazala. Večkrat sem zaslišal skrivnostno petje nad seboj, hip kasneje, ničesar več. Kdo žvrgoli ? Kam je izginilo ? Zakaj tako šumi, kot bi nekdo s kuhalnico mešal po zraku ? Pa sta mi rekla, to so ptice, priletijo in odletijo, kamor se jim zdi, kar je v njihovi naravi. Vzletijo visoko pod nebo. Zdi se, lahko se dotaknejo tudi samih oblakov. Naučila sta me, kako se s petjem ločijo med seboj. Tako sem vedel, katera je sinica, kos ali škorec. Vsakič znova sem začutil poseben zvok, preden so se usedli na vejo. Rekel sem, je glas drevja, ki jih vabi medse.
Pa dež.
Nekoč, tedaj sva ravno bila sama z mamo, sem jo vprašal, kakšna je Marija. Pa Jezus. Tolikokrat ju je že omenila. Prisedla je k meni in položila roko na lase. Nato ju je zamišljeno začela opisovati. Dejala je, oba sta zelo lepa. Iz obličij jima sije mir. Svetla sta, pravo sonce. Če ju ugledaš, ti vzame sapo. Marija ima dolgo, nežno ogrinjalo. Ko kaj pove, govori le navznoter. Čeprav nikoli ne odpira ust, jo vedno razumeš. Kar znajdejo se v tebi njene mehke besede.
Ne pravijo ji zaman Marija, milosti polna.
Počasi je govorila, z drugačnim glasom. Nekoliko zasanjanim, morda. Brez povzdigovanj ob koncu stavkov. Bilo je, kakor bi stala pred njo. In bi si jo ogledovala iz vseh strani. Željno sem vpijal vsako njeno besedo, da bi le izvedel še kaj več.
Ob neki drugi priložnosti sem jo vprašal, ali jo je kdaj že videla. Malo je pomolčala, umaknila roko z mojih las ter dejala z vsakdanjim glasom, da je še ni. Toda kakšno uro hoda od tod, mogoče dve, je drevo, imenujejo ga Marijino drevo, in baje se tam prikazuje.
Seveda sem želel, da bi kar takoj šla tja. Isti dan. Resnično rad bi jo občutil. Le obljubila mi je, nekam nedoločno, ne še sedaj, enkrat pa, sin moj. Toda, tisti enkrat je z vsakim dnem vse bolj bledel.
Naučila me je tudi dosti molitev. Najbolj se spomnim, otroške. Angel, varuh moj. Velikokrat sem pred spanjem kleče pomolil k njemu. Prosil sem ga, naj mi vrne vid, kajti tako rad bi videl. Mnogo je stvari na svetu, ki bi jih enostavno moral videti…
Nikdar ne bom pozabil niti tega ne, kako zelo sta se bala, da se ne bi izgubil. Nekam bi zašel, otipal to ali ono drevo in že ne bi vedel poti nazaj. Ko je mati odšla po nakupih, sama ali z očetom, sta me vedno zaklenila v hišo. Poklicala me noter in nobeno prepričevanje ni pomagalo. Zagrozil sem jima, da bom nekam pobegnil, če me zapirata proti moji volji, a tudi to ju ni omehčalo. Že po njunem glasu sem uganil, kdaj me nameravata zakleniti. Oče je tedaj navadno basiral in mati visoko zategovala. Včasih je celo požirala besede. Tako se jima večkrat nisem oglasil. Ko je bilo mojega skrivaštva konec in sta me kljub vsemu vendarle našla, sta me oštevala ter govorila, to počneta samo v moje dobro. Začutil sem, kako se celo zrak okoli mene zgošča, kakor bi grozil, da me bo pogoltnil. Tudi v trebuhu me je pričelo dušiti.
Na hitro sta me porinila v vežo in zapahnila vrata. Vedno sem vedel, kdo je to opravil. Če je ključavnica počasi in tiho zaškrtala, kot bi se hotel tisti prepričati, ali je res zaklenjena, sem vedel, da je bila mati. Ko pa se je odločno oglasila drugič, še preden se je prvič, sem vedel, oče je zaklenil. Sicer pa je moj sluh dobro nadomestil vid. Čemel sem v sobi in je kdo od njiju prišel pogledat, kje sem in kaj počnem, sem takoj lahko zaznal, kdo je. Vedel sem, med vrati stoji mati, čeprav še ni ničesar spregovorila, kajti čutil sem njen pronicljivi, dišeči vonj, ki se je počasi in tiho splazil k meni, me vsega ovil, pa sem se oglasil.
Mati, kaj je?
Oče je tudi včasih prihajal sem, na to so opozorili že njegovi hiteči in glasni, trdi koraki. Velikokrat sta se začudila, kako to,
vidim ju,
čeprav ne vidim.
Potem sem se spravil nad vrata ter tolkel po njih. Z vso silo. Z nogami, rokami, ali pa z vsem skupaj. Vpil sem, naj me vendar spustita ven, saj vendar nisem žival, da bi tako ravnali z menoj. Še pastorku v pravljicah se je bolje godilo. Čez čas sem moral nehati, ko ni bilo nikogar, ki bi odpahnil vrata in me rešil. Pa tudi utrujen sem že bil. Odšel sem v svojo sobo in se usedel na posteljo. Sicer domača in prijazna hiša, je tako postala prežeča pošast. Strop se je nižal, kar čutil sem, kako se primika, bližje meni, da bi me ugonobil. Ko sem dvignil glavo navzgor, se je malo potuhnil, nekje nad mano. Če bi vstal, sem bil prepričan, bi zdrknil v njegov lepljiv goltanec. Stene so bile povsem neprijazno mrzle ter odbijajoče vlažne, ko sem pri njih iskal pomoči. Sicer pa, v omari je strašni tiger. Režeče se smeji s svojimi mrzkimi očmi. Planil bo nadme, čim vstanem, da bi utekel pošasti s stropa. Tudi ura v kuhinji, ki sem jo odtod dobro slišal, se je zarotila proti meni. Tiktakala je z norim glasom in se oglašala povsem mrtvaško. Bolj in bolj me je mučila.
Naposled sem se le ulegel in poskušal pozabiti na čas. Z blazino se pokril čez vse stvore v tej hiši. Saj mora obstajati nekdo, ki bi me, kot v pravljici, rešil. Samo počakati bi moral …
Navadno sem dočakal mater, ali pa oba. Bil sem užaljen, ko sta prišla in to sem jima tudi pokazal. Potem še cel dan nisem spregovoril niti besede in se držal kakor huda ura. Samo pustila sta me pri miru, nikakor se mi nista hotela opravičiti, niti zatrdno obljubiti, tokrat je bilo zadnjič in me bosta drugič vzela s seboj.
Starejši, ko sem postajal, dalj časa je bila mati zdoma. Tedaj sem bil prisiljen raziskovati po hiši. Se osvoboditi teh nagnusnih pošasti, zato sem strahoma tipal naokoli. Po hrapavih in vlažnih stenah. Dokler nisem zajel vso gladkost omare. Začutil drseče steklo oken. Se spremenil v vonj mrakobne tišine. Kmalu sem vedel za vsako, še tako drobceno razpoko v zidu.
Kar nekaj časa je moralo miniti, da sem končno zatipal … svoj izhod v prepovedan svet. Okno v mamini sobi se je slabo zapiralo in je bilo večji del dneva priprto. Tudi takrat, ko sta me imela zaprtega. Najbrž sta se zanašala, da tega ne bom odkril. Preprosto sta pozabila nanj. Zajel me je takšen val veselja, kakor še nikoli. Mogoče sem tudi sam tedaj uzrl Marijo, kajti srce se mi je krčilo v nesluteni radosti, ko sem ugotovil, končno lahko počnem vse tisto, kar si želim, ne da bi me kdo oviral.
Nekaj časa sem samo sedel na okenski polici. Takrat bi me mati skoraj zasačila. V zadnjem hipu sem zaslišal njene korake pred hišo ter škrtanje ključa. Še sedaj ne vem, kako mi je uspelo planiti s police in se pritipati iz njene sobe. Našla me je na hodniku in zopet sem bil užaljen, da ne bi česa posumila. Potem, vsakič ko sem ostal sam doma, sem nekoliko odpahnil okno in … Opajal me je vonj sveže trave, ko je bila pokošena, pa še tisti, bolj skrivnostno lebdeči. Skoraj vriskal sem, kadar sem pohajal naokrog.
Tako sem se sprehajal tudi tistega dne. Z roko kolovratil po hrapavem deblu in želel najti vejo, da bi se povzpel nanjo. Zazrl sem se kvišku, mimo namišljene krošnje in občutil sem, za trenutek me je obsvetilo sonce ter mi okoli glave spletlo venec svetlobe.
Naposled sem postal sam svoj kralj!
Vse v meni se je raztezalo zaradi pravkar doseženega ugodja. Še sem tako vztrajal, pa sem zaslišal neke korake, spočetka jim nisem pripisal nobenega pomena, preveč čarobno se mi je zdelo vse, ker pa niso hoteli pojenjati, namesto tega so se grozljivejše vrtinčili proti meni, sem jim namenil nekaj več pozornosti. Tesnobno sem pomislil, sedaj je pome prišel divji mož. Hotel sem ubežati, a je bilo že prepozno. Nekdo mi je jezno, nanagloma in z vso silo dvignil roko ter me ostro ločil od drevesa. Kar slišalo se je, kako se je lubje trgalo in njegovi grobi koščki so morali ostati zapičeni globoko v dlan, kajti kljuvajoče me je skelela. Srce mi je stisnil krč strahu…
Sedaj so zlovešči koraki dobili svoj glas. Razleglo se je divje vpitje mojega očeta.
Tukaj si smrkavec, midva pa te iščeva!
Kako pošastno se je odmev krčil v mojih ušesih. Znova in znova se odbija od drevesa. Mojega drevesa. Sedaj je nekoliko popustil prijem, nato mi je še močneje zaril svoje prste v roko. Vpil sem, ker me je celo telo bolelo. Ter zaradi onemogle jeze.
Lomastil je domov in me pehal pred seboj. Od časa do časa me dvignil, ker sem se mu upiral. Za hip sem sploh smešno obvisel v zraku. Sveže vstali veter se je vse bolj zapletal v naju, ko sem vpil, naj me že spusti, saj nisem… Vendar to je očeta samo bolj podžgalo. Povzdignil je glas. Nikoli ga še nisem slišal tako razburjenega.
Hodi vendar, ne bom te nosil!
Ko sva končno priviharila domov in je s suhim treskom odprl vhodna vrata, je mati stopila k meni, slišal sem njene oklevajoče korake, nato pa sta me nagnala v mojo sobo. Sedel sem na posteljo in se zaklel, enkrat jima bom vse vrnil. Za vsako minuto, ki sem jo moral zaklenjen preživeti v grozljivo spremenjeni hiši. Bosta že videla, ko bom velik. Še preden sem šel brez večerje spat, sem za hip pomislil, kako bi bilo, če bi pobegnil, pa čeprav le …
… do Marijinega drevesa, me je nekam goreče prešinilo.
Jeseni sta me že drugo leto zapored odpeljala v zavod za slepe in slabovidne otroke, ki je bil v velikem mestu. V razredu nas je bilo veliko slepih. Samo dva ali trije so videli, a še to nekakšne obrise. Kar hitro sem si našel prijatelje in prepodil občutek samote. Poslej smo vedno tičali skupaj in ušpičili kakšno neumnost. Podlogarjev Janko, Oblarjev Franci ter jaz smo sploh bili resnično neločljivi.
Ne smem pozabiti tudi Melite. Bila je popolnoma slepa na levo oko, z desnim je komaj kaj zaznala. Povedala mi je, da je imela nekakšno hudo vnetje in drugo oko so ji komaj rešili. Kasneje si ga je poškodovala med igro in je čedalje slabše videla.
Skupaj sva sedela in med igranjem sva se prijemala za roke. Najprej so bili to nerodni in kratki dotiki. Večkrat pa se mi je na vsem lepem izmuznila. Tedaj je postala droben, polzeč pesek, ki mezi izpod dlani. Enostavno se je naveličala in odšla drugam. Ampak takrat sem že začutil, kako mehke dlani ima, povsem takšne kot tisto jabolko, ki sem ga tedaj vrtel po roki. Ter velike in tanke prste, ki se v nežnem loku zlepljajo z nohti in kasneje oblasto zaključujejo. Ko mi je mati porinila svojo dlan v mojo, sem pomislil, nihče ne more imeti bolj nežnih. Toda spoznal sem, motim se.
Nekega dne, namesto da bi mojo roko sprejela v svojo in bi se igrala, jo je prislonila na svoje lice in se hihitala, ko sem se okorno in tresoče sprehajal po njej.
Hi, hi, hi, kako nerodni ste, fantje!
Z njenih vročih, razvnetih lic sem zelo na hitro pobegnil nižje. Končno se je prenehala smejati. Sedaj sem zatipal majhno, a izrazito brado. Polna usta so se bočila le nekoliko višje. Ter zopet tople ličnice. Napeta dekliška koža je žarela in prasketala, kakor tiste vžigalice, ki jih je vnela mati. Gladka in žametna, povsem drugačna od materine. Nikjer nobenih gubic, okoli oči ali na čelu. Pa tudi vonj je bil drugačen.
Bolj … mladosten.
Prsti so mi kar sami zdrsnili z nje navzdol, proti tlom. Takoj zatem sem slišal, kako je pristopila bližje, lasje katerih tedaj nisem zatipal, so se stopili z mojimi in se na hitro ter vlažno dotaknila mojega čela z usti, najbrž je bil to nekakšen poljub, pa je spet hihitaje pobegnila. Mene je pustila samega in popolnoma zmedenega, z njenim smehom globoko v ušesih …
Ko sem se naslednjič vrnil domov za počitnice, me nista več zaklepala. Sedaj sem lahko zmeraj spremljal mater po nakupih. Zarotniško mi je dejala, uspelo mi je pregovoriti očeta.
Končno sva se odpravila. Prijela me je za ramo ter vodila. Očaral me je ta radoživ, nevidni vrvež, ki me je srkal vase, dokler se mu nisem popolnoma predal. Večkrat se je do mene prikotalila kakšna srečna in vreščeča beseda, potem pa obležala pred mojimi nogami. Trenutek kasneje je nekdo semkaj zalučal za pest joka. Moral je eksplodirati nedaleč stran, toda kmalu ga je udušil pasji lajež. Popolna, osupljiva zmešnjava glasov se je v polnosti sprijela s toplino nikdar pojemajočega sonca.
Pred kakšno trgovino mi je zabičala, naj ostanem zunaj, kod pa sem lahko šel noter. Ne bom pozabil tistega dne, šla sva nakupit blago, da bi mi dala sešiti nove hlače.
Vstopila sva in jaz sem se zazrl ven skozi okno. Neskončno zanimiv se mi je zdel občutek, ko mi je hlad stekla scela objel nos, obotavljiva nebesna gorkota pa je ostala tam zunaj in jaz sem jo iskal. Ker je nikakor nisem mogel doseči, sem obupal nad to igro in se žalostno obrnil proti smeri, kjer sem mislil, tam mora biti mati.
Nekoliko kasneje sem zaslišal, kako ji je prodajalec nameril vprašanje s priliznjenim glasom.
Ali je vaš?
Ne da bi počakal na odgovor, se je moral nagniti čez pult, ker sem slišal, ko je ihte zacvilil in začutil val dišeče- smrdečega vonja, ki se je nevarno približeval. Uporabljal je isto vodico, kakor oče, kadar se obrije, toda verjetno je padel vanjo, saj je bil naravnost ogaben.
Najbrž je šele takrat opazil, da ne vidim, in da bi to prikril, je še sladkobnejše nadaljeval.
Kaj … je slep?
Kolikor mi ni bil ostuden od prej, se mi je v tem trenutku dokončno zagnusil; njegova govorica ter način, kako je hotel poudariti, da to pač ni nič nenavadnega. Tudi mati je morala zaznati, ker se je oglasila, odločno.
Samo dajte mi že enkrat to blago!
Najprej niti ni vedel, kako bi odreagiral, zatem pa se je še bolj podvizal, da bi se naju na hitro iznebil. In ko sva odhajala, sem zamišljeno capljal pred njo. Tudi sladek vrvež na ulici se je nenadoma razkrojil, kajti vedel sem, vse bi bilo tako zelo drugače, če bi …
le videl.
Vroč konec junija se je naredil tisto leto, ko mi je bilo dvanajst ali trinajst let. Take vročine nisem pomnil, oče pa tudi ne. Vem samo to, neprestano sem bil žejen. Začele so se počitnice in vsi smo bili doma, tudi oba moja bratranca, navadno sta prišla k nam na oddih, ki je vsako leto postajal krajši. Enemu je ime Matija, ta je leto starejši od mene, drugi je Jože, tri leta starejši. Nista rada ostajala doma, kajti našla sta si prijatelje in se cele dneve potepala ter pohajkovala z njimi. Toda mene nista hotela nikamor vzeti. Kadar sem ju poprosil, sta mi odvrnila, ne smem z njima, ker sem drugačen in bi bil samo v napoto. Nobeno prigovarjanje ni pomagalo, zato sem ostajal doma.
Čeprav sem bil žalosten, se lahko zanesem, saj imam vseeno prijatelje. Šumeče znance, ki te znajo potolažiti brez besed, z omamno dišečimi, drobnimi šumi. Dokaj hitro sem se povzpel v dehtečo krošnjo češnje, kajti poznal sem že vsako vejo in vedel, kam stopiti na drugo, da se nisem zvrnil po tleh, tolikokrat sem se poigraval tam gori.
Drevo je vedno dobro obrodilo, a tedaj je bilo resnično polno, rekel bi češnja pri češnji in ne bi nič pretiraval. Občutil sem debele in slastne sadeže tik ob licu, zatipal vejo, jo upognil k sebi ter trgal. Nekaj časa sem jih zamišljeno prekopiceval v dlaneh in so se navzele moje toplote ter jaz njihovega vonja, nato jih eno za drugo nosil v usta in odstranjeval peclje. Kdaj sem se tako najedel, da nisem zmogel kosila.
Nekaj sem jih že pospravil v usta ter okušal njihov meden nektar, pa sem se prijel za vejo in pomisli, nihče, razen teh dreves, ne more biti moj pravi prijatelj. Tista Melita bi samo nekaj ukazovala. Večkrat nam govori, niti prav se ne znamo poljubljati. Kakšni otroci ste še! To je edino, kar zna reči. Včasih jo prime sveta jeza in nikogar ne pusti blizu. Samo nekaj sika in nas napada, kaj sploh lazimo za njo. Sploh se ne zna več prav pogovarjati. Pa Matija ter Jože. Nikdar me ne vzameta s seboj. Slep sem, čisto za nikamor. In moj glas, ki se piskajoče spreminja. Najprej dedec, takoj zatem, baba. Prepričan sem, vsi za mojim hrbtom se delajo norca iz mene.
Toda zaslišim drevesa. Šumeče mi prigovarjajo, pozabi na vse skrbi, sedaj si pri nas v gosteh, boš videl, vse bo drugače …
In res se je tako zgodilo.
Kaj kmalu.
Matija in Jože sta se odpravila nabirat jagode. Tudi mene sta vzela s seboj, ker jima je mati tako dejala. Godrnjala sta, vendar ni pomagalo. Ko smo prišli na poseko, mi je Matija, s svojim značilno čemerno gospodovalnim glasom zabičal, počakaj naju ob tem drevesu, takoj bova nazaj. Prisluškoval sem njunemu oddaljevanju.
Počasnemu …
Trava je šumela in zamolkla govorica se je odbijala stran od njiju. Sem in tja kakšna beseda, zatem pa premolk. Dolg bržkone pol večnosti. Čez čas se je vse spet ponovilo.
A za spoznanje tišje.
Naenkrat pa je dokončno obmolknilo. Niti en glas se več ni slišal. Sedaj me je v ušesa zbadala težka, nepredirna tišina. Poskušal sem se pomiriti, toda zaman. Vse močneje me je zbadalo v prsih.
Jože!
Bilo je čudno, kako se mi je vzklik ugnezdil v ušesih. Kot bi tudi on otrpnil kakor ostalo okrog mene.
Za nekaj časa sem pomolčal, nato pa znova …
Matija!
Zavpil sem, kolikor sem imel moči. Ampak očitno ne dovolj glasno, da bi priklical katerega od njiju.
Le še bolj surova gluhota je odzvanjala.
Srce mi je začelo ponorelo butati. Zdaj zdaj mi bo razparalo goltanec. Stekel sem v smer, kamor sem mislil, naj bi šla.
To ni več smešno, oglasita se!
Še vedno nič.
Nekaj hladnega se mi zdi, je hušknilo čez moj obraz … Vendar bilo je res nenavadno, kajti sonce je vse bolj žarko sijalo in ostudna mokrota je name lepila majico. Zdaj nisem več vpil, le še tekel sem. Pa se zapletal v šope trav in padal. Kar čutil sem, roke molijo iz zemlje ter me lovijo…
Plazil sem se čez presušene bili, dokler nisem izgubil vsakršne predstave o tem, kje sem. Nenadoma sem mrzlino čutil ob levem ušesu. Zahrbtno je pronicala vame.
To je lahko samo še volk …
Spomnil sem se prijazne molitve, ki me jo je naučila mati.
Angel, varuh moj…
Ponavljal sem jo neštetokrat. Kolikor hitro sem zmogel. Verjetno brezglasno, saj drugače niti ni šlo.
Naenkrat pa se je vse spremenilo. Nobene zlovešče teme ter tišine, nikjer. Samo še velika svetloba, presevajoča skozi kožo. Ptice, ki so nad menoj prepevale nebeško milo. Pesem, o neznani lepoti. Ne smem pozabiti trave. Mehko se je vdajala mojim korakom.
Me božala.
Obrnil sem se in pred seboj zatipal vitko ter bržkone zelo veliko drevo. Drugačno od vseh dreves, ki sem jih spoznal do tedaj. Bilo je gladko, skoraj tja v neskončnost. Mirna, prizanesljiva energija se je stekala iz skorje, vame. Popolnoma sem se ji predal. Zaznal nisem ničesar drugega, samo olajšanje ter zadovoljstvo.
Nenadoma sem začutil, da moram razkleniti roke (do tedaj sem jih ovijal okoli debla) in se sprehoditi z njimi preko oči. Dvignil sem jih in se podrgnil po obrazu. Zapeklo me je ter zaskelelo, da sem se skremžil. In mravljinci iz lic so se dvigali.
Bežali so, višje, vse višje. Kot jaz svojčas z Melitinega obraza. Za sabo so puščali toploto, toda ta je postajala čedalje bolj prijazna, malo kasneje že prav domačna. Prelivala me je od vsepovsod, da sem prav kmalu postal gorkota tudi sam.
Naenkrat se je vame zavrtinčila neznosno boleča pomisel (ne vem, od kod se je vtihotapila), saj vendar ne vidim te ubranosti. Tedaj sem se počutil neverjetno prikrajšanega, ker sem slep. Nikoli do sedaj tako močno.
Ampak, kakor dih nenadoma …
… sem spregledal!
Ugledal jaso vsenaokrog in njene širne oblake. Skoznje je pronical droben žarek. Potem še eden in še, dokler jih ni bilo neskončno mnogo. Poplesovali so, nagajivi otroci ter se združili v en sam obroč žarke svetlobe. Stotero sonc in tisočero vžigalic, s katerimi je mati vnela ogenj v peči, se je moralo prižgati, zatem se je na sredi neba pokazala podoba mile gospe, z gladkim obličjem. Tukaj so bile še tolažeče oči, polne tople svetlobe. Ter pregrinjalo, ki ji je v nežno oblem loku padalo čez celo telo.
Iz materinih pripovedovanj sem vedel, Marija je. Nekaj mi je sporočala. Ni premaknila ust, a sem vedel, kaj. V moji glavi je mrgolelo zaradi njenih besed, polnih nedoumljivega smisla. V meni se je pretrgalo. In bila je radost, nevzdržna radost.
