TU

»Imaš dedni sifilis, od rojstva dalje. In ker ga tvoj oče nima, logično sledi, da je tvoja mati ponudnica spolnih uslug, ti si pa pankrt neznanega sifilitika.« Alkibiades. Včasih je bilo preveč enostavno.

»Osel, svinja, prasec!« Gorenc98. Nobene domišljije.

»Si naštel vse svoje sorodnike ali si koga pozabil?« Alkibiades.

»Prijavil te bom skrbniku klepetalnice, boš že videl, prašič! Hitler!« Gorenc98. Brez domišljije, Godwinov zakon velja, kdor potegne Hitlerjevo karto, je tisti, ki izgublja debato. Pa nasploh, njegov heroj je bil Heydrich, ne pa Hitler.

»Gumb je spodaj, pritisni na tistega, kjer piše »za debile« Alkibiades .

Skrbnikov se ni bal. Z lastnikom spletnega mesta sta se, ko je vnaprej plačal letno članarino v dvajsetkratni višini, zdavnaj zmenila, da lahko počne kar hoče, on bo pa gledal proč. Razen njegove kontrole ni bilo nobene druge.

Prekinil je klepet, to začetnike najbolj razjezi. Skrbno je preučil pogovore z Gorencem98, izluščil iz konteksta vse, kar bi ga lahko bremenilo, dodal solzavi komentar o svojem duševnem trpljenju zaradi žalitev, ter ga prijavil. Tako, še en odstrel. Lahek, skoraj prelahek. Bila je noč, njegov čas.

Prestopil je v novo klepetalnico, debata, oziroma kričanje eden čez drugega, je bilo v polnem teku. Skoraj nihče ni odgovarjal, vsi so samo tulili svoje nepremakljive »resnice«, drug na drugega ali pa kar počez.

»To je panteističnemu, tolerantnemu, tvornemu, kmetskemu in obrtniškemu zgodovinskemu slovenstvu kulturno tuje, ker se na vse te germanske zablode vedno veže destruktiven militarizem in ekspanzionizem.« ModerNo1.

Če je ta moder, je to samo v obraz, od jalovega filozofiranja.

»Je tvoj foter bil tudi "naci" pa te naredu na fronti, ali samo redni gost vaške gostilne, ki se mu je ponesrečil hot deit z kakšno uličarko, da te imamo sedaj tu.? samo vprašam?« Kvatbriga.

Staro pravilo klepetalnic, napadaj prednike, ne osebo samo, ker je lažje.

»Problem nas Slovencev pa je, ker imamo na oblasti komunistične zločince in nesposobneže, ki nas na to ne morejo oz. nočejo pripraviti. Torej kje si predsednik? Kje ste novo-domobranci, da nas zaščitite pred rdečo golaznijo?«Slovencdosmrt.

Eh, ti poklicni domoljubi smetijo vse klepetalnice s svojim korenitim debilnim slovenstvom. Kako so lahko komunisti ljudje, ki so bili v osnovni šoli, ko je bila zveza komunistov razpuščena? No ja. Logika ni njihova močna stran. Naslednji, prosim.

»Kaj res ni nič skupnega, o čemer bi se lahko vsaj pogovorili? Če bo vsak brezpogojno vztrajal edino na svojem in enako, samo brezkompromisno napadal vsakogar, kje se bo to končalo? Za Slovence kot za ljudi nasploh? V dogmatični skupnosti človeških osamelcev, ki bodo razglašali apriorne resnice le samemu sebi? » Vedomok..

»Glej, glej, sem mislil, da sem ga pregnal za večno, pa se je vrnil. Si mazohist, Vedomok?« Res ga ni več pričakoval, operacija je bila brezhibna, ena njegovih boljših. Menil je, da je misija zaključena, pa lejga, malega, prišel je po novo porcijo! Dobil jo bo…

Najprej pogovor, gnala ga je radovednost, kako se je upal vrniti. Pozval ga je v zasebno klepetalnico, morda se bo kljub njegovemu nazivu, ki mu mora biti vžgan v spomin, odzval. In se je, revež.

»Torej, si za razgovor? Ne glede na razlike imava marsikaj za debato, ne?« Alkibiades.

»Nisi zadovoljen s puščavo, ki si jo povzročil?« Vedomok

»Daj no, leto dni in več je mimo, to je na internetu večnost in pol, vsi pozabijo, pa tudi vse je novo.«Alkibiades. Pomagaj mi, da te dokončno uničim.

»Leto je mimo. Skupina Sophia je uničena. Članov, razen enega, ki je postal rabidni neonacist, ni več tu. Patrokles je naredil samomor - ko so v njegovem zakotnem, versko fanatičnem zaselku, vsi bili obveščeni, da je gej. Smrt bo lepša, je bilo njegovo poslednje sporočilo. Baje je doživel strahotno fizično ponižanje pred tem, toda nihče noče prijaviti.«.Vedomok

»To je odgovornost storilcev, oblasti in posredno socialnega okolja, ne pa drugih.« Alkibiades.

Skupina Sophia mu je šla od začetka na živce, zbirka naivnih toda inteligentnih zagretežev, ki so se nabirali okrog Vedomoka. Postavili so enostavna pravila, držali se bazične morale, etike in dialektičnosti, nikogar niso pregnali, če se ni strinjal, nasprotno. Začeli so dobivati ugled, celotno spletno mesto je postajalo bolj umirjeno. Tega ni prenesel, ogrožen je bil njegov vpliv, položaj, skratka on sam.

»Venuska3 se spet drogira, TaBarbara je imela gozljivo ločitev, Okozaoko je izgubil službo, njegov posnetek je na porno strani sedaj, vsi ga lahko vidijo.

Vse člane je doletela enaka usoda – poplava prijav, ovajanj in žalitev na zasebno e-pošto, socialna omrežja in, kar je bilo najhuje – osebne, intimne, večinoma zlagane skrivnosti, vedno z deležem resničnosti, ki jih je napravil verodostojne – v roke sorodnikom, zakoncem, prijateljem, službi in nadrejenim. Za viharjem anonimnih sporočil so ostala samo še ranjena ali celo uničena življenja – visoka cena, previsoka.« Vedomok

Krivi so si sami. Eno noč so se ga vsi člani Sophie, kar pri svojih računalnikih, zapili ali zakadili s travo, in nato v zasebni klepetalnici sproščeno razkrivali svoje najbolj osebne skrivnosti. Ta zasebna klepetalnica je bila za njega odprta knjiga, imel je neviden vstop vanjo in je lahko vse posnel. Potem samo še dobra montaža, nekaj ven, nekaj bolj žaljivega notri, važno da je razviden napad na določene skupine ljudi.

Dele razgovora je poslal pod lažnim imenom najbolj podivjanim: zagovornikom LGBT+, pa transgenderjem, fanatikom varovanja zemlje, poklicnim humanistom, penastim ljubiteljem beguncev in imigrantov, maničnim lastnikom psov in mačk, zagrizenim desničarjem in »poznavalcem zarot«, posebej pa za in proti-cepilcem - vsaki skupini tisti del, ki naj bi se nanašal na njih. Zraven pa še vse osebne podatke skupine Sophia, kar jih je lahko izvlekel iz tistega pijanskega razgovora in lastnih poizvedb – v tem je bil mojster.

Reakcija je bila bliskovita in dolgotrajna. Lahko se je le usedel in opazoval, kako so osramotili in razbili skupino Sophia, zasledovali njene člane na omrežju, doma, v službi in objavljali ponorele osebne napada neposredno v njihovih življenjskih okoljih. Ena njegovih najboljših operacij. Osebno se je udeležil samo uničenja skupine Sophia v klepetalnici, vse ostalo so opravili zapenjeni fanatiki interneta sami.

»Mi smo imeli nesporazume, vendar so ostali tu, med nami, za druge pa ne vem.« Alkibiades. Malo morgen, seveda vem, saj sem jih osebno sprožil, vse, ampak ti ne veš, naivnež mali.

»Leto dni in več sem razmišljal o tem in se medtem prilagajal na ta novi svet.« Vedomok

»Kje si pa živel, v gozdovih, pod štorom?« Alkibiades. Sprožil ga je. Človek se je dejansko vedel, kot da je neka vrsta škrata, ki se je zbudil iz večstoletnega sna, igral je to vlogo resno in prepričljivo; odlično se je vživel.

»Ne, tam prebiva moj sorodnik lesnik. In preden vprašaš, niti ne kvarim jedi in ne skrbim za dom, to sta sorodnika natek in domovoj Zelo daljna sorodnika.«Vedomok

»No, po vsem tem času bi mi lahko povedal kdo si?«Alkibiades Neverjetno, tip prav prosi za lekcijo. Preveril je, če pogovor snema, da, snema ga. Morda ga spravi do tega, da prizna, da je hišni škrat, tisti ki se lahko postane mačka, ptič, žaba, hrošč, ogenj ali kakšen predmet, kot v vražah. Ah, kako bi se dalo to uporabiti!

»To ni enostavno. Spal sem dolgo, zares dolgo. Sploh ne vem, če je kdo mojega rodu še živ. Vsekakor so ljudje pozabili, da obstajamo, ni nas bilo veliko. Lahko bi rekel, da sem sličen Abatwi, samo večji in brez mravelj; in nisva v rodu. In ne črn, da oči ne omenjam .Zamenjujejo me tudi s pedenjmožem in vražičkom, ampak tu so razlike veliko večje. Morana, Vedomec, Mokoš, ti so mi bližje, čeprav so seveda bogovi in božanstva.« Vedomok.

Google, abatwa, images. Mali zamorčki jahajo mravlje in vihtijo slamice, trepetal bo pred njimi, sure. Tip si koplje jamo. Že s tem, kar mu je povedal, se je obsodil pri vsaj štirih kvazi ali celo pravih psihologih, ki so oblegali klepetalnice in pohlepno iskali žrtve za svoje teorije.

»No, te lahko potem kličem Abi? Je krajše kot Vedomok in manj zadrego vzbujajoče.« Alkibiades.

Daj jim ti svoje ime in podzavestno se bodo čutili inferiorne, psihologija interneta 101. Če pri tem omenjajo boginjo smrti, zloveščega spaka in še bolj zlovešče božanstvo podzemlja, toliko bolje.

»Lahko me boš klical karkoli. Če… Ti nisi nikoli preveril izvor mojega vzdevka, ne? Pa bi moral. Jaz sem tvojega. Veš, kako je končal Alkibiades? V pregnanstvu, tam je prejšnje sovražnike rotil za zavetišče; in ko ga je dobil, so ga obkolili in je umrl v ognju oziroma bežeč iz njega, prestreljen s puščicami. Tu nekje je morala tudi zate, preberi ponovno Plutarha. Usoda lažnih obtoževalcev Fokiona je tudi poučna.« Vedomok

»Pravilno je,- Lahko me kličeš karkoli, Abi ,- je tu razlika v uporabi časa. In Alkibiades je bil pred svojim časom, kot sem jaz.« Alkibiades. Vedno jih postavi v manjvredni položaj. Ti psevdo-škrat boš meni predaval o Alkibiadesu? Malo morgen.

»Vem, da tako misliš.« Vedomok.

»Lepo, da veš Abi. In kaj si še počenjal to leto?« Alkibiades. Daj, daj mi material, da te izničim.

»Študiral. Predvsem računalništvo, programiranje in podobno; na začetku se mi je zdelo nemogoča prepreka, pa sem jo preplezal. Odprl se mi je nov svet.« Vedomok.

»In kako lahko palček tipka, če je tipkovnica večja od njega?« Naprej v močvirje, do utopitve, Abi.

»Težko ti pojasnim, če nisi jaz in jaz nisem škrat; ti bežijo pred menoj. Moram biti tam, oziroma tu. Ker sem tako majhen. Preko matične plošče in internetne povezave sestavim sebi primerno veliko tipkovnico, virtualno sicer, in to je to. Zveni enostavno, pa ni. Povezano z elektromagnetizmom, zapleteno.« Vedomok.

»Torej neposredno šariš po matični plošči in kar tako tipkaš nanjo, Abi? Kako je to možno, tam ne moreš biti,še svetlobe ni.« Alkibiades

»Koplji, si kooplji jamico, ti hojladri, hojladri, drom,« si je prepeval. »Pripravil ti bom polnoočnico, ti hojladri, hojladri, drom.« To bo še krasno.

»Morem. Svetlobe pa ne potrebujem, imam oči.« Vedomok

»Dovolj velike, da vidijo v temi?« Alkibiades. Dalje, si že do vratu v govnu, samo veš ne, ljubček.

»Ne, dovolj vijolično svetle, če že hočeš vedeti. Pa roke z dolgimi, bolj kot kovina trdimi tankimi kremplji, primernimi za virtualno tipkanje, ali pa za komu iztrgati Adamovo jabolko iz vratu.« Vedomok.

»Želiš, da bi koga ubil, Abi?«Alkibiades. Čudovito, si na poti, da te prijavim za sum terorističnega napada, in potem bo zate dokončno vse mimo. Pa še zabavno je: Abi bi nekoga abil, njah, njah.

»Ne kogarkoli, le osebo, ki je povzročila smrt Patroklesa in tragedije, katerih solze bi napolnile jezero. Zlo, ki dneve in dneve sedi pred tremi monitorji, v kleti svojih bogatih staršev in uničuje duše na internetu, samo za svoje osebno podlo zadovoljstvo. Bitje, ki ima na vesti več samomorov in poskusov samomorov, in še več uničenih življenj in karier.

Osebo, ki si ti, Aleksander Prinkow mlajši, Spodnji trg, Tirenska ulica 17a, 26 let, samski, nezaposlen, končal elektrotehniko - smer računalništvo. Brez partnerice, brez prijateljev. V ožjih krogih znan kot »Likvidator«, v računalniških kot pošast. Kot vidiš, se je moj študij izkazal za koristnega, prebil sem se skozi vse tvoje zidove zaščit.« Vedomok

»Kaj, kako, kako?« Stekel je v hišo, preveril vse zapahe, ključavnice, kamere in alarmne sisteme, ter telefoniral varnostniku, naj naredi nekaj več obhodov okoli njegove hiše kot sicer; šele po tem se je vsaj malo oddahnil. Še vedno se je močno znojil in na kratko dihal, od adrenalina ali napora, vseeno zdaj. Je hudič res izvedel čisto vse? Moral je preveriti.

»Pa kaj potem, jaz sem tu, v svoji trdnjavi, ti pa tam nekje v neki hosti. Tvoje grožnje bom prijavil, imam zveze, pa se pogovarjaj s policijo. Ne moreš me premagati. To je moje kraljestvo in tu je njegov sedež, tu bom ostal; in ti lahko samo skačeš od jeze. Se zavedaš, da obstajaš samo v lastni glavi, da se ti meša, psihopat?« Alkibiades.

»Misliš ti. Tvoj računalnik ima stranice privite z vijaki, ne?«Vedomok.

»Ja, pa kaj potem. Ti škrat pofukani, ki te ni.« Alkibiades.

»Sem. Bom. Tu.« Vedomok.

Vijaki stranske plošče so se začeli odvijati sami. Zgrožen je otrplo opazoval, dokler niso vsi padli na tla, in za njimi plošča. Majhna, na skok pripravljena postava stala na matični plošči in usmerila vanj pogled svojih vijoličnih oči. Stegnila je nemogoče dolge, ostre in zelene kremplje.

Zaman se je skušal zaščititi z rokami, strahotna bolečina mu je ohromila grlo in takoj še telo.

Ne samo da je bil, bil je tu.