Jan je hodil z Julijo že kar nekaj petkov. Večinoma so to bila prijateljska srečanja pri skupnih nakupih ali pa pri pohajanju po trgovinah velikega mesta, posedanje v kavarni ali slaščičarni, ogledi razstav, rada sta obiskovala slovesne otvoritve ter koncerte. Vse to je bilo tisto, kar ju je zanimalo in o čemer sta se lahko do obisti pogovarjala. Oba sta imela nekakšno nepopolno glasbeno izobrazbo. Dokončala sta dva letnika konzervatorija, igranja na klavir in fletno, tam sta se pravzaprav tudi spoznala, tako, da jima je debata o teh stvareh sploh ni bila tuja. Tuj jima ni bil niti poljubček v slovo, rahel dotik na ustnice ali na lica pri slovesu, skupaj z voščilom za lahko noč, da bi si dala vedeti, da se razumeta, da v sebi vesta, da se bosta zopet srečala. Preprosto takšen poljubček kakršnega si radi izmenjujemo z ženskim delom sorodništva, na Balkanu pa morda tudi z moškim delom.
Šele nekega večera, konec maja, ko sta se zadržala na večerji v vinarni v centru mesta in sta vsa razigrana spila tudi celo butelko rulandca, se je Jan odločil, da pospremi Julijo prav do vhodnih vrat studentskega doma, kjer je Julija že leto dni stanovala. Ustavila sta se v bližnjem malem parku. Ptički so se počasi spravljali k spanju in njihovo žvrgolenje v visokih tonih je počasi ugašalo, dočim v ozadju se je po potemnelem nebu razlivala kot zarja svetloba, izhajajoča iz postopnega odpiranja vratic visokih peči bližnje železarne, pri vkladanju vložkov. Spotikala sta se po neravnem terenu, ko se je pri postanku prvič po mnogih mesecih, drugače dodobra boječi Jan, pozorno zagledal v njeno živahno obličje ga je premagalo. Močno jo je pritegnil k sebi in jo začel, vso presenečeno, neučakano, toda ne glede na to nežno poljubljati na ustnice, božati jo po kostanjevih, prosto razpuščenih laseh in ji šepetati preprosto resnico, da jo ima strašno rad. V tem trenutku ji je vsilil svoje ustnice, sesal njena fina usteca ter jih gladil s svojim jezikom. Akacije polne belih cvetov so jima pri tem opojno dišale nad glavama. A kaj več, bilo je po dežju in zrak je v tem mestu dišal prav tako kot v takšnih primerih diši tudi drugje, toda tu je imel še nekakšen priokus po surovem železu. Oba sta se začela objemati, odkrivala sta svojo vzajemno prisotnost in to tako kot je dojemana samo v teh napetih trenutkih. Stisnjena k sebi sta čutila silo svojih teles, svoje noge, svoja naročja, svoje trebuhe, svoja prsa, svoje roke in svoji glavi, nekakšna nežna energija se jima je pretakala po celem telesu. Juliji, katera še ni imela toliko izkušenj s to neskončno krasno, medsebojno ljubezensko prijaznostjo, je bilo to vedno bolj všeč, hitro se je ogrevala, na njenem obrazu se je pojavil ljub nasmeh in zaželela si je še bližjih Janovih objemov. Bila je tako srečna. Obrnila se je s hrbtom k Janu, pustila se mu je objemati, oprta v njegova prsa in tako je Jan izkoristil situacijo ter s svojo toplo levo roko začel ogrevati in božati njena krasna nedra. Doslej je njihovo krasoto lahko samo ugibal skozi obleko in skozi zaščito njenega iz finega blaga izdelanega nedrčka. Vzdržala sta dolgo. najmanj deset minut. Ničesar ni bilo kar bi ju priganjalo, da bi hitela, jutri je nedelja, dan počitka. S svojo neskončno nežnostjo sta si dokazovala svojo vdanost. Hodila sta počasi in si pri tem šepetala nežne in čustvene besedice. V glavnem ju nihče ni motil, razen enkrat, ko se je starejši par od nekod pozno vračal domov. Zaljubljeni par jima je bil v napoto, saj sta Jan in Julija postavala prav pred vhodnimi vratci do njihovega doma. Mož in žena sta se vljudno opravičila, da motita, saj sta tudi onadva to situacijo poznala še iz svoje mladosti. Voščila sta zaljubljeni dvojici lahko noč. Zaškripala so vratca in obe postavi sta izginjali v temačnosti po potki do svojega doma.
Lahko bi se reklo: kaj sedaj z začetim večerom. Julija je to situacijo odločno rešila. Pomislila je, da bi bila pravzaprav danes ponoči v sobici sama, saj je njena sostanovalka Marija, katera je prav tako študirala, tode ne francoščino temveč romunščino v kombinaciji z nemščino, odšla že zelo zgodaj zjutraj domov, v oddaljeno mesto, skorajda čez polovico Morave. Vzajemno poželjenje obeh zaljubljencev se je stopnjevalo in v nekem trenutku je Julija Janu zašepetala:
»Jani, pojdi vendar dalje, v sobo.« Pred nekakšnim letom je imela z nekim fantom ponesrečen kontakt, tedaj je bila sicer razpoložena, toda vseskupaj ji ni bilo všeč. Takrat je žalibog izgubila to kar bi hotela dati temu, katerega ljubi, Janu. Hotela je to vendar končno vse samo popraviti. Samo svetnik s srednjega veka naslikan na platnu baročne slike, viseče na zidu cerkvene ladje v bližini oltarja, bi se mogoče uprl temu vabljenju in bi najbrž zmogel reči »ne«. Lažnivo bi se izgovoril, da preprosto mora drugam, da tam na njega sigurno čakajo in da morda nekoč drugič, ko bo na to lepše pripravljen. Julija je zaklopotala s čeveljčki in v njeni roki so rahlo zacingljali hitro izvlečeni ključi. Bila je to hiša z malimi, po domače urejenimi študentskimi sobicami. Takoj po tem, ko je odklenila vhodna vrata in, ko sta vstopila, je Julija zaklenila s prstom usta Janu in oba sta se potem, ko sta si sezula čevlje, v nogavicah počasi tihotapila navzgor po kamnitih stopnicah, oprijemajoč se lesenega ročaja ograje. Na srečo, povsod je bil že mir. Pri nekih vratih v prvem nadstropju se je Julija ustavila in jih tiho z že pripravljenim ključem odklenila. Sprejela ju je temna, mala predsoba z vgrajenimi omarami, za njo pa je bilo mogoče slutiti njeno sobico. Julija je spustila Jana naprej, v predsobi za trenutek razsvetila, tiho zaprla vrata in jih še zaklenila. Nato tipajoče pristopila k mali namizni svetilki in jo prižgala, da bi v sobici ne bila popolna tema. Oba skupaj sta se sedaj znašla v zaklenjenem, z radiatorjem osušenim, pregretem prostoru, katerega je bilo potrebno najprej na hitro prezračiti.
Jan je Julijo ponovno objel a sedaj jo je poljubljal nekako brez razmišljanja. Drhteče in postopoma jo je slačil. Kostimček, plašček karminasto rdeče barve, pa tudi bluzico, tudi sam je s svojih širokih pleč hitro odvrgel suknjič in srajco ter tako ostal samo v majici in hlačah. Oba sta si zopet in zopet čisto naravno padala močno zadihana v naročje. Samo trenutek sta ostala Jan in Julija tako napol slečena. Njuna obojestranska, strastna objemanja, prekinjena pravzaprav samo pri vstopu do doma in nato do sobice, so se vrnila, še več, saj se v tej zaklenjeni sobici nista morala bati nobenih nepričakovanih presenečenj, da bi ju nekdo hotel motiti ali obiskati, če pa ju ne bo slišat,i ju tudi sosedje s trkanjem na steno ne bodo motili. Jan je nadaljeval s slačenjem svojega dekleta. Slekel je Juliji tudi krilo tako, da je tam stala samo še v hlačkah in nedrčku s finega, delno prozornega blaga. Na nogah pa so ji ostale še nogavičke, katere so še bolj poudarile njene lepo zaokrožene boke. Sam si je slekel še hlače, čevlje pa sta že predtem oba odložila v predsobi. Nadaljeval je s slačenjem Julijinih odvečnih oblačil. Obšel jo je in zadaj odpel njen čipkasti nedrček. V celovitosti se je pojavil nežno oblikovan ženski hrbet brez običajne spojne črte v pasu in prav tako dvoje čudovitih relativno čvrstih neogorelih prsi. Tresoče se mu je izvila iz objema z malo neumno pripombo:
»Lepa, Jani, poglej?«
»Krasna, Juli, cela si zelo lepa, zelo,« ji je zašepetal.
Janova upravičena vzburjenost pri pogledu na goloto te, katero je ljubil, se je povečevala. Svoji ljubi je slekel hlačke ter se znebil vsega kar mu je še preostalo. Predklonil se je, da bi ji postopoma sam snel nogavici, pri tem je rahlo, najbrž namerno, pri dvigu glave s svojimi lasmi pogladil dlačice njenega mednožja. Naenkrat je tu pred njim stalo popolnoma nago žensko telo, katero je kot pri večini mladih deklet in žen, imelo za moške povsem nepremagljiv čar. Luč, katera je metala rahle sence sta pred tem malo zagrnila, da bi novo razgaljena vzajemna nagota toliko ne izstopala. Postelja je bila pripravljena k spanju že od večera, ampak do sedaj ni bilo vzroka, da bi legla nanjo. Druga, kolegičina postelja na nasprotni strani sobe, prekrita z po domače okrašenim prekrivalom, enostavno ni prišla v poštev. Jan, naravno vzburjen, je sedaj objemal popolnoma nago Julijo, čutil je toploto njenega telesa in mehkobo njenih prsi. Njegove sklenjene roke so jo zagrabile pod zadkom in jo z močnim gibom navzgor dvignili zmagovalno prav do stropa. Julija je pridržala srečen stok, kateri se je bil pripravljal iziti iz njenega grla. Šepetala sta si in nato jo je počasi vračal k tlom. Njuni razdraženi spolovili sta se pri tem med seboj podrgnili. Jan se je z rokami dobesedno potapljal v Julijino lasišče, rahlo jo je božal med lasmi, pri tem pa so se mu le-ti ovijali okoli prstov. Ne samo s prsti, ampak tudi s usti se je zakopal v lasje, usti, s katerimi je z vročim dihom ogreval njeno glavo. Dve postavi, ena moška in ena ženska, obe goli, gotovo resničen izraz človeka, kateri je bil ustvarjen po božji podobi. Obema se je po celem telesu razlil prijeten sproščen občutek, občutek največje blaženosti, harmonije in prav tako velike do sedaj nesproščene napetosti. Jan je Julijo oboževal in Julija je oboževala njega. Bilo je to sedaj kot vzajemna molitev, katero si govorita k svojima telesoma. Njuna vzburjenost se je vzdrževala na enaki, raje postopoma na višji ravni. Jan je sedaj potisnil svojo glavo med njena nedra, ta dva kolača polna medu in s priprtimi očmi se je pustil ljubkovati z nežnimi nihajočimi gibi njenih sklenjenih rok. V teh trenutkih se mu je dobesedno vrtelo v glavi, skoraj, kot da bi izgubljal zavest, tako močan je bil stisk njenega objema. Naenkrat je aktivna Julija, ne samo, da je objemala Janovo glavo, ampak prav tako, postopno košček za koščkom pokrivala njegovo nago telo od glave do pet z drobnimi poljubčki. Jan se je po nekaj trenutkih oddiha opomogel s te neobičajne očaranosti, do katere ga je pripeljala. Obrnil se je k njenemu desnemu prsu in ga je začel z vekama svojih priprtih oči nežno božati in nato tudi poljubljati Julijin veliki temni krožek z bradavico. Po zadovoljitvi na desni je prešel na levo stran. V trenutkih se je počutil kot Julijin mali otrok, kateri, kot bi z njenim popitim mlekom dobival večjo in večjo moč in večje veselje do življenja. Seveda, ne samo poljubljanje, ampak tudi prijeten pritisk na vsako z neder je ustvarjal v dekletu dosedaj nepoznano materinsko nego in pričaral na njen obraz očarljiv, zasanjan, sproščen izraz. Njeno telo je v tem ljubezenskem boju postopoma popuščalo, medtem so ji Janova usta počasi, tokrat s preudarkom, z neskončno nežnimi dotiki, celo, košček po koščku nagajivo poljubovala, njegova roka pa ji je božala vrat, prsa, nedra, prav tako čvrst trebušček, popek, na njegov dotik je bila posebno občutljiva, skladne boke, notranjo stran vitkih nog prav do kolen in tudi rožnato razviti cvet njenega žehtečega mednožja, tega počasi brstečega granatnega jabolka. »Položi ji roko v mednožje, saj tam se vse začenja,« mu je zvenelo v ušesih. Njeno mednožje brunetke je dišalo s tem posebnim ženskim vonjem, vonjem po medu, izrazitim vonjem ženske, povrh ženske, katero je imel Jan toliko rad. Dišal je po tem čudovitem vonju oploditve. Vsi smo vendar, otroci, možje in žene, starke ter spoštljivi starci, malo rosni in kričeči, v prvi minuti naših življenj, prišli na svet iz teh plodnih cvetov, z naročij naših mater.
Ni mu več preostalo dosti moči. Julija je na svoji postelji z blazino pod glavo legla na levi bok in Jan pa se je k njej privil z desnim bokom. Poljubljala sta se sedaj že zelo strastno. Svoja usta sta imela povezana s svojimi ustnicami in jezikoma. Jan je počasi in z občutkom samoumevno prodrl vanjo. Bila sta tako v skupnem objemu rok, nog in teles skupaj dolgo, neobičajno osrečena, dokler ni na oba prišla popolnoma naravno drhteča sprostitev, kot bi se z njima zamajal ves študentski dom. Tako sta tudi obstala, obraz k obrazu. S svojimi dojemljivimi očmi sta se poželjivo, vzajemno gledala v odprte oči, ljubko sta se na sebe nasmihala ter si igrivo pihala v nosove, oddihajoče si ravnokar preživeto strast blaženosti. Jan je pomislil, da se vsaj za enkratno takšno neizmerno radost in lepoto teh trenutkov -katere je mogoče doživeti samo z žensko, katero ljubimo in katere ni mogoče nadomestiti - se splača biti na tem svetu. Tako živeti in s celim srcem fizično ljubiti, ter se zavedati te neskončne lepote in popolnosti, prav takšnih človeških občutkov vse od začetkov stvaritve človeštva. Julija, ko se je Janu zagledala v obraz ga je morala vprašati:
»Zakaj si tako žalosten Jani, » a Jani na to:
»Hudo mi je, da se je vse to že končalo, bilo je tako neskončno lepo.«
»Kapuletka« je ponovno nežno objela Janovo glavo ter se nato s hrbtom obrnila k njemu. Povila se je v klobčič in si pustila Janu pod deko ogrevati svoj od časa do časa boleč hrbet a z njegovo levo roko pa božati svoja čudovita nedra, njeno telo pa kot, da bi celo predlo z rahlim drhtenjem. Oba sta sedaj po tolikih dotikih hrepenela po miru, hrepenela po spanju v vzajemnem naročju. Tako sta si zaželela lahko noč in postopno, brez razmišljanja na to kaj bo jutri, počasi ter pomirjena zaspala.
