Vode vesolja so izhlapele
skozi prešinjeno vsemirje.
V svetlobe prah se vračaš.
Ugašaj te luči,
svetloba Božja
zeva iz neba.
Usmiljenje v poznem večeru.
Podobe nebeške
odsevajo z neizmerno močjo,
kjer dehti zvenenje od zgoraj.
V peklu gori,
gospod vrag ogenj kuri,
vidi se plamen,
velik plamen se kotali
navzgor pod nebo.
Trenutki se razlezejo
v zeleno večnost drhtenja.
Prebujanje v tišini.
V dolini so zapečatili zvonove.
Obnemela tišina zeva vsenaokrog.
Skačejo zajci po grmovju
in srne po gozdovih in jasah ozelenelih.
Včasih je nič največ,
kar lahko sploh obstaja,
kje ali nikjer.
Ogenj ljubezni.
Plapolanje ognja, ko les izgoreva,
z ogrevanjem preganjanje mraza
sredi zime, zehanje prijaznih senc,
iz spomina predpomladi,
ko v svečanu sonce že bolj zgodaj vstaja
in zahaja pozneje.
Prišel bo čas,
ko enkrat bo vsega konec,
konec bo življenja
za tuzemske prebivalce
na tej širni zemlji,
ki ji pravijo, da je planet.
V očeh je nasmeh
od jutra ranega do svitanja zarje
od petelinjega petja.
Srce mi razbija močno,
bolečine žive pekoče,
grozna vojna v Ukrajini,
kakor da je sam vrag
iz pekla na zemljo prišel.
Še gori ogenj.
Nekje blizu
vzplamtel je plamen
Božjega ognja, od ljubezni.
Čemu nas dobri Bog
ne pusti brez nadlog?
O, kako dolgočasno bi bilo življenje!
Kruto je življenje, pogosto za nekatere,
kakor tudi zame v tem obdobju.
Koliko gorja in trpljenja sem že preživel
tam v srečni samoti in marsikje drugje,
ob potovanju na tej pestri zemlji,
kjer je tudi mnogo zanimivih čudes!
Prvi sneg.
Komaj čakam,
da mine lepa jesen.
Z neba naletavajo snežinke.
Bolj ko pobeli zemljo,
bolj veselo je moje srce.
Divji prašiči rujejo
po travnikih, pašnikih in dvoriščih,
krulijo, da plašijo ptice.
Srake se derejo še bolj glasno.
Med anarhonihilisti ni vse tako lepo,
kot izgleda, ja, da le izgleda na prvi pogled …
Zjutraj kmalu po sončnem vzhodu
sem prvič letos slišal kukavico.
Sonce je že vzšlo.
Ptice so se vrnile z juga,
kukavice in lastovke med prvimi.
Vonj veselja.
Nekaterim siromakom
je usojeno dolgo življenje
in izobilje naporov in trpljenja.
Katastrofalno dogajanje.
Rusi okupirajo nedolžne Ukrajince,
jih streljajo do smrti. Preveč je prelite krvi,
preveč trupel trohnenja, preveč kamnov okamenelih.
V nasmehu temne noči iz polmraka
se netopirji prijazni spreletavajo,
zvezde na nebu migljajo kakor nebeške Božje oči …
Kerubi in serafi veselo rajajo,
vragu v pekel ponagajajo v samo pročelje predpekla,
iz katerega angeli pomagajo reševati duše,
da tam v vicah ne bi predolgo in preveč trpeli.
Nebesa so predvsem za nas izbrance,
ki bomo prišli tja gor, ne po lastnem zasluženju,
pač pa iz samega Božjega usmiljenja.
Ogenj
v škrlatnem plamenu,
lepo bleščečem se
v mesečini.
Za preživetje ne strmimo v nebo,
ampak delamo in garamo.
Ogenj in jeklo nista vojakovo edino orožje
za boj za osvoboditev,
za mir in spravo na tej zemlji,
obdarovani s preobiljem pregrešnosti.
Prešernosti. Veselje kravjega pastirja.
V izobilju Božjega miru.
Ob spokojnih molitvah
blagoslovljenih menihov v srečni samoti.
Tople solze vesele vdove polzijo
po rdečih licih mlade dame,
ki prerano je postala vdova,
njen mož nezvesti je prezgodaj dozorel
za večnost in po reinkarnaciji prišel v nebesa,
je le mislil si v sanjah,
kajti nasedel je skušnjavam zla,
vrag ga je povabil dol v pekel, ki je vroč in svetel.
Otrok devet je kar ostalo, lačna usta,
jok razčesnjenih otrok.
Vsako nedeljo gredo lepo k sveti maši
in molijo za vse, ki so potrebni molitve in odrešitve.
Sedmina je najlepši del pogreba.
Preveč se pustimo barabam,
da nas okrog prinašajo.
Sladek nasmeh vesele vdove
se veseli, a preveč upanja ni,
kdo bi si upal tveganje
za življenje v ljubezni,
ki je minljiva na tej obilni zemlji,
obilje je Božje ljubezni.
Morda ji bo kdaj žal,
da ni šla na romanje na Svete Višarje,
niti na oglede znamenitosti tja v Firence,
še dlje je čez Odeso in Zaporožje,
do Kijeva in še dlje naprej v St. Peterburg,
v največji muzej na severnem delu
te zemeljske oble, in še dlje je Sibirija.
Pozor, območje sumljive tišine.
Bleferji oblečeni v raševinaste kute,
oni, ki so bolj posvečeni v bolj svetle,
oni, ki morajo fizično delati,
v temnejše sive kute in frake
kakor aristokrati po reinkarnaciji
v kakšna nebesa, ali Bog ni le večna sitost,
brez utopije ni res nikakršnega Božjega usmiljenja.
Tišina pod planino v zavetju brezvetrje
in od zgoraj svetlih gozdov
doline so polne prijaznih senc,
trenutki se spreminjajo v zatohlo obnemelo večnost.
Potrebujemo bolj prijazne melodije
kakršne sta izvabljala iz tipk harmonik
Lojze Slak in Tone Kmetec,
ki sta šla igrat harmonike med kerube in serafe
in med ostale nadangele v nebesa.
Eden je gospod.
Eden je gospod dobri Bog,
on je tam gori v samih svetih nebesih,
on je res Stvarnik vsega Božjega stvarstva.
Po hribih in dolinah pihajo različni vetrovi,
enkrat od severa, kar pogosto
vsaj v jesenskem času in zimskem času
bolj ko ne hladno, najlepše spomladi
v zrelem maju, ko že najbolj zrele češnje,
bele, rdeče, črne ali pa ponekod tudi kodrlajsaste.
Lepo je živeti v senci pod oblaki,
kajti pogosto je namreč sonce
še v senci nevarno, Božje sonce.
Ko spregledajo gluhi
in slišijo oslepeli,
kjer je svoboda nekje nikjer,
je vse nikjer.
Edini menih
je svernovzhodne cerkve,
ki je že skoraj ni,
nekje iz globin srca
vrejo molitve navzgor.
Najdražja moja ljubica,
pred oltar te bom popeljal,
ki sam ga bom izklesal
iz kamna in lesa,
v kapelici blaženega
Božjega služabnika
gospoda Antona Strleta,
na Tlačnicah, tam pri Selih pri Šentjerneju.
Srečen biti
je ena izmed večjih neumnosti,
potrebna je zlitost,
kakor tudi mirna meditacija
ob soočanju z včasih neizmerno kruto resničnostjo.
Resnica je včasih kakor prasica kruta
in dobra, najboljša pojedina je svinjina
v vinotoču Drča pri Špilarjevem hribu.
Dekleta na obali
so nasmejana še bolj,
ko izza oblakov
posijejo žarki Božjega sonca.
Na tečaj zdravljena s tapkanjem nisem šel,
se pa pogosto tapkam kar v srečni samoti,
ali pa me tapka ona,
ki me ena in edina res iskreno ljubi
podnevi in ponoči. Amen.
Kamni molčijo.
Morje zmerno valovi na obali,
Obsijani z žarki medlimi
izpod oblačnega neba,
veter gre, kamor hoče …
Misijonar voditelj duhovnih vaj
na Mirenskem gradu je rekel,
ko si izbiraš ženo, poglej njeno mamo,
da se ne bo zgodilo, da bi pozneje v življenju
kaj drugače ali narobe hodilo,
je rekel Božji služabnik
gospod lazarist Stanko Boljka.
Ko so se sončni žarki od severovzhoda
razlegali na veličastno Sveto goro.
Na koncu vseh koncev
znova in spet nov začetek.
Kakor rojevanje …
Ena je groza in to je dovolj
in skoraj tudi preveč.
Če ne bi bilo nikoli nikjer nobene groze,
bi bilo vsekakor najbolje.
Sence nemirne se krešejo.
Kaj je lepšega kakor reven biti.
Manj imam, bolje se počutim.
Vsi bi radi bili bogati,
imeli premoženje zase
in naslednike za sto rodov.
Manj imam, bolj sem srečen.
Človek ne sme preveč čakati s smrtjo,
ker se preveč navadi na ugodje.
Lagodno se začne izogibati reinkarnaciji.
Nič se ne boj, če gre kam mimo nenapisano.
Kdor več trpi v življenju
na tem nemirnem svetu,
lažje umre in izdihne
svojo spokorjeno dušo v večnost.
Mi siromaki ne bomo nikoli propadli,
vedno več nas je …
Enkrat bomo zavzeli ta širni pregrešni svet
in iz njega naredili raj na zemlji ali v vesolju!
Blagor danes revežu,
nimajo mu kaj vzeti.
Za reveže, vsaj nekatere,
je že nekako poskrbljeno.
Včasih smo siromaki crkavali
in umirali kot psi in mački ob cesti.
Deklica mlada
prelepa Marjetica cvetoča.
Belo rumene divje čebele
jo obletavajo, spomladi še najbolj.
Nekdo gre tam naokrog in jo občuduje.
V soboto sem srečal Lidijo Petek,
ki jo ljubim že dolgo let od tedaj,
ko naju je Marija seznanila in je bil prvi maj
in srečanje mladine, romarjev iz Taizeja v Ljubljani,
nasmejani in od sonca obsijani od jugovzhoda
z rahlimi oblaki. Bila je lepotica nasmejana
kakor obsijana polna luna.
Šla sva v Taize za en teden na duhovne vaje v tišini.
Najlepša je bila, prepevala je nabožne pesmi
in uglasbene molitve kakor angel iz nebes.
Takrat sem se zaljubil
enkrat kakor nobenkrat prej, enkrat za vselej.
Prvič sva se srečala gori na Ržiščeh
pri cerkvi svete Magdalene,
komaj dobrih štirinajst let je imela
in izgledala je kakor odrasla prava zrela gospodična.
Takoj, ko sva se s pogledi tam srečala,
je v mojem srcu vzplamtel ogenj,
neugasljiv ogenj, ogenj večne ljubezni,
prižgal se je tudi v njenem drobnem mladostnem srcu.
Sonce je sijalo prvo nedeljo v avgustu 1992,
zvonovi so zvonili veličastno, klenkanje …
Mrlič, ki je oživel.
Prvič sem preminil in bil trhlen mrlič
v trugi v Notranjih goricah,
ko je sredi vročega poletja v juliju 2004
Vlado Kreslin snemal videospot
svoje tedaj najnovejše pesmi »Nocoj igramo za vas«.
Muhe so me obletavale
in komaj sveža nevesta me je prevarala,
ko se orenk niti stegnil nisem
in tako sem raje oživel in postal znova živ
in šel na ples z eno drugo novo svežo mladenko,
nasmejano kakor pomladno sonce nad gorami,
kjer je lepo, kakor nikjer tako.
Adriana, najlepša si bila in samo za mene,
ljubila si me tedaj, ko mlada si bila,
nasmejana kakor sonce z vrha nebeških prostranstev.
Med konji lipicanci na lepih Blatnih selih
sva se srečala neko pomlad,
ko gorjanske vrhove je še prekrival kukavičji sneg,
ob Lačnem potoku so že zvončki zacveteli,
otroci veseli so jih nabirali, zvončke, trobentice
je nabirala tudi lepa mlada brhka Marjetica.
Tvoja mama lepa dama
se ni vselej strinjala z teboj,
ne bi mogel biti njen zet,
kakor si ona v svoji naivni nadutosti predstavlja,
saj sem menda prereven, da bi ona dopustila,
da bi se njena mlajša najlepša hči poročila z menoj.
Ob večerih sva se sestajala
nekje tam ob žuboreči vodi studeni,
ribe so še bolj veselo plavale v vodi.
Zaljubljen sem v dekle,
ki ne mara me, nič več zdaj,
ko nekoliko še mlajša je bila,
rada je prišla zvečer,
ko so se netopirji spreletavali.
Nasmejana Adriana, kot sončni žarek,
ki v noči se blesti.
Njeno srce bije še zmeraj v resnici le za mene.
