Melanija Grahovac Ta-ta-ra s paintabala
Kulturni center Maribor, 2018
Knjiga s komaj doumljivim naslovom, objavljena v zbirki Sprejeto, bi lahko izšla tudi v zbirki Sprijeto ali nemara tudi v zbirki Spretno. Kako to?
Doumljiv odgovor se nič kaj ne skriva v odlomku s strani sto štiriinštirideset: »S svojima rokama sem objela njeni nogi, ki sta ležali ob meni, se stegnila pod sebe do svojih ritnic, jih močno razširila in se z analno luknjico drgnila po njenem ščegetavčku. Zapredla je kot mucka. Oboževala je mojo rit in njeno odprtino. Nadaljevala sem. Prijalo mi je. Njen ščegetavček se je prebujal, naraščal in postajal vroč.«
Pisarija, v kateri mrgoli tovrstnih izpovedi, posega namreč na spolzko mejo, ki jo določajo oznake erotična in pornografska literatura ter ženskoidna pisava, celo opolzko plažna trivialiteta. Izmenično nastopajo orgazem in njegovi vzvodi. Narativno tkivo vzdržujejo opisi premeščanja teles iz dolgočasenja k posebnim položajem, ki naj bi nudili skupaj s primernimi pripomočki tisto človeško koprnenje, ki je nemara klečalnik ali dva do sreče.
Študentsko življenje, razpeto med obštudijskimi dejavnostmi in poglobljenim ter študioznim pristopom do izpeljav užitka, je vsekakor vredno vsaj diplomske odlike s prepoznavnimi nastavki za magisterij ter vsaj še doktorat. Takšno življenje, ki je zreducirano na sprotnosti glede obveznosti, pač nadgrajuje zrelostni izpit iz popolnoma praktične spolnosti in s tem ne zadosti praznini, nastali zaradi potreb telesa, da zaživi. Pisateljica nadvse spretno in brez vsakršne zadrege niza kar je le mogoče preproste poti do sprostitve nagona v sebi in drugih, pa so opisi teh početij tako enolični, da skoraj ne zmorejo zadostiti definiciji pornografije, kar bi pisanje potisnilo v moralistične prijeme s strani te zapostavljene literarne zvrsti. Preprostost izpovednih postopkov je na meji, ki določa prostodušno prelistavanje in iskanje pikantnejših odlomkov, a jih pravzaprav ni; vse je v slogi tiste ljudske: orgazem, orgazem, ne gremo še narazen!
Tako se bralstvu nudi celovito pisanje, ki na nekaterih posebej posvečujočih mestih prehaja celo v ritmizirano poezijo v prozi, pa lahko služi za odriv v samozadovoljivost v najširšem pomenu. A za pogrešati je slikovitosti, če je že silovitost gona in nagona preforsirana. Tu pa pisateljici zmanjka. Ni namreč slovenščina tista, ki ne bi vsebovala dovolj bogatega besedišča ali izraznih zmožnosti za obelodanjanje skomin. Morda bi ta manko nadomestile knjižne ilustracije, morda celo kak v pisanju omenjen pripomoček za zraven. Bralstvu se namreč lahko da zgodi, da bo moralo vklopiti svoje skrajne zmožnosti domišljije, da pride do zadostitve. Pisanje samo kot tako jih pač ne ponuja. A tudi tu je trud tisti, ki ni zapostavljen, kakor je tudi trud tisti, ki pripomore, da se skozi knjigo prebije do njenih večkratnih viškov. Vse to pa je nemara implicitno zaobjeto v podatku s sedeminpetdesete strani: »Tako me je vzburila, da mi je prišlo pred njo.« Še ugotovitev za skončanje: ni za odlašat!
