1. januar 2020letnik XXIII
Moj obraz je bil še vedno blag od koprene spanca, v kotičku njegovih ust pa je domovala nova žalost.
Čutila sem hladen dotik. Odmeval je v meni in se šopiril po moji notranjosti.
Njegovi prsti so me pogrešali, bili pa so hladni, kakor sobica brez ognjišča.
Oblaki nad nama so kradli zvezde z neba.
Rdeče proge med njimi so skrivale kapljice mojega srca.
Hodim po mehkih tleh jesenskega življenja.
Tla prehojenih poti so bogato naložena.
Šelesteča preproga poje hvalnico roki božji, dotik jesenske tihote umirja srce.
Stopam po uhojeni poti in še se čudim tej lepoti.
Potegne me vase.
Uživam v globoki povezanosti!
Čudno se zdi, da še vedno sanjam pogled tvojih oči, pa tiste dolge, tihe dni, ko sva hodila vsaksebi na križiščih poti.
Je res, da me nisi nikoli sprejel, da nisi zares me nikoli rad imel?
Tistih tvojih obljub ne bi smela tako zares jemati, morala bi na trdnih tleh stati!
Sva si tujca postala, usoda se z nama je le igrala.
Hodiva sama zdaj nove poti, spomini bledijo, le v sanjah se včasih na novo rodijo!
Materinski dan je dan družine, v meni pa je žalost in preveč tišine.
Vsi nekam hitijo, moje oči jih kmalu zgubijo.
Sama krasim samoto večera, sama odganjam temino tega dneva.
Še nikoli nisem čutila take praznine na mamin dan in praznik družine.
Solza jesenske rose je potonila v mojih laseh.
Žarek jutranje zarje se je izgubil v mojih očeh.
Nočni škrat želja je pobegnil, skril se je v deželo sanj.
Z njim je izpuhtela v nebo tudi pravkar začeta misel Nanj.
Spet sem sama in nov, dolg dan.
V kinu sanj sem edina gledalka. V neskončnost si predvajam film večera.
Dežela najine ljubezni. Štirje koti sreče in mehkobe. Pojedina iz penastih bombonov in kokosovega mleka.
Bela noč. Okna ledenih rož.
In medena sapa dveh teles.
