Zdaj pišem
in vse je negotovo
dihanje
premikanje
trdota konice svinčnika
kot svetlobe ki prodira v sobo
nedelja je
ali pa morda razhaja že
ponedeljek
ne vem
november smrdi
to je edina stalnica
v mojem življenju
uspeh je malo manj
sladek
ko razmišljam
da se polovica mojih prijateljev
z mano več ne pogovarja
da so mi izpadli vsi lasje
in se mi dela grba
a zdaj vsaj lahko
nakupujem v Emporiumu
podočnjake si mažem
z La prerie kremo za okoli oči
in se pozimi preselim
v Kyoto
in verjetno bi lahko bil
srečen
če bi enkrat za spremembo
poslušal svoje občutke
če bi zapolnil
to gnilo luknjo
z nečim uporabnim
recimo
z eko
kurci!
* * *
Na točki preloma
ostanejo samo še meje
in prazni prostori
amen
zamenjajo fuck you
in bele linije
življenje ne boli
ponavljam življenje ne boli!!!
to bi bilo preveč humano
življenje te živega udre
kot debelo svinjo
in te z vso silo
vrže skozi zaprto okno
na točki preloma
ugotoviš da samota ni najhuje
kar se ti lahko zgodi
poglej kavo še zmeraj lahko piješ sam
za utapljanje v bazenih nesmiselnih misli
ne potrebuješ družbe
in zrel avokado nima boljšega okusa
kot na zaprtem oddelku psihiatrične klinike.
* * *
Ribe pod gorami
nimajo spomina
da je perzijsko seme
vzklilo prav na tem mestu
jadrnice
ne pomnijo južnega vetra
njegove teže hotenja
po pomladi
po dežju
knjige
se skozi stoletja
sesedejo same vase
vse zgodbe
prsni odtisi
zbledijo
ko usahnejo
afriška usta
ko izteče
zadnja solza
in se izgubi
poslednji spomin
se odprejo
zrkla
neizrečenega.
* * *
Trd kakor orkan
sežeš med moje boke
vem da me bo to zaznamovalo
okrušilo vse odvečne črte
in dihava glasno
sopeva
rasteva drug v drugega
saje drsijo čez najino kožo
počasi se začneva luščiti
lomiti
kot prastara glina
zgodaj spomladi
prija mi
ti mi prijaš
moje globine
te sprejmejo
kot da bi bil tam
že od nekdaj
lepljiva sva
ne ločim več
svojega dihanja
od tvojega
moje ustnice
tvoja kolena
moje fukročke
tvoja lica
vseeno je
koža je koža.
