Eliphas Levi (Alphonse Louis Constant, 1810 – 1875) je v uvodu v svoje delo Dogma in Ritual Visoke Magije zapisal: »Za zagrinjalom vseh hieratičnih in mističnih alegorij starodavnih doktrin, za teminami in nenavadnimi preizkušnjami vseh iniciacij, pod pečatom vseh svetih spisov, v razvalinah Niniv in Teb, na razpadajočih kamnih starodavnih templjev in na počrnelem obličju egipčanskih in asirskih sfing, v pošastnih in čudovitih slikarijah ki vernim v Indiji interpretirajo navdihnjene strani Ved, v kriptičnih emblemih naših starih knjig o alkimiji, v obredih in ceremonijah ki jih prakticirajo vse skrivne družbe, so namigi na doktrino, ki je povsod ista in povsod skrbno prikrita. /…/« (Eliphas Levi, Transcendental magic, prev. E. A. Waite.) V njegovih besedah je prav gotovo precej posploševanja; iz njih veje romantični duh, ki je preveval okultizem 19. in začetka 20.st. Kljub temu pa je v teh besedah veliko resnice. Ezoterična vednost je – kot tudi religija - često posredovana preko simbolov, pa naj bodo ti besedni (določeni motivi ali tematski sklopi) ali grafični. Starodavne knjige so polne teh nenavadnih simbolov, katerih pomen večini nikdar ni bil jasen, in zato imajo te knjige pridih temačnosti in grotesknosti, čeprav se v njih velikokrat skriva najbolj vzvišena in sublimna filozofija. Dandanes je situacija še hujša. Po eni strani se je del ezoterične modrosti vdal zahtevam trga in je postal plehko blago v obliki paperback knjižic z okultno vsebino, po drugi strani pa je prava iniciatorna vednost, posredovana prek simbolov, dostopna le peščici, tistim, ki imajo čas, priložnost, voljo, da se v te zadeve poglobijo, in pa Milost, da jim je skrivnost razodeta – kajti ezoterika se od mistike loči po tem, da – pa naj bo to kakorkoli že – ni demokratična. Mistika je plebejska; ezoterika, ki mistiko vključuje, je patricijska. Na tem mestu je v premislek tistim, ki bi v tem želeli videti ne-krščanskega ali ne-jezusovskega duha ezoterike, potrebno povedati, da je Jezus iz Nazareta primer ezoteričnega učitelja s tem, ko je izbranim učencem razlagal globlji pomen prilik, o čemer pišejo kanonični evangeliji na več mestih; prav tako je imelo zgodnje krščanstvo precej ezoteričnih elementov. Ob največji skrivnosti – evharistiji – so smeli biti navzoči samo verniki; pred katehumeni so zaprli cerkvena vrata; kristjani so se med seboj spoznavali po skrivnih znamenjih, ki so imela ezoterične pomene, veroizpoved je bila tajna in med očeti je obstajalo pričevanje o skrivnem nauku Jezusa iz Nazareta. Vendar je krščanski ezoterizem je v času od 2. do 4. st. prešel v mistiko in se porazgubil – dokler ni znova prišel na dan v visokem srednjem veku s pojavi, kot je bilo viteštvo in z njim povezani kult ženske (oziroma Ženske; gre namreč za več kot za običajno »žensko«), gibanje katarov, alkimija in operativno masonstvo.
Kakorkoli že, mnogo okultnih simbolov je arhetipske narave in nekatere od njih je obdelal Jung v svojih delih – zlasti mandalam podobne simbole v alkimistični in krščanski mistični tradiciji, in pa nekatere od okultnih grafik. Ko človek prodre globlje v sporočilo ezoterike, zlasti zahodne ezoterične tradicije, se razkrije pomen simbolov v vsem njihovem bogastvu in arhetipski globini. V tem kratkem sestavku bom poskusil analizirati en sam simbol, ki je postal neke vrste »trademark« okultizma in (žal) tudi satanizma, namreč pentagram.
II.
Tu ne bom podajal zgodovinske študije o tem, kdaj se pentagram prvič pojavil in kje vse se pojavlja. Poznali so ga v Babilonu, Asiriji, Egiptu, Kitajski in stari Grčiji, in najbrž še marsikje drugje. Zadostuje naj to, da je – tako kot križ – eden tistih simbolov, ki spremljalo človeka skozi vso »novejšo« kulturno zgodovino (se pravi od neolitika dalje) in v različnih variacijah je poznan širom sveta. Omejil se bom na interpretacijo z vidika zahodne ezoterične tradicije, razumljene v ožjem smislu, torej na nekatere vidike razumevanje pentagrama v srednjem veku, renesansi in v okultizmu 19. st.
Pentagram poznamo vsi: gre za peterokrako zvezdo z enim krakom zgoraj, dvema ob straneh in dvema spodaj. To je t. i. pravilni pentagram. Čeprav je, kot že povedano, danes pentagram ikona okultne, novo-poganske in psevdo-satanistične kontrakulture, je bil skozi celoten srednji vek poznan kot značilno krščanski simbol. Pentagram je ponazarjal petero Kristusovih ran: dve na rokah, dve na nogah, in rano na desni strani prsi. Prav tako je simboliziral pet Marijinih Radosti: Oznanjenje, Rojstvo, Vstajenje, Povišanje in Vnebovzetje. Kot tak je bil močan apotropejski simbol. Preprosti ljudje po vsej Evropi so ga vse do poznega 19. st. risali na podboje vrat, prečne tramove in na zibke kot znamenje, ki je odganjalo zle duhove in vplive. Pri nas je bil pentagram poznan kot »trotamora« (Koroška), »morna/bezova taca« (Gorenjska), »morina taca« (Bela Krajina) itd. Še dandanes se na podstrešjih starih domačij, a tudi v pokrajinskih etnoloških muzejih in v Slovenskem Etnografskem Muzeju najdejo zibke z umetelno izdelanim pentagramom, ki je bil na zibko vrisan ali vžgan zato, da je otroke ščitil pred moro. Razvidno je torej, da je pentagram znak pozitivnega, dobrega.
Z ljudsko apotropejsko uporabo je povezana uporaba pentagrama v učeni magiji. Tu je potrebno nekaj razlage. Za razliko od ljudske magije, ki pozna le ustno tradicijo in komaj kaj pisne, a visoka magija razvito pisno tradicijo. Zanjo so značilni t. i. grimoriji ali »črne bukve« , ki imajo dolgo tradicijo – od grških, gnostičnih in starokrščanskih koptskih magičnih spisov prek srednjeveških Salomonovih ključev do modernih del npr. Andrewa Chumbleya. Učena magija je sicer vključevala ljudsko magijo, a povečini je bila evropska učena magija aplikacija preostankov hermetične, kabalistične, deloma tudi na novo nastale krščanske in arabsko-islamske ezoterične vednosti v praksi. Šlo je za več kot zgolj »čaranje«: šlo je pravzaprav za faustovski podvig, doumeti in v svoj prid izkoriščati okultne sile v kozmosu in človeku, in čeprav je prvo resno teoretično delo o učeni magiji delo H. Coreliusa Agrippe iz Nettesheima »De philosophia occulta libri tres« (Tri knjige o okultni filozofiji, 1533) , so mnoga bolj praktično orientirana dela nastala že prej. V njih je veliko opisov »Arte Magicale« , ki variirajo po svoji učinkovitosti, a vendarle kažejo neko temeljno vedenje. Kljub mnogim lokalnim in zgodovinskim variacijam so magični rituali – z izjemo morda rituala v Knjigi Svete Magije Abramelina Maga – identični. Pomemben je t. i. Krog Umetnosti, ki je zavarovan z božanskimi imeni in s pentagrami. Krog Umetnosti dejansko deluje kot mandala, ki ščiti pred nezaželenimi vplivi. Gre namreč za to, da je z vidika psihološke teorije magije (ki sta jo uveljavila predvsem Crowley in posredno Carl G. Jung) tisto oziroma »Tisto«, kar mag izkliče, del njegovega lastnega nezavednega, ki prihaja iz zunaj, v obliki poosebljene projekcije. Ta razlaga je izjemno zanimiva, a naj ostanem pri stvari. Pentagrami služijo kot obramba pred zlimi duhovi in so torej tudi v visoki magiji močan apotropejski simbol (Zakaj je to tako, bom pojasnil v nadaljevanju.) Vendar pa pri teh oblikah magije veliko zavisi od tega, kako pentagram mag zariše. Pentagram je neke vrste »lovilec« astralnih in demonskih vplivov; in njegova pozicija je nadvse pomembna, saj od nje zavisi, ali bo pentagram astralne vplive »prepustil« ali jih blokiral. Naj bo tako ali drugače, v magični tradiciji ima približno enako vlogo kot v krščanstvu križ: je znamenje, ki so mu pokorni oziroma kateremu se uklanjajo tako angeli kot demoni – ti pa še posebej. Tako je denimo eno temeljnih načel, ki jih mora sodobni magični »aspirant« osvojiti, da v trenutku krize – bodisi da je nezaželena Entiteta (kakorkoli si le-to že razlagamo) vdrla skozi Krog Umetnosti (ki je sicer zaščiten s kabalističnimi Božjimi Imeni in Imeni nadangelov) bodisi da je prišlo do kakega drugega neljubega dogodka – vizualizira pentagram, ki deluje nekako tako kot astralni »Firewall« ter prežene neljube vplive.
Kot je ugotovil znani raziskovalec magije in eden od pionirjev antropologije James G. Frazer, deluje magija po dveh temeljnih načelih: similia similibus (»podobno s podobnim«) in pars pro toto (»del predstavlja celoto«). K temu bi bilo moč dodati še zakon inverzije. (Obrnjeni simbol ima tudi obrnjeni učinek – iz tega izvira stara legenda, v kateri je več kot le zrno resnice, in ki govori o tem, da nekoga uročiš s tem, da očenaš odmoliš od zadaj naprej.) S tem se strinjajo sami magi; razlika je le v tem, da antropologi pristopajo z doktrino epoche (t. j. nevtralnosti), magi pa se Umetnosti sami poslužujejo. Pentagram kot simbol je tako po eni strani skrčitev neke Resničnosti (o kateri bom pisal v nadaljevanju) v grafični znak. Gre torej predvsem za načelo »similia similibus« (podobno s podobnim), delno tudi za načelo pars pro toto (del, ki nadomešča celoto). Ta znak – kot del oziroma kot pomanjšana, skrčena, preko simbola posredovana celota – ima isti učinek kot celota sama. Tretji zakon magije, ki sem ga omenil, je zakon inverzije. Simboli, ki zastopajo neko celoto, spremenjeni ali obrnjeni sprožajo tudi obrnjene efekte. Pentagram, kot maksimalni simbol pozitivnega, v magiji deluje blagodejno in je izjemno močno orožje proti neljubim silam. Obrnjeni pentagram deluje ravno nasprotno. Če je pravi pentagram znak Dobrega, je obrnjeni pentagram znak Zla. Tako se obrnjeni pentagram uporablja pri tistih oblikah magije, s katerimi mag želi doseči destruktiven učinek. (Odrekam se vulgarni delitvi magije na belo, črno, rdečo ali kakršnokoli že. Magija – kot vednost o okultnih zakonitostih in kvalitetah Narave – je ena sama, tako kot je vsaka vednost ali znanost ena sama in sama po sebi nevtralna. Šele človeška uporaba spremni magijo – ki je neke vrste tehnika, metoda, način delovanja – v konstruktivno, ki jo ljudje imenujejo »bela«; ali v destruktivno, ki je poznana kot »črna«.)
V sodobni psevdo-satanistični kontrakulturi (na katero je veliko vplival Anton Szandor LaVey s svojo Satanovo Cerkvijo, v veliki meri pa tudi subkultura heavy metala) se kot simbol često uporabljata obe obliki pentagrama, pri tem pa le tisti, ki so v svojem poizvedovanju prišli malo dlje, ločijo med pravim pentagramom in njegovo inverzno obliko. Po drugi strani pa je pravilni pentagram (simbol pozitivnega) postal simbol novo-poganskega gibanja, imenovanega »wicca«, ki se naslanja na teze antropologinje Margaret Murray in ki ga je formalno ustanovil Gerald Gardner. Nekateri pripadniki wicce pentagram sprejemajo kot nekaj samoumevnega, pač zolj kot prepoznavni simbol (tako kot npr. mirovniki znak »peace«), drugi pa se dobro zavedajo bogatega ezoteričnega sporočila, ki ga pentagram posreduje, oziroma globine njegove simbolike. To sporočilo in ta simbolika sta predmet naslednjega dela tega spisa.
III.
K globljemu pomenu pentagrama lahko pristopimo z dveh vidikov. Prvi vidik je makrokozmični in se tiče Narave oziroma Kozmosa. Kot makrokozmični znak je sicer v novejšem ezoterizmu oziroma okultizmu bolj splošno sprejet heksagram, namreč Davidova zvezda, toda tudi pentagram lahko zremo skozi vidik makrokozmosa. Nesporno je namreč, da je pentagram – čeprav često uporabljan med preprostim ljudstvom – ezoterični simbol, in ena od maksim ezoterike (oziroma, natančneje, hermetizma, ki je ena od struj zahodne ezoterike) je reklo »kakor zgoraj, tako spodaj« oziroma »kakor znotraj, tako zunaj«. Gre, skratka, za sovpadanje med makrokozmosom in mikrokozmosom, med Kozmosom (Svetom) in Človekom. Kar je navzoče v Kozmosu, je navzoče tudi v Človeku: Človek je mali Kozmos, in Kozmos je »makroanthropos« (»veliki Človek«). Tako sta z vidika ezoterike oba vidika pentagrama, mikrokozmični in makrokozmični, upravičena.
Z vidika makrokozmosa pentagram ponazarja pet klasičnih elementov. Doktrino o elementih kot gradnikih kozmosa so nakazali že pitagorejci, ki so poznali tudi sam simbol oziroma bolje lik, imenovan pentagon (ki ga dobimo, če konice pravilnega pentagrama povežemo za daljicami). Kakorkoli že, klasično obliko je doktrini elementov dal Aristotel. Doktrina je naslednja: Kozmos sestoji iz štirih oziroma petih elementov: zemlje, vode, ognja, zraka in etra. Sublunarni svet (svet pod sfero Lune; gre za geocentrični pogled na svet!) sestavljajo štirje elementi, nebeški svet pa peti element, eter. Elementi imajo kvalitete, ki so razvrščene po parih: ogenj je vroč & suh, zrak vroč in vlažen, voda mrzla in vlažna in zemlja mrzla in suha. Elementi se ločijo tudi po subtilnosti: najgostejši in posledično najtežji element je zemlja, sledijo voda, zrak in ogenj kot najsubtilnejši. Ti elementi tvorijo t. i. sublunarni svet, svet spreminjanja, ki je bil v srednjem veku in v renesansi poznan kot »mundus sensibilis« (čutno-zaznavni svet). Aristotel je govoril tudi o petem elementu, etru ali »kvintesenci«, ki napolnjuje astralni svet, torej območje med tirnicami planetov oziroma območje med Luno kot prvim planetom in sfero zvezd stalnic kot zadnjo planetarno oziroma astralno sfero. Eter je matrica, iz katere vzniknejo elementi, in je edini med njimi nepropadljiv. Eter so zato nekateri alkimisti v srednjem veku in renesansi imeli za t. i. materio primo, »prvo snov« oziroma čisto Možnost (čisto Potencialnost), v katero je treba povrniti kovine, da se le-te lahko potem preobrazijo. Paracelsus je eter/astral oziroma primo materio imenoval »increatum« (»neustvarjeno«). Pentagram to razporeditev sijajno ponazarja: spodnja dva kraka predstavljata gosta elementa vodo in zemljo, stranska kraka zrak in ogenj, vrhnji krak pa ponazarja peti element, eter, astral oziroma kvintesenco, iz katere izidejo vsi elementi oziroma ki je matrica vseh elementov, »increatum«, materia prima. Tako je v pentagramu zaobjet celotni svet, kot ga je poznal tradicionalna vednost. Kot tak je pentagram simbol celote Kozmosa.
Še bolj zanimiv vidik je mikrokozmični. Pentagram ponazarja človeka. Že sam lik pentagrama je stilizirana podoba človeškega bitja: spodnja dva kraka ponazarjata nogi, stranska dva kraka roki in zgornji glavo. Tudi sicer je število pet povezano s človekom: petero je čutil (vid, sluh, okus, vonj in tip) in petero prstov na nogah in rokah. Človek po klasični predstavi sestoji iz glave, trupa, rok, nog in spolnih organov. Poleg tega število pet tvorita števili tri in dve. Že od časa pitagorejcev je bilo število dve splošno sprejeto kot žensko število (ponovno zaradi simbolike: dvoje prsi, sramni ustnici, itd.), število tri pa kot moško število (penis in dvoje mod). Število dve je bilo pojmovano negativno, zaradi tega, ker dvojnost implicira razkol. (Dvojka je prvo število, ki ga je moč deliti.) Število tri je bilo pojmovano kot pozitivno, saj ponazarja tretjo stopnjo v razreševanju nasprotja, namreč sintezo. Tako sta v simbolu pentagrama združena ženska dvojka in moška trojka, njuna vsota – petica – pa pomeni sintezo moškega in ženskega, hermafrodita, torej univerzalnega človeka. Z druge strani petico lahko razdelimo na štirico in enico, in četvernost je znak zemeljskega, umrljivega človeka, medtem ko je enica znak Duha, ki oživlja. V pentagramu je oboje združeno. Tako dobimo sintezo zunanjega človeka, ki je sestavljen iz elementov, in notranjega človeka, ki je duhoven, in oboje skupaj ponovno simbolizira univerzalnega človeka. Vendar pa ključ do apotropejske moči pentagrama ni toliko v tem, da bi ponazarjal človeka kot človeka (namerno pisano z malo). Ponazarja univerzalnega človeka, ali na kratko Človeka (namerno pisano z veliko!), in to je treba nekoliko obrazložiti.
V daljšo in podrobnejšo razlago se ne bom spuščal, ker je preveč kompleksna. Za razumevanje pentagrama kot simbola Človeka (namerno pisano z veliko!) je bistveno naslednje: vse religije in ezoterični sistemi se strinjajo glede temeljne neodrešenosti človeka, ki ga v krščanstvu in v zahodni ezoteriki predstavlja Adam - Adam kot padli človek. Vse religije in ezoterični sistemi tudi poznajo nek simbol, bodisi v obliki konkretne osebnosti bodisi kako drugače ponazarja Človeka (namerno pisano z veliko), to je človeka (namerno pisano z malo), ki je temeljno neodrešenost v sebi presegel in postal Človek (namerno pisano z veliko).
V krščanstvu je tak simbol Kristus Pantokrator (Kristus Vse-vladar), v judovski kabali Adam Kadmon in v hermetizmu Anthropos oziroma – v kasnejšem razvoju hermetizma – Lapis Philosophorum, Kamen modrih. V budizmu je simbol celovitega Človeka Buda, v indijski filozofiji/mitologiji bodisi Puruša (»prvobitni človek« indijske mitologije) ali Parama-Šiva (v tantrizmu), v kitajski filozofiji se uporablja izraz »šen jen« (»veliki človek«). Za vse te like je značilno, da predstavljajo »sumum bonum«, najvišje Dobro, vendar često v obliki t. i. »coincidentio oppositorum«, sovpadanje nasprotij. Kristus je Bog & človek hkrati in po nekaterih gnostičnih in teozofskih interpretacijah androgin; hermetični Anthropos je pojmovan kot androgin; Lapis Philosophorum kot »Rebis« (Dvo-bitje: združitev Žvepla in Merkurija oziroma Sonca in Lune); Parama-Šiva kot Šiva & Šakti, itd.
Sedaj se lahko vrnem k temu, kar je bilo povedano prej. V evropski ceremonialni magiji in tudi med preprostim ljudstvom (bodisi zavestno, bodisi nezavedno) je pentagram simbol skrajne pozitivitete, je – če ponovno uporabim ta izraz »sumum bonum« ter hkrati nedvomno simbol človeka. Če združimo ti dve pojmovanji, lahko nanj gledamo kot na grafični, stilizirani simbol za to, kar sicer ponazarjajo simboli Krist Pantokrator, Adam Kadmon, Anthropos in Buda. Ponazarja človeka, ki je postal homo totus, celoviti človek, oziroma človek, ki je presegel izvorni razkol, imenovan v krščanstvu »Padec«, v hermetizmu »Heimarmene« (ujetost v kozmično nujnost) in na Vzhodu »samsara« (ujetost v nenehni krog prerajanja) in postal »Človek« (namerno pisano z veliko!).
Ta vidik – namreč pentagram kot simbol Človeka – še dodatno osvetljuje že omenjeno dejstvo, da so v srednjem veku - se pravi dolgo preden je pentagram postal »trademark« eksplicitnega okultizma ali ezoterike – pentagram samodejno povezovali s Kristusom. Pentagram tako postane simbol Človeka, ki ga Kristus ponazarja. V evangelijih stoji odlomek, ko Jezus pomiri vihar na morju. Učenci so se čudili in so rekli: »Kdo je ta, ki mu je celo narava pokorna?« Naj bo odlomek legendaren ali zgodovinski, bistveno je to, da Kristus kot Človek stoji nad naravo. Pentagram kot grafični simbol Človeka (Kristusa/Anthroposa/Adama Kadmona, itd.) je tako torej najmočnejši simbol, simbol nad simboli.
V tem kontekstu je razvidno tudi, zakaj je obrnjeni pentagram simbol Zla oziroma Satana oziroma Antikrista. Najprej je tu seveda grafična podobnost: tako kot pravilno obrnjeni pentagram ponazarja stilizirani lik človeka, tako narobe obrnjeni pentagram ponazarja lik kozlovske glave, in v zavesti evropskega človeka – od antičnih časov naprej (primer Pana!) se je kozel povezoval z nečim negativnim. Ta negativnost izvira deloma iz same narave kozla – kozel je, v nasprotju z ovco, ki je miroljubna in vodljiva, skrajno individualistična in samovoljna žival. (Tudi živali imajo svojo okultno simboliko – razlog, zakaj je Kristus pojmovan kot jagnje in hudič kot kozel, se skriva v simbolični naravi obeh živali!) Vendar pa stvar ni samo v podobnosti s kozlom oziroma kozlovsko glavo. Gre tudi za načelo inverzije, ki smo ga že omenili. Če je pravilno obrnjeni pentagram simbol Človeka, ki je sumum bonum (najvišje Dobro), potem obrnjeni simbol predstavlja obrnjenega Človeka, in obrnjeni Človek je Antikrist, kakor je popolnoma uresničeni človek Kristus.
Morda bi zadevo veljalo osvetliti še z vidika kabale. Kabala pozna dve drevesi: Drevo življenja oziroma »arbor vitae«, pa tudi »arbor inversa« (obrnjeno drevo). Na Drevo življenja je moč gledati bodisi makrokozmično bodisi mikrokozmično, kot na graf Kozmosa ali kot na graf Človeka. (Na Drevo je moč gledati tudi kot na prikaz notranje-Boštvenih/intra-teističnih procesov, ampak v tem kontekstu to ni tako pomembno). Če Drevo življenja pojmujemo z mikrokozmičnega vidika, je to pravzaprav graf Adama Kadmona, univerzalnega človeka ali na kratko Človeka. Posamezne sefire so v korespondenci (v so-ujemanju) z stanji zavesti, kar se v nekem smislu ujema z tantričnimi mističnimi diagrami čaker, hermetičnimi diagrami planetarnih sfer ali krščanskim pojmom Jakobove lestve. Kakorkoli že, tako kot »arbor vitae« predstavlja Adama Kadmona, ki po simbolični analogiji odgovarja Kristusu, tako »arbor inversa« odgovarja inverznemu Adamu Kadmonu, kar po analogiji odgovarja Antikristu. Gre za to, da Antikrist (kot simbol) pomeni radikalno inverzijo Kristusa, tako kot je »arbor inversa« inverzna podoba »arbor vitae«. Z drugimi besedami: Pekel je zrcalna podoba Nebes: če so Nebesa Logos, to je: Harmonija, Lepota, Smisel; je Pekel A-Logos: Disharmonija, Popačenost, Nesmisel. In to isto stvar izraža, na izjemno preprost, a hkrati izjemno globok in sublimen način, lik pentagrama. Pravilni pentagram kot simbol Človeka predstavlja Logos – Smisel; inverzni pentagram kot simbol anti-človeka predstavlja A-Logos – Ne-Smisel.
IV.
Po načelu pars pro toto (del nadomešča celoto) in similia similibus (podobno je povezano s podobnim) je torej simbol pentagrama skrčitev Človeka (ki ga v krščanstvu simbolizira, za verujoče pa tudi udejanja Jezus iz Nazareta) na grafični simbol. V tem kontekstu je treba gledati tako starost kot vse-prisotnost kot tudi izjemno moč tega simbola. Pritrjujem namreč Reneju Guenonu (in drugim tradicionalistom, ne nazadnje tudi Carlu Jungu) v njegovem prepričanju, da obstoji univerzalna tradicija, ki na zahodu nosi veličastni naziv »philosophia perennis«: večna filozofija. Kot simbol Človeka je pentagram varoval otroke v njihovem spanju v zibelkah (in kako lepo bi bilo obnoviti to napol pozabljeno tradicijo, namesto cenenih »dream-catcherjev« ali »lovilcev sanj«!); kot simbol, pred katerim se uklonijo tako demoni kot angeli, je varoval maga v njegovem krogu-mandali; kot vizualiziran simbol je pomenil zaščito mnogim, ki so se podali v nevarne vode raziskovanja drugih območij zavesti; krasil oziroma krasi dela Corneliusa Agrippe, Johannesa Trithemiusa, Johna Dee-ja, za katere je bil ta simbol najbolj sublimen in najbolj eleganten prikaz mikro- in makro-kozmosa ter simbol nad simboli. In naposled – kristjani so v njem prepoznavali simbol Odrešenika, kot tudi njegove Matere.
Če si ogledamo evropsko zgodovino, vidimo, da je vsak resnični korak naprej (kar sicer nikakor ne pomeni, da korak naprej pomeni korak proti Dobremu – toda kolo časa se vrti naprej, tudi če se vrti v krogu) prišel ne iz novega, pač pa iz pre-interpretiranja starega. Kaj je bila sholastika če ne pre-interpretiranje Aristotela v luči krščanske misli? Kaj je bila renesansa če ne obuditev duha Platona in Hermesa Trismegista? In pesniki ter filozofi romantike, kot denimo Goethe ali Schelling, so iskali navdiha pri alkimistih in mistikih, kot so bili Paracelsus, Boehme in Meister Eckhart. Celo Marx je za ideal udejanjenega komunizma imel starokrščanske skupnosti. In tako dalje…
Tako se tudi mi, ljudje neonskih luči in najlona, lahko obrnemo k starodavnim simbolom in prisluhnemo njihovemu šepetu. Govorijo o nečem, kar je višje od najvišje gore in globlje od najglobljega morja, pa se vendar poraja v tišini: o Človeku. In kot je bil tisti, ki najbolj polno uteleša Človeka, nerazumljen, prav tako – similia similibus! – je nerazumljeno znamenje Človeka.
