ENAKOPRAVNOST

Gabriel, moj brat dvojček, se je rodil pol ur pred mano. Ko so si dobri sorodniki in sosedje na do dobra ogledali, so radovedneži v zadnjo uteho veselja prepričljivo sklenili, da sva si do pičice podobna. V veliko radost materi in očetu poenačl so najina: usta, brado, čelo nos, oči. Imela sva ena glavo, enako količino las na glavi. Poenačili so cel najin glas, način joka, ter toploto, ki naju je skup: vlekla, ko je brat iskal sestrino dlan.

Kdo bi si upal to, kar je bilo kolektivno dognano, zanikati. Ker je bilo od vsega začetka m dvojčkoma vse uveznjeno v istenje: če je brat pljunil sem tudi jaz, ko je on zakašljal sem tudi jaz, ko je on stegnil jezik, sem ga tudi jaz, če je zehnil, sem tudi jaz, če je skakal po eni nogi, sem tudi jaz Otroška leta sva preživljala istosmerno z istim očarljivim pogledom navzven, vendar različnega mišljenja in svobodnega razuma.

Oče je bil trden v duhu in življenju. Rastla sva v družini, kjer je vladal mir, blagoslov in upanje.

Mama je vedno učila, da naju Bog vidi, zato da morava biti pridna in ubogljiva ter da morava poslušati in spoštovati očeta, ki težko dela in skrbi za naju. No ja, v kolikor se spomnim, odraščajoča vse hvale vredna sva tudi bila.

Bilo je davno tega, ko se je zgodilo. Bila sem že sedem let stara, ko je oče kupil Gabrielu kolo, da sem ogorčeno protestirala: »Ker sva enaka, moraš kupiti kolo tudi meni!«

»Ne!« je trdo odvrnil, »Ti si punčka, ti nosiš kiklo, ti se ne boš vozila s kolesom, za ženske se ne spodobi.« Umolknila sem, a vseeno me je novica v notranjosti razplamtela kakor najhujši požar in mi pustila bolečino. Vse od tistega trenutka sem začela dvomiti o pravljični enakosti in enakopravnosti brez pogleda v prihodnost. Razočarana začela sem meriti enakost z povsem drugačnim pogledom. Poslej mi je v očeh lebdel otroški obup in težak dvom mi je načel srce. V meni pa je zagorelo Še vse večje poželenje po enaki pravici.

Zatekla sem se k stari mami, ki je največ dneva presedela v naslonjaču in ji objasnila vse, kar me je obremenjevalo: »Nona,« sem rekla, »če sem enaka Gabrielu, jaz hočem nositi hlače, kakor jih nosi on, tudi jedla bom kar on je. Igrala se bom kakor on. Povsod bom zraven in ga posnemala! Ko bodo njemu kupili nove čevlje, jih morajo tudi meni. Hočem biti ne samo enaka njemu, marveč tudi: enakomočna, enakovredna in predvsem enakopravna ter prav v vsem poistena.«

»Moj zlati otrok,« se je nona prešerno zasmejala »pustimo naj vse gre, kakor gre. Sigurno je to božja volja in načrt, da nismo ženske ustvarjene kakor so moški. Poglej, Marjana, vse od takrat ko sta Adam in Eva v raju grešila in sta bila iz raja pregnana je Adam oblečen v hlače in Eva v krilo. Sam Gospod Bog je tako odredil, da je takoj prepoznal kdo je moški in kdo je ženska. Vse poslej taki smo pač ostali. Zakaj naj bi sedaj postali drugačni – kaj? Dobro si zapomni, Marjana, kar ti zdaj povem, ko bodo železne tiče letale po nebu, ko bodo kokoši popoldne jajca nesle in ko bodo ženske v hlače oblečene, takrat bo zelo slabo na svetu, zato se ne pričkaj z mano, bodi zadovoljna s tem kar si in Bog te bo imel zato rad.«

Minila je otroška doba. Nono, čeprav je dolga leta jadikovala, je Gospod mirno poklical k njemu domov. Danes ne bi več vedela, če je moja otroška tožba njej le naraven instinkt, ki me je preganjal ali je bila neke vrste notranja slutnja, ko sem na dnu iskala smoter življenja. V moji glavi o spolnih hormonih takrat še ni bilo nobene vednosti.

Po smrti stare mame, ko je za njo boleč vzdih zamrl v tišino, so se nekako začele uresničevati njene prerokbe. Odšli so tirani! Vse pogosteje so se pojavljali komisarji in komisarke v hlačah. Sklicevali so sestanke in držali dolge pridige o bratstvu in edinstvu, o enakopravnosti, ko bomo res vsi enaki, ko bomo vsi enako delali in enako uživali sadove.

Vesela radost je cvetela na ženskih licih, ko so trdili, da bodo žene enakopravne moškim, da bomo vsi jedli iz istega kotla. Enaki med enakimi si bomo enako delili. Imejmo potrpljenje in upanje. Bodimo zadovoljni in veseli: sonce dež in veter so za vselej raztreščili sovražnikovo moč.

Nastala je dolga mučna noč. Zavladala je tema, tema brez izhoda. Narod je stokal in se krivil pod takšnimi ali drugačnimi preizkušnjami. Navkljub vsemu globoko razočarani smo videli vziti namišljeno, čisto zarjo enakopravne svobode.

Biti otrok v primerjavi z odraslim človekom mi je bilo lahko. Največji sad mojega otroškega veselja je bil milozveneči glas z domačega zvonika, ko je naznanjal praznik Kristusa Kralja in mi v nemirno dušo izlival in prilival mir; mir ojačen v ponižni ljubezni domačih navad. Ležala sem, z dolgimi lasmi umirjeno razpršenimi po beli blazini in razmišljala. Mislila sem, zakaj nas delijo, ko pa bi morali biti vsi enaki? V naslednji sobi sem slišala materin drzen korak in obenem iz kristalne vaze z vsemi čuti srkala cvetlični vonj, ki me je bogato opijanjeval, umiril in končno uspaval.

Jezusov duh je iz šole čez noč izginil. Obenem so minile idile domačih prazničnih navad. Gonili so nas na povorke in štafete. V brigadi sem bila oblečena v stare vojaške hlače z velikimi žepi, ki so mi pošteno ožulile noge. Vozila sem samokolnico in okušala duh tovarištva, ki je olepšan v sozvočju enakosti začasno napolnjeval moje srce, bival v meni in se z mano vred dvigal na samem braniku neba. Na pol slepa odprla sem oči in videla ter spoznala, da so tisti ki ukazujejo in tisti, ki imamo žulje na rokah.

p>Počasi počasi sem dognala, da so tisti, ki stojijo pri koritu in žrejo ter oni, ki korito napolnjujejo. Gledala sem in gledala, kako so si gostje pri obloženih mizah tlačili cigarete v žepe in se mastili, medtem ko smo mi, garači, žulili koruzni kruh in iskali ocvirke v redki zbroji.

Ko so vsi vpili: »Vsi za enega – eden za vse!« se je navdušenost v meni umaknila mržnji. Duša mi je zamrznila in iskala izhod v neznano. Usta so nezaupljivo molčala in od razočaranja je nastala v meni dolžnost, ki me je gnala, da si nisem več želela biti enaka z drugimi. Duša je vse bolj kričala. Videla sem vse bolj lačne sivine neenačenja. V prsih je peklo, v srcu pa je vse bolj besnela bolečina. Navkljub, vsemu prizadevanju se je bilo krivici nemogoče privaditi. Dognala sem, da bi se v enakopravnosti morali predvsem vživeti v nepregledne vrste: ubogih, nagih, lačnih, nedolžnih, prevaranih, izigranih in vseh trdo preizkušenih.

Po dolgi mokri zimi je prišla pomlad. V toplem blišču sonca se mi je zjasnil obraz. Veje sadnega drevja so bohotno cvetele in ptički med vejami so veselo prepevali.

Želela sem, da se bi svet unesel in da bi tudi jaz našla svoj prostor na tem svetu. Zahotelo se mi je družbe. Sošolca, ki mi je bil dolga leta simpatičen sem pregovorila, da bi si šla iskat tako enakopravnost, ki utegne biti vsaj malo bolj pravična.

Bilo je takrat, ko je brat dvojček služil vojaški rok. Pozno zvečer, ko so v vasi vsi spali, sva se sestala na vaški križadi in v nočnem somraku se poslovila kot list, ki ga burja strese z drevesa in ga nosi po travi, vse dokler ne najde zavetja. Kako lepa je misel enakopravnosti. Tisti trenutek mi je bilo vse pojasnjeno.

Od prevelike skrbi kaj mi bo prinesla bodočnost, mi je prisiljeni smeh napolnil usta. Odšla sva tihih nad, nekaj časa je še kakšna luč mežiknila med sadnim drevjem, kmalu pa je nastala gosta tema.

V naslednji državi sem pristala v plehnati baraki: enaka med enakimi. Ženske, vse do skrajnosti obubožane. Gledala sem še vedno lačno, ko je lokalno kuhinjsko osebje po končanem dnevu odhajalo na svoje domove s kosi mesa, skritimi pod suknjami.

Obrnila sem se v od vlage zarjavelo steno barake in zamižala. No, tudi tebi sem danes odprla oči, o ti tako slovesno do skrajnosti opevana demokratična in enakopravna kapitalistična svoboda, ki do skrajnosti zmaličena neenako deliš med gospodarji in tistimi, ki jim služijo.

Najprej sva z zaročencem, Blažem, ki so se mu koprneče iskrile oči, sanjala, upala o Indiji Koromandiji, končno sva se zvrstila za odhod v tujino.. Nebo je bilo nasičena zlatega sonca, ko je enakopravna svoboda hlapela v dnevni soparici in se veselo smejala tudi za naju. Vse najine užaljene sledi so ostale v naročju začasne domovine

Priletela sva na redkonaseljen kontinent V novi deželi navidezna enakopravnost je bila uzakonjena, a ni veljala. Navkljub vsemu sva cenila kar sva našla in se spominjala tistega, ko sva mislila, da za naju ne bo več pomladnega žvrgolenja.

Zahteve nove države so bile take in drugačne, kljub temu glas dneva je šumel glasno in veselo. V začasnem brezdelju, ki za naju ni imelo nobenega smisla, sva se spomnila na dom in na beg od doma. Pod težo nevidnega bremena sva ugibala in se obenem zavedala, kako drugače bo treba živeti v diktaturi denarja. Nemočna se nisva znala več vesti, drug v drugem sva iskala steze svojih izkušenj in prgišče poguma. Z Blažem se nisem popolnoma strinjala in sem mu dokazovala, da imam kot ženska drugačen razum in ga obtoževala, da ne pozna mojega ženskega duha ter da živi prazno v utrinkih potujočega trenutka. Seveda naredila sem mu krivico! Dokazal mi je, da on preudarja bolj umirjeno, da naj se prepuščam ljubezni, ki je med nama in naj se vedem, kot da sonce sije svobodne volje in v miru tudi za naju, ki sva prišla neučakana v ta kraj, ki ustaljeno niha med časom in večnostjo.

V kampu sva se z Blažem kmalu poročila. Po poroki sva bila kmalu nato poslana v predmestje velikega Melbourna in se tam v isti tovarni zaposlila. Preizkušena sva se z lahkoto spoprijela z vsemi novimi preizkušnjami in se vsak dan bolj vživljala v novo življenje in se navajala tujih običajev. V podjetju nas je bilo zaposlenih veliko žensk in kmalu po moji zaposlitvi smo začele se pritoževati in zahtevati izenačene plače z moškimi. Na poziv delavskega sindikata smo zaposleni začeli z enodnevnimi stavkami in pouličnimi protesti, ki niso prinesli nobenega upanja po enakopravnosti.

Pri ženski akciji smo računale na tiste moške, ki so bili pripravljeni priskočiti na pomoč in voljno žrtvovati iskreno pripravljenost do svojih sestra. Na žalost smo se s pritožbo spotaknile v zaplankan kamen spotike in izgubile vsako upanje, da bi vse stvari istile s svojimi brati. Podtalno pa smo vseeno računale: čim več nas bo tem bliže bo naš tisti jutri, ki bo našo zamisel uresničil.

Po naslednjem velikem ženskem protestu, ko sem ugotovila, da se ne da nič premakniti, je iz moje glave izginila vsa ideja enakopravnosti. Rekla sem si, naj nebo odloči kakor bo prav. Razum mi ni dal več ničesar enačiti. Gospodova slava mi je govorila, da sem sklenila možu z velikim veseljem izkazovati vdanost in strpnost, brez, da bi od njega kaj pričakovala. Zdaj možu stojim ob strani z nesebičnim zaupanjem in zvestobo ter z velikodušnim spoštovanjem. Nikoli in nikakor partnerju ne vsiljujem svojih pogledov, ker se mi zdi, da je to moja dolžnost. Nenapihnjena z napuhom, in brez ljubosumja, ne da bi pred njim skrivala, molim za njegovo zdravje in dobivam v zameno blagoslov zakona; saj sva po več kot petdesetih letih poroke, z dvema otrokoma in petimi vnuki še vedno zaljubljena.

Mnogi čutimo, da se bliža konec neke dobe. Na svetu je vse več industrijskega šumenja. Uničili smo več od polovice svetovnih gozdov. Ledeniki se krčijo z neverjetno naglico. Ljudje imamo vedno več zahtev po dobrinah. Z vedno večjim uveljavljanjem enakopravnosti, prebivalstvo je načela moralna razpuščenost nizkotnih nagnjenj, ki ne pozna sramote in ne dostojanstva.

Z zamegljenim dojemanjem dejstev, vse manj damo na resnico vere. Egoistične razkraja nas pohlep po dobrinah, ki so navadnim zemljanom vedno bolj nedosegljive.

Degenerativni, s svobodnim posvetnim mišljenjem smo se naučili zaničevati zakonsko rodovitnost in zvestobo zakona.

Svet se pogreza v grehu malikovanja. Ker se obračamo vstran od evangelija so na dnevnem redu: ropi, kraje posilstva, uboji, laž nesramnost, hudo poželenje mesa, lakomnost Preklinjanje brez sramu je zajelo ves božji svet

Namesto, da bi stopili pred Gospoda mu služili in se obnašali tako kot takrat, ko so bile žene spoštovane predlagamo, da ne bi več uporabljali besede ko so: oče, mati, družina. V nas se oglaša glas starih poganskih bogov, ki ima besedne obljube besneče bodočnosti. Premnogi se vdajamo razmeram dobe, ki nas hoče zadušiti. Ponekod v vrtcih so že začeli eksperimentirati z istospolnim oblačenjem otrok. Vseznali gospe in gospodje so predlagali, da bi uvedli istospolna oziroma enojna stranišča. Štiri, pet letne deklice so že našminkane. Mnoge najstnice hodijo po ulicah napol gole in zasvojene brez sramu razkazujejo obline beder, kot bi hotele zaznamovati vse ono nevidno, neotipljivo in neoprijemljivo izkazovanje nalezljivega zla.

Pod vplivom modernizma mlade vse bolj uvajamo in jih zavajamo v satanične zanke, ki služijo le v zadovoljitev mesa kar nima nobene vrednosti. Človeštvo stopa po poti brezboštva, ko sin ne posluša očeta, hči ne posluša matere. Prišli smo tako daleč, da se zgodi, ko otrok ubije očeta, ko oče ubije otroka, ko hči ubije mater in ko mati...

Pri lastnih odločitvah se prepuščamo vplivom domišljene zmešnjave prostozidarjev in vse manj storimo za resnico.

Minili so časi, ko sta se oče in mati poljubila z radostjo in prisrčno. Namesto ponižnega žrtvovanja kot je bilo takrat, ko je zakon bil zavit v avro trajne ljubezni, si v zakonu iščemo svojo korist in važištvo izven zakona, tako da ne veš, če se ločitev zakona zgodi zaradi nesloge ali če je že od začetka zamišljena in načrtovana.

Dogaja se danes, kar se ni dogajalo niti v kameni dobi. Ko bi žene s skrbjo za družino in z materinstvom lahko doprinesle človeštvu veliko dobrega, jih s puško na rami pošiljamo v prvo bojno linijo ubijati sočloveka, kjer se srečujejo z vizijo apokaliptične groze.

Ker nas tarejo sodobni Sodomiti, se pogrezamo v nemirno bodočnost v kateri ni sreče. Oči sirot preplavljajo solze. Gorje nam brezmoralnim lahkoživcem, ker se ne znamo bati Gospoda. Kdaj se bo življenje umirilo, ki polno upanja komaj čaka, da se streznimo in mu pademo v objem.

Od dni mojega očeta ni dolgo tega, ko so žene trdile in mislile, da so na svetu zato, da jih možje častijo in jim koketno laskajo. Če delajo to danes so staromodni. Takrat so bile žene molčeče in strpne. Takrat so bili časi, ko niso imele kaj skrivati pred možem, ker jim je Bog stal čisto blizu. Takrat je bilo biti žena dolžnost in potreba bolj kot ugodje. Kako more biti, da je v tem kratkem času postala prilika za pohujšanje tako velika.

Oropana družbenega dostojanstva duša mi kriči po častiti staromodnosti. Zamišljena sem v jasnine minulih zlatih časov, ko se mi je zaročenec prilizoval z lepo besedo, mi dvoril in na vsakem koraku izkazoval, in ta moj mož mi še vedno z bontonom izkazuje vdanost in ljubezen.

V mestih nas je vedno več, vendar se sredi nemirno valujočega življenja počutim tako osamljena, da bi brez veselih družinskih trenutkov gotovo otopela.

Umrl je starejši prijatelj, ki mi je često citiral nebesa, kot človekovo hrepenenje po njih. Njegovi ženi Lenki, ki ni vedela, kam bi s knjigami, ki so za njim samevale na polici, sem rekla, da bi jih nekaj vzela. Koj drugi dan mi je Lenka potrkala na vrata in za seboj privlekla poln kovček knjig.

»Na!« je rekla, »da se ne boš dolgočasila, ko pa vem, da ves božji dan z glavo pretičiš v knjigah.«

Nastavila sem kuhalnik in ko je voda zavrela, sem obema postregla z aperitivom ojačeno kavo in domačim pecivom. Jezik se ji je kar hitro razvezal in je začela:

»Oh, kako mi je težko biti sami. Odkar ni Vinka, sem med štirimi stenami sama. Nimam s kom izmenjati besede, včasih se mi zdi, da bom znorela. Tega pasjega življenja sem do grla sita. Ko je bil Vinko še živ, sva vedno šla kam v kino, v teater ali kamor koli že... Zdaj pa...«

»No vidiš, Lenka, kajné, da zdaj ko si splesana in ocebanih nog, sedaj se ti v glavi svetlika, a je prepozno, ker se ti življenje izteka. Kakopa, če bi imela pet, šest vnukov, kakor jih imam jaz, bi imela tudi več brig in skrbi, tedaj ti prav za gotovo podbradek ne bi visel kot visi telički kožola. Nikar ne jadikuj, če te je zdaj pamet srečala, ker nisi hotela imeti otrok in si se nam z deco vedno podsmehovala. Ti si se poročila samo zato, da si imela nekoga za v posteljo. To ni nobena svetost zakona ampak golo poželenje po izživljanju. Zakrament svetega zakona je čisto nekaj drugega: zakon je pripravljenost se žrtvovati, zakon je d dvovprega, je skrb za nasledstvo, so brige in predanost nekomu, ki ga imaš rada, ki ga brezmejno ljubiš in spoštuješ. Zavedaj se, ker hočemo vse ono, ki ne obstaja s krivopotnimi zahtevami, s feminizacijo sveta in s preveliko zaželenostjo ženstvenosti bomo le pogoršali svet in medsebojne odnose v lastnih družinah.«

»Ta pa ta, Marjana! Pa vendar ne misliš zares? To pa tudi rečem, da imaš jezik, ki je bolj gladek od kožuhove kosmine? Kaj mi je zdaj treba teh tvojih starokopitnih litanij! Kaj ne vidiš, da nas je na svetu že trikrat preveč in da se vse bolj drezamo s komolci. Minili so časi, ko so ženske, sužnje možu, rodile po petnajst in več otrok. Zakaj ne odpreš oči ter stopiš v korak s časom. Ti si edina, ki še vedno hodiš po svetu v krilo oblečena. To je zelo nazadnjaško ter neenakopravno. Kaj nisi enakovredna svojemu možu? Poglej nas druge, vse smo bolj praktične in napredne, redko kje sreča s katero v kikli.«

Že z mladih nog mi je moja mama vedno govorila, naj molčim, tokrat nisem in nisem mogla biti tiho.

»Veš kaj Lenka,« sem odvrnila, »nikoli nič ne zahtevam zase, morda zato mi je vedno vse dano, da lahko blaženo in veselo živim. Moda ali brez mode, meni krilo najbolj ugaja. Krila sem vajena v njem mi je bolj udobno kot v hlačah. Navsezadnje se v krilu tudi počutim veliko bolj ženska. Gotovo si kdaj slišala za sveto. Terezo Benedikto od Križa. Bila je redovnica karmeličanka in filozofinja. Njeno življenje je bilo zaznamovano z vprašanjem vloge ženske v družbi. Na svoji poti darovanja za Kristusa, za vzgled nam postavlja Božjo mater Marijo. Če hočeš, ti knjigo dam, da si jo prebereš. Sama lahko vidiš, da smo ljudje še kako podvrženi skušnjavi. Ne pozabiva, Lenka, Gospod Bog, ki ve, kaj je hudo in kaj dobro, da si ne bi poželeli greha ter da bi že od daleč na videz spoznal, kdo je kdo, je oblekel Adama v hlače in Evo v krilo. Kot je trdila moja nona, tako je bilo od vsega začetka in tako, vsaj pri meni, naj tudi ostane.«

»Kar naj ostane, Marjana! Ne, ti se ne boš premaknila, ker živiš v temi, zvesta svojemu gospodarju, ki te ima v oblasti.«

Gospa Lenka, se je poslovila smaragdnih jezno sijočih oči, z ironičnim smehom na ustih ter z očiščenim srčnim dovtipom dodala: »Drugič, ko pridem k tebi na obisk, bom prišla v krilu.«

Odvlekla sem kovček k omari in začela skladati knjige na polico, ko mi je vzbudila posebno pozornost mala knjižica ovita s prav debelim varovalnim kartonom. Knjižico odprem in čitam:

NAUK O GOSPODINJSTVU.

slovenskim gospodinjam

spisal Dr. Janko Sernec, odvetnik v Mariboru. Leto izdaje 1871.

»Ni dobro, da bi bil človek sam, tako čitamo božje besede že v mladosti in dan na dan se prepričamo o njeni resnici, od zibeli do smrti ob kateri nam blaga žena obriše mrzel pot s čela.«

Tako je pred 146 leti v knjigi Nauk o gospodinjstvu že v uvodu na prvi strani zapisal Dr. Janko Sernec. Nadalje pove, da »ženske imate drugo nalogo kot moški. Vi skrbite za hišo, lačne nasitite, žejne napojite. Vi učite otroke materinega jezika. Vi razveseljujete potrte in vi z molitvijo skrbite za mir v dušah cele družine. Zato žena ne reči, da si dekla svojemu možu, ker tudi mož je tvoj hlapec.«

Ako malo pomislimo, kaj uči vera vidimo, da je Bog ženi in ne možu zaupal materinstvo, ki je ne more nadomestiti nobena še tako napredna tehnika. Torej mož in žena nikakor ne moreta biti enakopravna ali enačno izenačena. Sveto pismo nas uči, da se mož in žena dopolnita šele ko se v zakonu združita v celoto, in postaneta eno.

Pred stopetdesetimi leti žena in mati je bila bolj vezana na dom. Takrat je bila mati domu tisti božji blagoslov, ki je hiši podpiral tri vogale. To je bilo takrat, ko je bil oče glava družine in ko je žena otrokom znala vcepljati strah in spoštovanje do očeta in do Boga.

Bog nikakor ni rekel možu naj na ženi preizkuša svoje pesti ali naj jo zaničuje. Ne! Bog mu je ukazal skrbeti zanjo, jo spoštovati in ljubiti. Bog ni ukazal možu naj v pogoltnosti kapitala da ženi puško na ramo in jo pošlje na bojišče ubijati sočloveka ali na igrišče evforično zabijati gole. NE! NE!

Odkar ste ženske oblekle hlače enakopravnosti so minili časi galantne udvorljivosti in velikodušnega izkazovanja prednosti ženskam v javnosti. Vidno in nevidno svet se potaplja v vse bolj gosto temo brezbrižnosti in obupa.

Tu v Avstraliji je v navadi rek,

»Vesela žena, vesel dom.«

Že prav, že prav! Vendar dandanašnji razen izjemno skoro ni več srečnih domov. Statistike nam povedo, čim med zakoncema pride do najmanjše napetosti, do jeze ali do kakršne koli duševne obremenjenosti nastane poraz in konec, ko si zakonca iščeta takšne ali drugačne pravice, da prideta do razporoke.

Zakaj se ne bi odpovedala drug drugemu, ko pa imata toliko drugih prilik na izbiro?

V naši sivi sedanjosti, ko svet gre svojo tragično pot V času ko že otroke v vrtcih obremenjujejo s spolnostjo, v tem času si trezen človek upravičeno misli, da je svet postal nor ter da večina dobromislečih spimo in kot bi imeli oči zakacane z blatom pustimo, da nas slepi vodijo.

Prav nazadnje nam državna statistika pove, da se vse več neporočenih žena da umetno oplodit. Otrok bo ob rojstvu imel samo mamo, ki bo pri vzgoji in kruhoborstvu opravila tudi za očeta. Sigurno bo katera rekla, da je tudi to enakopravnost. Torej, dragi očetje, vi ste opravili svoje. Z upoštevanjem hitrega napredka tehnike lahko s sigurnostjo zapišem, da bomo čez 30 – 40 let očete našli samo še v muzejih in kvečjemu še v kakšnem zoološkem vrtu, kjer si ga bo raja ogledovala kot neke vrste čudo preteklih časov.

Pomehkuženim hotnikom moških homoseksualizem ni prirojen temveč je sprijena bolezen, ko nekaterih želje, v moči greha, so usmerjene v napačno smer, zato bi jih morali zdraviti, ne pa vzpodbujati k nemoralnosti. Če Svetopisemske besede še kaj zaležejo, istospolna poroka nikakor ne more biti zakrament svetega, zakona ampak je sodomizem, nad katerim se bo Bog, prej ali slej maščeval. Tisti, ki so ponesrečeno dvospolno rojeni, si v današnjem času lahko privoščijo kirurga, ki jih bo po želji operiral. Zato ni iskati enakopravnosti tistim, ki jo ves čas uživajo. Enako imamo mi, navadni zemljani, pravico do enakopravnosti predvsem z njimi, ki nam vladajo. Enakopravnost zahtevajmo z elito krvosesov, ki si lastijo kapital. Enakopravnost zahtevajmo z njimi, ki zdravi v brezdelju živijo na ramenih davkoplačevalcev.

Ta božji svet je naš skupni dom in naše skupno vsakdanje upanje po večjem kosu kruha, ki nam ga daje dobrotljivi in vsemogočni Bog, da ne bi obupali, ko obupujemo sredi pogumnega upanja.

Upokojena dober del dneva presedim s knjigo v roki. Pomladni zrak odišavljen z oranžnim cvetjem mi nasičuje nosnice z močnim duhom, ki ga veter z veselim bučanjem raznaša po zraku, ko si jaz govorim in modrujem, kako ljudje živimo v vse večjem nesmislu nesmiselnega časa.

Nekako zamaknjena vidim: grehi sveta so vedno številčnejši. Vse hitreje dirjamo tragično pot, ki v brezskrbnosti dostojanstva vodi v pogubo in nas dela pomilovanja vredne.

S strahom, ki zaznamuje nevidno v človeku, kakor vsi drugi verni zemljani skušam ujeti dobrote in napotke najvišje vzvišene modrosti, ki domuje med nami že od začetka sveta.

V stalni skrbi za prihodnost naših otrok, me davi skrb, kaj bo z nami? Srce se mi vname, ko na ekranu vidim, da v tesnobi presilnega greha se zgubljamo že izgubljeni. Vseokrog mene vpije gol poulični nesmisel, jaz pa stiskam veke, da ne bi koga po nepotrebnem razžalila.

Medtem ko sem obdana z vse večjim peklom, ohranjam besedni molk z zavednostjo, da bo sigurno prišel naslednji in naslednji nesramni maškaradni ples ponorelo zasvojenih norcev in njihovih pajdašev.

Gorje pride hitro! Verjemite, če se nam svet iz brozge nemorale ne obrne, padli bomo, kakor je padel mogočni Babilon.

Kdo še ni slišal: »Kaj bo z nami? Kam smo prišli? Kam gremo?«

Čim močneje stremimo k polnosti življenja, tembolj se nam vse v prah sesuje. Kar je pred nami se nam sproti podira v brljuzgo greha. Ker temu nihče ne oporeka in protestira, povejte kako naj drugače skrbimo za prihodnost.

Če bi danes med nami živel prerok Izaija bi nam gotovo očital, da so vse naše glave bolne in srca medla.

Kaj pa drugega! Manemo si roke, se dvigamo, iztezamo, si brez smisla mežikamo in dopustimo, da vse gre rakovo pot ter se obnašamo, kakor bi hoteli nekaj iskati, izkazovati in utrjevati v medsebojni ljubezni, ki več ne obstaja.

V medlosti imamo v sebi vsak svoje izkušnje zgledovanja po usodni zglednosti pohujševanja.

V senci strahu in laži dihamo s sramežljivostjo obzirno čutečih in v ozadje potisnjenih zemljanov in to kljub temu, da nam Sveto, pismo jasno kaže skrivnostno pot resnice, od katerega se vse bolj brezbrižno oddaljujemo in neverni rinemo v brezno končne pogube.

Bojim se, kaj se utegne zgoditi. Lahko nastanejo splošne vojne, ko bodo sinovi Adama ubijali, da se bodo nedolžni hudovali. Tisti, ki bodo ostali, utegnejo videti srd in gnusobo. Pod hudimi udarci ubogo ljudstvo ne bo vedelo za misli, ki jih bodo hudobneži mislili. Ko bodo eni nasprotovali ubijanju, drugi bodo za. Tisti, ki bodo za ubijanje se ne bodo brigali za vzklito seme smrti. V smislu večnosti bodo oni vse bolj širili zanikanje duha.

Ker naši voditelji ne znajo iz plitvine se med seboj samo prepirajo. Vse več je lož razsvetljenih prostozidarjev. Na raznoterih spletnih straneh se pojavljajo krivi nauki. Pa naj kdo reče, da smo podvrženi in deležni zdrave krščanske drže. Ni nam treba drugih dokazov in čakanja, da pride do katastrofalnih kataklizem. To je naše najslabše stoletje, ko živimo z neugnano moro časa. Svet se potaplja in se utegne tudi prekucniti s svojih tečajev in pahniti človeštvo iz ravnotežja. Znaki razsula so že tu. Naš vsakdan je vse manj privlačen. Če bi voditelji imeli več morale bi imeli tudi več poguma. Izpridila se je sol zemlje. Svet potrebuje novih binkošti in novega duha.

Žalost me stresa ob misli na naš skupni dom. Žalost me stresa ko vidim, da bi grabeži radi pogoltnili kar se da in žalost me stresa ko vidim, da bi tirani radi sklatili božje z neba in si ustvarili novo sonce in novo luno.

Bog nam bo plačal za vse, kar sejemo in za ono kar smo sejali. Morda ni več daleč dan, ko na nebu bomo slišali igrati nebeške trobente. Takrat bo naš svet puščava in tihota po smrti.

Bila je neobičajno topla avstralska mala velika noč. Sedela sem na verandi ovita v mehkih, modrih gubah plisiranega krila, z mislijo potujoča na drugo stran sveta.

Naš oče je prišel z vrta, njegove široke inteligentne oči so me nekaj trenutkov umirjeno gledale, potem je zinil:

»Marjana, tvoj obraz ima vse lepši odsev čudežne lepote. V svetlobi zahajajočega sonca, so tvoja lica še vedno odišavljena s parfumom čistosti in nekdanje mladostne svežine. Tvoji lasje se pozlačeno svetijo v predvečerni svetljavi. Taka kot si ta trenutek, se mi zdiš lepša kot si kdajkoli prej bila.«

Moj Blaž, stegnil je roko, ki jo je imel skrito za hrbtom in mi z njo položil dišečo breskev na dlan, nakar me je nežno pogladil po že skuštrani glavi. Vse, kar sem v tistem trenutku slišala, je bil njegov ponosni glas in prijetno šumenje vdane hvaležnosti.

»No, ja oče, če ti to trdiš, potem je morebiti res in sem hvaležna Stvarniku, ki me ohranja mlado in zdravo. Kar jaz vidim na tebi, ki si sad mojega veselja, pa je, da nisi nič kaj bolj mlad in ne bolj star, kot si kdaj prej bil, prav zagotovo pa si kakor ta sadež na dlani: zrel, sladek in neopisno sončno dober.«

V odgovor je Blaž povesil glavo si snel kapo in se s praskanjem po pleši izgubil v svoj svet skritega modrovanja.

Lenka, me poslušaš! Moški in ženske imamo različne hormone, zato k vragu z vso enakopravnostjo in enakovrednostjo, ki je ni najti niti pred vrati paradiža, saj ko bomo prišli tja, bo Sveti Peter, ki ima ključe, ene spustil noter, druge pa bo poslal naprej, kjer bo jok in škripanje z zobmi. Ako ti misliš, da si res enakovredna moškemu, si kar poišči boksarja in se z njim v areni pomeri, potem mi pridi povedat, kdo je zmagal. Resnično, povem ti, če bi si jaz še kdaj izbirala ženina, izmed množice si bi prav za sigurno spet izbrala ravno tega, ki imam z njim družino in ki mu medpotoma že več kot pol stoletja z dušo in telesom ponosna slepo strežem.

Draga Lenka, če se strinjaš ali ne, navkljub vsemu zavedaj se, da ima narava vedno prav in čeprav svet zgublja odziv odgovornosti, nebeški Oče nas potrpežljivo čaka, da krenemo na pot za njim, ki nam razumno sveti.

Gibajoči v lagodno izvoženih kolesnicah napredka in ko vse bolj hlepeč hlastamo po dobrinah stvarstva, se bi morali zavedati, da živimo zgolj v telesnih občutkih brez odgovornosti za usodo naših otrok.

Dandanes, ker ne čutimo več božje bližine, da napolnimo praznino, ko je bila očetova avtoriteta za vse veljavna; v borbi za popolno človeštvo in mir na svetu, nam je potreben tak božji blagoslov, ki bi dvignil duhovni napredek in moralni dvig človeka in človeštva.

Brošuro Enakopravnost mi je prinesel avtor iz daljne Avstralije, Adelaide. Izšla je leta 2019, jezikovno jo je pregledala prof. Marta Speš Skrbiš, oblikoval jo je njegov sin Ivan L.