Dimitrij Škrk, VRAČANJA (peterostišja), Kulturno društvo Mariborska literarna družba, Maribor 2019.
Peterostišje je kratka pesniška oblika, ki si jo je domislila ameriška pesnica Adelaine Crapsey (1878 – 1914). Zelo od daleč je oblika peterostišja podobna tanki, tradicionalni japonski pesniški obliki. A se hkrati od nje zelo razlikuje. Vendar tukaj o tem ne bom razpredal. Osredotočil se bom na vsebino Dimitrijevih verzov, še prej pa se moram dotakniti tudi videza te prve izdaje. Na kratko rečeno, knjiga izgleda nobel.
Pod temnim ovitkom se skriva snežno bela platnica, najširši barvni kontrast torej. Notranjost pa razpre obsežno paleto kombiniranja podobe z besedo. Vsaka pesem je opremljena s posebej obdelano fotografijo. Relativno majhna sličica ne izstopa in skupaj s pesmijo sestavljata svojevrstno sozvočje občutkov. Avtor je ta način sporočanja spoznal že pri ustvarjanju v obliki haige, kar je nedvomno vplivalo tudi na oblikovanje vsebine zbirke VRAČANJA. Vendar so tukaj fotografije močno grafično obdelane, tako sta poudarjeni oblika in barva, pozornost pa je prepuščena besedilu pod njo.
V besedilih pa ne najdemo slikovitosti, velikih potez in čustvenih kontrastov. Dimitrij Škrk je v peterostišja ujel tišino. Ujel je drobne trenutke svojih spominov, ki jih, kot podobe odnosov, hrani v sebi. V njih ne bomo našli burje, brali bomo utripe metulja. Našli bomo svetlobo. In sence, ki jih je ustvarila. A sence so pomirjene s svojo vlogo in ne trepetajo v negotovosti.
Čeprav so pesmi združene v tri poglavja (Dotakniva se; Vso luč dneva hranim zate; Ugašanje), so med seboj vse, prav vse, z nevidno nitjo svetlobe povezane v en sam žarek. Vznikne s prvo mislijo na obraz (Vračanja) in ugasne z zadnjo, smrtjo (Uspavanka). Spočetka kot sled svetlobe v oddaljenih sanjah, kot rojstvo metulja iz kokona, avtor plaho riše svoje občutke. V hrepenenju in pričakovanju prebira samoto: »tu sem / tvoje drevo / in zelenim v pomlad – / znova te bo hladila moja / senca« (DREVO). In naposled, utrip nemira, slutnja odnosa. Odnosa med njim in njo. Ki ne postane burno trepetanje, ne stopnjuje se v hiperbole čustvovanja. Ostane ljubeč, spokojen, tih in strasten: »med ta / bela stegna / odletijo ptice / da bi gnezdile, tam v tvojem / vrtu« (IZZA RAJA)
.
Dimitrij Škrk iz teh slik ne prinaša vročic oznojene kože, iz vseh vznesenih trenutkov izlušči čisto esenco čutnosti: »roka / vseh pet prstov / ti gre skoz lase – / tako nežno, brez besed / drsi« (LE GIB).
Besedila so zapisana v sedanjem času, v njih subjekt prve osebe ednine neposredno naslavlja drugo osebo ednine. Na ta način avtor doseže zaustavitev opisanega trenutka. Ki takšen tudi ostaja: »senco / pod drevesom / preleti tih metulj – / skozi najino poletje / leti« (SKOZI POLETJE).
V zadnjem delu zbirke, v poglavju UGAŠANJE, žarek menja barvo. Zasije kot dvom, kot bolečina. Zaseje molk: »oba / drug ob drugem / gledava v daljavo – / razumem vsako besedo / molka« (BREZ BESED). Slovo in potem samota. Samota v več odtenkih odmeva skozi zaključne misli. Vendar nikoli dramatično.
Avtor ohrani tih izraz, v stiski, v odhajanju, v krhkosti in praznih korakih. Sliko »ženske z belo masko« uokviri in postavi na najvidnejše mesto. Vidno le avtorjevemu ponotranjenemu duhovnemu pogledu. Vsem nam pa utrne luč: »kakor / mrtva ptica / ležiš znotraj mene – / kako tiha in negibna / je smrt« (MRTVA PTICA).
Avtor spremne besede, urednik zbirke, Marjan Pungartnik, med drugim piše, da Dimitrij Škrk v svojih besedah izraža krhkost, ranljivost in nedosegljivost. In daje poudarek podarjanju: »… doživetje sonca in njegove svetlobe hrani za nekoga in mu poskuša s tem darovati nekaj najbolj eteričnega in elementarnega – svetlobo.«
