Sol v zraku oblači otok.
Sonce golta postavo neke ženske.
Čoln zabrni,
gladina morja se vznemiri,
zrak trepeta.
Z drobnih dlani deklice leti kamen.
Sledi pelikanu s potrgano perutjo.
Nekaj perja v morju.
V bolestnem krču
zrak trepeta.
Pesek prekriva odlomke školjk.
Visoke trave kimajo v rjavih barvah,
janež in koromač se spogledujeta.
Z vonjem po zdravilu
zrak trepeta.
Ob zadnji steni se zbirajo češarke.
Škržat na hrbtu prosi sonce,
da mu vrne krila.
Zrak trepeta
v ritmu vsega letečega.
Sok rdečega sadeža vabi ose.
Škorpijoni so previdni.
V vročih hišah ustvarjajo nočne tapete.
Ne vklopimo klime,
naj zrak trepeta.
VSE TI
Brodiš po potoku. Tok si.
Voda, ki prodira skozi zidove pomenov,
ki liže kamne in golta zemljo pred seboj,
ki odnaša spomine in v hrupu raztaplja misli.
Gaziš po zasneženi gori. Vrh si.
Vrh, ki zviška gleda po svojem trebuhu in razteza konce v smeh,
ki pritiska sij snega na lica in ne občuti hladnega,
ki hrepeni po bližini in stopa na oder ledenika.
Priklanjaš se. Ti si priklon.
Samo neskončno nebo in fanfare iz stranskih nebes.
Si zavesa v zaodrju. Si publika, ki navdušeno joče. Jok si.
V priklonu sivina v laseh narekuje počasne gibe.
Tvoje modre oči pokrivajo utrujene veke. Trepetajo. Trepet si.
Trenutek lažne brezbrižnosti.
Trenutek spusta v nič.
Ne biti. Le treniti.
Letiš. Strmoglaviš. Čakaš, da se tvoje telo razleti v milijone delcev.
Zvijaš se v gubo. V tišino. Ta kolena, te roke – stisni jih v spomin!
Iz ene v drugo. Obliko.
Iz tega v onega. Ozvezdje.
Podplati prekrivajo besede. Besede so pod tabo. Beseda si.
V PEKLU
Grobe so smeti, na katerih plujemo.
Ljubljenje smrdljivih in gnilih plaši,
zatiskamo si nosove in veke.
Prizori z ekrana napadajo tudi ponoči.
Tako delajo otopelo gmoto človeštva.
Poetika se opoteka v tem svetu na dotik.
Pozibavamo se v ledenih zimskih savanah.
Ovratniki težkih plaščev nas bodejo v brado.
Žepe so nam zašili, da ne držimo fig.
Gnila jajca smo.
Tecimo, ranimo, ubijmo, da ne bomo ubiti!
Oči živali znajo gledati na različne načine.
Vršički smrek se nam posmehujejo,
Kje ste, majceni pajaci, rdeče kapice, obuti mački?
Pridite, junaki,
med žive, a ne izrekljive,
misleče, a ne misljive.
Religija je v drugem planu.
V Dantejevem peklu se mi zalušta lučka.
