niha v času naprej-nazaj, rahlo, počasi,
naprej in nazaj v sanje,
dotik vzvratnega ogledala s tvojo podobo,
v zmuzljivo resničnost in
nazaj v drhtenje oblik, potovanja,
naprej v praznino, nemoč, in močneje –
v iskanje posebne sreče, užitka, nežnosti,
zaniha v modrikast strah, izgubo smisla,
hitreje – v kavarno na vrtu metuljev sredi Phnom Penha –
in tisto v Parizu, v Kairu, ob Dravi,
kjer so ostale najlepše besede,
čiste – ni jih mogoče razbiti –
preoblikovane v ostre, posamezne in težke.
Svetloba prehaja skozi podrobnosti,
kjer je misel spremenjena v kamen,
s številnimi obrazi in spoznanji.
Medtem Malcolm Mclaren
čutno ponavlja: miss you, je t’aime,
miss you, je t’aime …
