Skozi okno megleno je gledal v nov dan,
jutranja zarja kot tih samostan.
Pogrešal je nekaj, česar dolgo ni slišal,
pred blokom že dolgo ni ptice zaslišal.
Ni mogel verjeti, da tukaj bo umrl,
med plini, NI ZRAKA!, se živ bi požrl.
Kaj dal bi za barve, rumeno, rdečo, >
da rožo bi videl, zdravo, stoječo.
A venele so te in ljudje so živina,
okrog njih je sivina, sama sivina.
Brez upanja gledal, skrušen sedel,
takrat je na okno metulj priletel.
V tistem trenutku se svet je polepšal.
Zvok avtov, siren in ljudi se je stišal.
Ko priletelo to bitje nedolžno je iz svile,
takrat so se rože kar same sadile.
Kontrast med metuljem in sivo polico,
le kakšen bi bil med njim in rdečo cvetlico?
Po dolgih je letih spet videl svetlobo
in sonce odgnalo je vso tegobo.
Počistil je travnik, kjer smeti so ležale,
se ulegel na travo, čebele so vstale.
Nad njim letel veličasten je čmrlj
in pomislil je: »Vesel sem, da tukaj bom umrl.«
