Črna stran življenja
se vije vzdolž
vlažne gozdne potke,
med obzorjema.
Preleteti in obstati
v vrtincu:
prvi vzdihljaj, prvi urez
v odtujenost
in samost.
Prebadam tihe meglice
v zgodnjih peščenih urah
in pričakujem odmev,
odsev same sebe
in sebe, boljše, srčnejše.
Nov izhod, pomoč,
ki se vselej zdi
odtujljiva, brez pomena,
neznatna bela sova.
Prihajam domov,
k istemu imenu,
a nekomu, ki ostane.
Hrani se z mojimi
mavricami.
Radosti mlečne reke
in pritajenega ugodja
se dvigajo nad razumskost
časa, ki utripa nad mojih hrbtom
in me nosi.
Zopet postajam
sama, svoja,
ženska.
mali tratar (Boloria dia)
2:23
Neustavljiva hitrost
me vodi dlje od časa,
neizbežno je,
tako samo in toplo.
Objemite JO.
Napolnite njene notranjosti
s tistim, kar ste ji odvzeli.
Poletiva, daj,
odvzemiva življenju čudež
minljivosti
in odriniva na globoko.
Naj se ustavi hipnost
bivanja,
med roso jutra naj požene
svoje korenine,
daljne, izbrane
vselej zate
in zanjo,
plamen v dlaneh.
Vonjam te v bolečinah,
vidim tvoj odsev
v modrem in v belem,
odtrgan cvet sredi
mlake krvavenja.
In se vse povrne,
ko te svet spozna,
rdečelaso sviloprejko.
Cerura erminea
ODA TELESU
Besede si odpirajo usta,
ne oglaša se njih zven,
zvijem se v klobčič,
ko čakam da mine
in se zgodba spet začne.
Takrat pogumno stopam
v odmaknjene lege,
kjer pustile so predhodnice
svoje krvave srčne krike,
v lasnem soku zadušene,
v pepel pozabljenja,
ki jim bo donel v žilah
jutri, za vse dni.
Kaj stori telo
odeto v veličastnem plašču
zmagoslavja,
odeto v prebadajočo
mesarijo,
za vse, kar mu je bilo namenjeno,
za vse dni, od nekdaj.
Koža poči,
poleti.
Kalup se izgubi,
kosti lovijo sapo,
izborijo si nov svet v vseh smereh.
Ostajaš ti,
prebarvana, razrušena, zalepljena,
ranjena
in na pano postavljena.
