vešča trka na okno. iz teme prihaja
kakor lunatik na vrata kafeterije.
sede, se odmakne, sede in sem v svetlobo strmi
oči zažarijo rubinasto in zeleno
in je vsa temna kakor oči z malevičeve slike
in je krog in kvadrat in še neznana zvezda.
Po polju gresta dva, objeta kakor da sta sama
na širnem svetu. Dotikata se zdaj vej, in jih nad glavama
zanihata, zdaj žita, ki se že zrelo sklanja nad stezo,
zdaj drug drugega po licih, laseh, po rokah in prsih,
dva brezumna. On je ves vijolično prozoren in ona
svojo zračnost skriva v pisano poletno obleko.
In gresta čez vrh klanca, pogled ju ujame v oblaku,
in se zabriše tenka črta med telesi in nestvarnim –
tako se izgubita v zrak in se več ne vrneta tostran.
Pohlevno polje, ki za njima hodi, neodločno zastane,
potok zamre in listje skrepenelo zbledi v trenutnosti.
Puščata me sredi travnika v roju enodnevnic stati
brez misli, dolgo, kot da tudi jaz stojim pred vrati
brezkončnosti, a se bojim za sabo zabrisati sled.
belin (Pieris sp.)
ZA TRENUTEK METULJ NA PRAŠKI ULICI
tudi mandarinsko zeleno srečaš na praški ulici
in blede obraze beračev. izvijejo se iz množice
in se vanjo spet ovijejo. na vsej poti me žge kovanec
ki ga nisem dal. grem kupit seiferta. dve leti zamuja.
njegove mile besede slišim govoriti iz uličnega tlaka
jsou lidé, třeba našim srdcím velmi blízcí* ... poje
po češko in potem rusko kitajsko špansko angleško
na vogalu srečam nekoga, ki prosi nevidno severnico –
pozdravi otroka – odšel v deželo na drugi strani sveta
za vogalom velik milni mehur melanholično lega
na tlak in se razblinja. skrivenčena pest kot drenova
grča požene v zrak novega – in vijolično nebo je v njem.
zatrepeta v njem moja podoba. mavrična za trenutek.
mandarinsko zelen metulj. kot duša zleti nad ulico.
