Kakšen boš, neznani metulj, ki si namenjen meni?
Si zapredek, zlepljena skrivnost, nepremična oblika?
Lupina, predstava, notranja preobrazba.
Možnost.
Če se boš hranil z običajno hrano,
bodo moje shirane cvetlice zate iztisnile strd.
Če se boš hranil s pesmimi,
se pri meni ne boš zredil,
preživel pa boš.
Če se boš hranil z mislimi,
bova prehajala drug v drugega.
2.
Slutiš, da si dodeljen?
Da boš trepetal v ozračju mojega sveta?
So tvoje barve razburkane, komplementarne,
pastelne, varovalne, pomirjujoče?
(Boš moj še, ko boš stvaren?)
se te hočem dotikati z besedami.
Zakaj te imam za resničnega,
če bo k meni prišel le
tvoj odtis iz objektiva?
3.
Razraščaš se v meni, tvoje tipalke se dotikajo moje lobanje,
krila silijo skozi robove in prhutanje me žgečka od znotraj.
Slišim te, kako mi prigovarjaš:
samo še malo pa boš pripravljena, da me zagledaš.
* * *
Grmiščni okarček:
Črna očesca z belimi zenicami
na luninem krajcu, obrobljenem s srebrno črto,
iz katere sije barva zastrtega sonca.
Krila kot drevesni listi z žilami.
Kosmatost, ki spominja na prejšnje stanje.
Čistilne nožice ...
zadnja para členastih nog se oklepata listkov.
Glava z očesi tisočerih pogledov,
tipalke kot črtaste vezalke …
Če bi se poljubila,
bi naju zažgečkalo.
4.
Bila sem ti in milijon mehkih dlačic
je trepetalo v hladu.
Oprijemala sem se stebla in krčevito stiskala krila,
da se ne bi razprla in bi v režo vstopil veter
ter me odnesel stran.
Hočem biti tu in opolojena čakam na sonce,
sočni srk in zavihek lista, kamor bom zalegla jajčeca,
s katerimi bom zasidrana v večnost svoje vrste.
* * *
Veter presahne in notranji kompas me nese k barvam cvetlic.
Z očesci zbiram svetlobe, ki mi prej niso bile dane.
Živim v zastali sliki, v pogledu.
Bubim se v tvoje cevasto srce.
