Še s kapljico rose, ki zdrsne po travi,
ujame kos jutra se v pajkovo zanko.
Preveč je ravnice za drobne dogodke
in vse se dodaja v to glinasto shrambo.
Pa vendar spet prideš in greva okoli
po spolzkih sipinah razsutega časa.
Ponavljava zgodbo o večni ljubezni
in tistem, za kar še ni najti izraza.
