Tvoje oči
neotipljivo zrejo vame
kot metulj,
ki neslišno sede mi na lica.
Vztrepetaš,
ko sežem k tebi,
ne pustiš,
da ti kdo spodnese tla,
in postanem,
da ne bi ušel mi iz dlani.
Ves si kot metulj,
ki se ne vrne,
ko enkrat odleti,
jaz pa nisem več kot
malo, drobno bitje,
ki drži se tvojih kril,
ker se boji,
da sama več ne zna leteti.
In verjamem, da dokler sva tu,
dokler naju veter ne ponese kam drugam,
bo svet še naprej
zadrževal svoj dih
in midva bova
čakala na vzlet.
