Zakaj bi veselo ne pela,
zakaj bi vesela na bla?
Saj vsak dan ‘krog mojega čela
mi sap’ca slovenska pihlja.
Prav tako kot poje pesem, razmišljamo pevke in jaz, njihova zborovodka. Razveseliti želim sebe in naše poslušalce z ljudsko pesmijo, tako, kot so nam jo zapustili predniki, z majhno obogatitvijo – zapisano v večglasju.
Zakaj tako? Minili so časi, ko smo po domovih oh večerih ali pri delu peli skupaj s starši, sosedi, prijatelji in se otroci od odraslih učili umetnij večglasja. Pridobitve napredka so nam s tako ali drugačno ponudbo vseli vrst glasbe zapolnile sleherni trenutek – s svojim petjem kar ne pridemo zraven. Le poslušalci smo. Vedno manj nas je, ki znamo peti ljudske pesmi, še manj pa je tistih, ki bi bili vešči večglasja. Zato sem prosila kolega g. Jožeta Leskovarja, da za Ženski zbor Ljubečna in vokalno skupino CVET iz Celja priredi izbrane pesmi v slogu ljudskega prepevanja. K prošnji za priredbo sem postavila še željo, da naj bodo le te blagoglasne in preproste, da jim bomo kos mi, pa še mnogi drugi zbori, da jih bomo pele na nastopih, pa tudi sebi v zabavo.
Gospodu Jožetu Leskovarju se zahvaljujemo za izpolnjene želje in hkrati vsem slovenskim skladateljem (tudi njihove pesmi pojemo), ki so se potrudili v priredbah ohraniti ljudsko izročilo.
V Celju, 17 .08. 1996
Vida Bukovčeva.
Izpolnil sem željo: Naj bodo pesmi tako zapisane, da pevkam ne bodo delale težav, da bodo hitro šle v uho in da jih bodo rade prepevale!
