ANTON TANC ČULKOVSKI (1887–1947)
Življenje in delo^*

TANČEVO ŽIVLJENJE

Tisti kraji slovenske zemlje, kjer naredi pri Celju Savinja koleno in zavije proti umazani Savi, niso rodili veliko sinov, ki bi bili zapisani v zakladnici slovenske literarne zgodovine. Med vsemi se najvišje dviguje izklesana osebnost Antona Aškerca. Daleč v njegovi senci, ne da bi mnogo ljudi vedelo zanj, je živel in ustvarjal Anton Tanc. Rodil se je takrat, ko je dosegel Aškerc svoj umetniški višek, bilo Je to 13. l. 1887. leta v Modriču pri Laškem. Tančevi so že od nekdaj prebivali tu, medtem ko je bila pisateljeva mati iz sosednje Rečice nad Laškim. Tančev oče je bll nepismen zidar, rojen 16. l. 1858., mati je bila nezakonska hči, tri leta mlajša od očeta, rojena 15. IV. 1861. leta v Rečici. Tedaj, ko se je rodil Anton, oče in mati še nista bila poročena, vendar pa je oče ob otrokovem rojstvu pred dvema pričama priznal očetovstvo. Lele čez dobrih devet let sta se starša poročila, 17. oktobra 1897. v Laškem. Tančeva mati je bila preprosta, nepismena ženica, ki se je vdinjala kot dninarica in poljska deIavka pri premožnejših kmetih. Mati je bila tista, okoli katere se je sukal ves otroški svet doraščajočega dečka. Oče se ni mnogo brigal za družino, zato se je mati s skoraj nečloveškim naporom trudila, da je zagotovila svojim otrokom vsaj skromen kos črnega kruha. Tanc o sebi in o svojem Življenju ni rad govoril, zato so edini viri, iz katerih lahko izvem kaj o njegovem življenju, neštevilni spominski spisi. Prvi tak spis, ki nam osvetljuje najbolj zgodno Tančevo mladost, je v rokopisu ohranjen »Moj prvi maj« (za katerega nisem mogla ugotoviti, če je kje izšel); V njem pravi takole: »Bilo je 1892. leta, meni je bilo jedva pet let. Moja nezakonska mati je preživljala sebe, mene in mojega dveletnega bratca s trdim delom v rudniku Hudi jami, kjer je 12 ur na dan prerivala vozičke in prebirala premog. Vstajala je pozimi ob pol štirih zjutraj in odšla, naju pa je s težkim srcem prepuščala čez dan najini usodi. Vračala se je zvečer po trdi temi vsa izmučena in premražena. A namesto da bi legla k počitku, jo je doma čakalo novo delo. Skuhala nama je večerjo, ki je obstajala vedno iz koruznih žgancev in črne kave; kar je bilo potrebno zašiti, je storila v večernih urah, tudi prala je ob tem času. Pri izpiranju sem ji v bližnjem potoku moral pomagati. Svetil sem ji. Nataknila mi je svoje čevlje, povezala glavo z veliko ruto in mi potisnila v roke svetilko. Mati je razbila na potoku led, da je prišla do vode, kamor je namakala perilo, mencala in izžemala. Stal sem poleg in držal v prezebli ročici sveti)ko, v kateri je gorela polkrajcerska sveče. Pri tem so mi šklepetali zobje in treslo me je po vsem životu tako, da je svetilka v moji roki močno binglja)a. Mati me je vedno opominjala, naj mirno držim, sicer ona nič ne vidi. Dosti ni pomagalo, navadno sem začel tuliti in mati se je podvizala nazaj v bajto, kjer je istočasno od strahu v temi vekal mali bratec.«

Gostovali so tedaj v Spodnji Rečici. Tistega leta enkrat je vzela mati Tanca s seboj v rudnik, ti vtisi so se mu za vse življenje vsadili v zavest. Težko je bilo pozimi, toda ko je vzcvetela pomlad, je bil deček malo bolj svoboden. Čez dan se je klatil po gozdovih in travnikih, zdi se, do mu je njegova velika ljubezen do narave v poznejših letih ostala še iz tega časa. (Rokopis: MŠK.) V Laškem sta bili tedaj dve šoli, slovenska in nemška. Kdaj je bil Anton Tanc vpisan na slovensko šolo in s kakšnim uspehom je razrede zdeloval, nisem mogla ugotoviti, ker so vpisnice iz slovenske šole med okupacijo izginile. Tu je naredil štiri razrede osnovne šote. Posebno v lepem spominu mu je ostal slovenski učitelj Četina, tudi se spominja, da so se mnogokrat pretepali z učenci nemške šole, ki so nosili s seboj hrastove vejice, oni pa so si natrgali lipove in s tem dražili drug drugega. Štirje razredi osnovne šole so pa bili tudi vse njegova sistematična izobrazba. še v to šolo je hodil s težavo, kajti skoraj ničesar ni imel za obleči in za obuti. Po končanih štirih razredih osnovne šole je moral ne kmete služit najprej za pastirja, nato pa za malega hlapca. (Č: Moji Božiči, DP 1927, št. 103.) Toda tudi njega je izvabilo od kmečkega dela stara laška pivovarna in nato hrastniški rudnik, kjer se je vdinjaI 3 leta. Bolehnost pa je bila kriva, da je to delo pustil in je čez poletje 1908. leta delal kot točaj v laških toplicah. Toda gostje so odhajali in tudi njega je vleklo dalje v svet. Vedel je, da bo gospodar v laških toplicah reduciral osebje, zato je na več strani poslal prošnjo za službo točaja ali hotelskega sluge. Kako je potekalo njegovo službovanje v Ljubljani, zvemo iz spominskega spisa »Po ljubljanskih hotelih« (KCD 1941, 71). »Imel, sem srečo, da sem prejel vsaj eno ponudbo od hotela Union v Ljubljani,« pravi. »Bil sem sprejet. Ves srečen sem se odpeljal, da se predstavim. Ko sem odhajal, je šla mati z menoj. Do takrat sem služil kruh le po domačem kraju, prihajal često domov in po svojih močeh podpiral našo revno družino... Ljubljana je napravila name močan vtis, saj do takrat, razen Celja, še nisem nobenega drugega mesta videl.« (74). Gotovo se je že takrat zanimal za kulturne reči, saj ga je že prvi dan zvabilo gledališče. Toda življenje v ljubljanskih hotelih je bilo vse prej kot prijetno. O tem pripoveduje takole: »Drugi dan se je začela služba. Vstajati sem moral ob šestih. Nižji uslužbenci smo morali spati na podstrešju, ki je bilo s stenami iz surovih desk razdeljeno v več koj. V pozni jeseni je bilo že občutno mrzlo, skozi strešno opeko je neusmiljeno pihalo. Tla so bila iz opeke. Zjutraj, ko smo vstajali, in zvečer, ko smo legali spat, so nam zobje šklepetali od mraza in na sebe smo zmetali vso obleko, kolikor je je kdo premogel.« (76) Bil je točaj, nastavljen v točilnici. »Ob enajstih se je začelo živahnejše življenje. Do tedaj sem moral vse potrebno pripraviti: pomesti in obrisati lokal, pomiti posodje od prejšnjega večera, očistiti hladilnike in točilne mize in mnogo drugega.« (76) To delo se je vleklo pozno v noč. Tu je nekoč videl tudi Ivana Cankarja v pogovoru z Etbinom Kristanom. Prav pred zimo je bil zaradi zmanjšanega prometa odpuščen, dobil pa je službo pri Maliču (»Stadt Wien«). Tu se je srečal z Aškercem, o čemer bo pa govora na drugem mestu. Tudi v tem hotelu (stal je v Šelenburgovi ulici) je bilo dosti dela, tako da je komaj našel kako urico za branje. Tu je prvikrat resno obolel.

»Pri vsakodnevnih vožnjah z omnibusom ne kolodvor in pri čiščenju parketov v hotelskih sobah, pri čemer mi je znoj curkoma lil s čela, medtem ko je skozi odprta okna in vrata vel ledeni prepih, sem se bil pošteno prehladil. Vrat mi je bil čisto otrpel in otekel.« (76) Ležal je v zanemarjeni čumnati, kjer je bilo prostora le za posteljo in polomljeno mizico. »Ležala je niže kakor blatno dvorišče, iz katerega je čez prag pronicala voda, ki je med vrati zmrznila, tako da se niso dala dobro zapreti. Edino okno je imelo razbite šipe, zadelane s papirjem, vendar je burja na podoknico zanašala sneg. V tleh so deske strohnele in je bila videti gola ilovica.« (78) Nekako je pretolkel bolezen in se spet zagnal v borbo za vsakdanji kruh. V hotelu je imel priložnost opazovati najrazličnejše ljudi. Posebno so pritegnili njegovo pozornost številni gostje – socialno demokrati, ki so prišli na tivolski shod. Tudi njega so dogodki potegnili za seboj in od tedaj se je začel bolj zanimati za »Rdeči prapor«. S 1. aprilom 1909. je bil hotel »Stadt Wien« zaprt, zato je Tanc našel novo službo v »Hotel Südbanhof« v Kolodvorski ulici. Čim manjši je bil hotel, tem težji so bili delovni pogoji. Moral je biti pri zadnjem večernem vlaku, ki je opolnoči prihajal v Ljubljano. zjutraj ob petih pa je že moral buditi goste, ki so se odpeljali. Ker je videi, da si tu v celem letu ne bo mogel prislužiti niti obleke, je odšel v hotel »Slon«, kjer je bil kljub napornemu delu še najbolj zadovoljen. Tu je bilo njegovo glavno opravilo, da so bile njemu dodeljene sobe temeljito očiščene. Ko je ob neki priliki naročila lastnica hotela, naj pospravijo podstrešje, je tem Tanc našel nekaj dobro ohranjenih knjig in ker se ni nihče zanje zanimal, si jih je shranil. »To so bili posamezni zvezki znane nemške izdaje konec 18. st. Tacitove rimske zgodovine in Ciceronovih govorov. In ob nedeljah sem potem večkrat vzel na Rožnik s seboj Tacita ali Cicerona in legel z njima pod kak grm« piše (83). Ko je oktobra 1909. leta moral k vojakom, mu je bilo kar žal, ker je moral zapustiti to dobro službo. Prihranil si je 50 gld, del tega je pustil materi, ko se je na poti v vojsko ustavil doma. V uniformi avstrijskega vojaka je bil Tanc od 7. oktobra 1909. do 12. septembra 1911. Vojaško življenje ga je gotovo ubijajo s svojo monotonijo, zato je še pred potekom enega leta naslovil prošnjo na občinski urad v Laškem naj mu skrajšajo vojaški rok na eno leto. V prošnji je navedel, da ima revne starše, ki jih mora finančno podpirati. Tudi starše je prosil, naj pošljejo prošnjo z enako vsebino na občino. Toda njegova prizadevanja so ostala brez uspeha. V vojski ga je zelo močno pretresla tudi materina smrt. Mater je ljubil čisto po cankarjansko in kot lahko sklepam iz nekaterih opazk njegovega brata, je tudi mati najstarejšega Antona ljubila najbolj. Leto pozneje, ko je bil že v službi pri grofu Barbi v Ljubljani, si je v beležko opisal tisti dogodek. Navajam odlomek zaradi tega, ker je pisan s posebno toploto in ker nam daje vpogled v Tančeve družinske razmere.

Bil je v kasarni, sedel je v sobi in zaslišal na hodniku izgovarjati svoje ime: »Kot električni tok mi je šinilo pri teh besedah po vsem telesu, vedel sem koj kaj to pomeni; vzel sem brzojavko v roke in jo nekaj časa brezčuten držal v rokah, nisem si je upal odpreti. Končno se osrčim in pogledam. Moj Bog kako more par besed na mrtvem papirju tako veliko vlogo igrati v človeškem življenju. Toda nisem se vil v krčevitem ihtu, temveč popolnoma mirno (vendar se je lahko spoznala na meni neka mrzlična nestrpnost in mraz me je začel tresti) in z nekim nerazumljivim smehljajem na ustnah sem se začel pripravljati na odhod. Stotnik mi je dal dva dni dopuste. Na kolodvoru sem moral čakati skoraj do poldvanajstih, stisnil sem se v kot v čakalnici in ne meneč se za okolico, udal turobnim mislim. Končno prisopiha vlak in vstopim. Bolestno sem primerjal to vožnjo s takratno, ko sem se vesel vozil na dopust o veliki noči. Ah, nikdar več, sem si mislil, ne bom tako vesel pozdravljal z vlaka tebe ljubi Maribor in se radosten oziral nazaj proti zeleni Dravi z venci ljubkih goric. Z materjo bo tudi mladost in njena sreča pokopane. Nikdar še nisem tako žalosten pozdravil Laški trg, kakor takrat; sam sem izstopil v mrzli zimski noči krog dveh zjutraj. Napotil sem se v breg po dolini: vedno sem se še tolažil, da je ta brzojavka kaka zmota ali kaj enacega, da še mogoče mamo živo vidim in ko se bližam ovinku, od koder lahko vidim do naše koče, sem prosil Boga, da bi ja ne videi razsvetljenega okna, potem bo vse dobro. Toda usoda je bila neizprosna. V oknu je bila luč. Ko pridem do koče postojim in poslušam: smrtna tišina, nobenega glasu iz hiše. Po prstih grem skozi vežo k durim in odprem. Nem sem stal napragu, motreč žalosten prizor, od srede nasprotne stene proti sredini sobe je bil postavljen oder in na njem je ležalo v revni opravi najdražje bitje na svetu. Na polici pri okni.) na levi strani je gorela sveča in stala skledica z blagoslovljeno vodo. V kotu na desni je poleg mize na eni strani sedel oče in z rokami na mizi podpiral glavo. Pri mojem vstopu je obrnil svoj skrbi polni in žalosten obraz proti meni, kot bi hotel pri meni iskati pomoči in tolažbe. Na drugi strani mize je sedel večji brat Karel. Tresel se je od mraza. Pri peči je na eni strani skrinje sede)a sestra Marica in me z vzklikom pozdravila. Doli s peči so me začudeno gledale polzaprte objokane oči malega bratca Franca. Z enim samih pogledom sem preletel vse to, v drugem trenutku sem se že vrgel proti odru, sestra to videč preplašena vzklikne »ne« ne vem zakaj. Toda jaz sem že pritisnil ustnice na umrla in otrpla usta, katera so mi nekdaj tako ljubeznivo govorila in tako gorko poljubljala. Še danes čutim oni poljub na ustnah. Potem sem se spustil na kolena, a moliti nisem mogel, vstal sem in z blagoslovljeno vodo pokropil drago telo... Po sobi se ni slišalo drugega kot krčevito ihtenje petih, ljudi.« (MŠK. Rokopis v beležnicl).

Od vojakov je odšel Tanc v Ljubljano in nastopil 10. oktobra 1911. službo komornega sluge pri grofu Barbi. V tej službi je ostal do 20.V.1912. leta, ko je prišel na Bled in postal vratar v hotelu Malner (21.V. - 8.VIII.1912). Od tod so ga klicali na orožne vaje. Po njih se je ustavil na Dunaju in si iskal dela s pomočjo raznih posredovalnic* Bil je sluga pri plemiških družinah von Boschau (11. nov. 1912.), pri Avgustu Dehmu (1. dec. 1912 - 3. junija 1913), pri Bachofenu in v penzionu »Patria« (Vlado Pipan: Prolet. umetnik A.T. No 1950, 85). Dunaj se mu je prikazal v vsej svoji resnični podobi, kjer so se za zidovi in ne cestah dnevno dogajale tragedije.. Bil je večkrat brezposeln in večkrat lačen (kot daje slutiti nek komaj začet rokopis). Kljub temu je skrbno zbiral knjige. Profesor Teply se je spomnil, da mu je nekoč Tanc pripovedoval o tem, kako so pri nekem grofu na Dunaju naredili zaradi tatvine hišno preiskavo in kako so se nemalo začudili, ker je imel navaden lakaj večjo knjižnico od gospodarjeve. Toda takšno brezdomno življenje ni moglo večno trajati. Tanc je odšel nazaj v Ljubljano in dobil službo komornega sluge pri ljubljanskem prvaku dr. Ivanu Tavčarju (14. V. 1914). Tu pa je bil le malo časa, kajti kmalu za tem je izbruhnila prva svetovna vojna in Tanc je bil mobiliziran. Ravno si je zdravil roko v ljubljanski bolnišnici, ko je izvedel za izbruh vojne. Še se je utegnil poslovit na Visokem od svoje gospode in že je bil na poti v Maribor, kjer je bil dodeljen k nadomestni In pozneje k poljski stotniji. Medtem je tudi zvedet (apr.) za očetovo smrt. Nedelja 16. maja je bila zadnja, ki jo je Tanc preživel v Mariboru, proti večeru so se že odpeljali proti ruski meji. Toda že ob božiču 1914. so ga Rusi ujeli, prišel je kot vojni ujetnik v Turkestan, od tam v Donbas, kjer je 3 leta delal v rudniku Čulkovsk. Tančevo pot po Rusiji ne morem do podrobnosti zasledovati, razni naslovi pa kažejo na to, da je prehodil in videl mnogo tega. življenje ujetnika je bilo zelo težko, v zmedi vojnih dni je bil Tanc prepuščen samemu sebi in svoji iznajdljivosti. V Rusiji je živel pod raznimi režimi: carstvo, provizorična vlada, getman Skoropadski, boljševiki, nemško-avstrijska okupacija, general Denikin in spet boljševiki. Ob nastopu vojne je bil Tanc še precej navdušen za Avstrijo, saj nosi beležnica iz vojnih dni napis: Živela Avstrija 1914 - 1915 in vzklik: O Avstrija, moj dom, kedaj, kako te videi bom? Vojna leta pa niso šla mimo njega brez sledu. Poleg ostalega so mu veliki premiki v ruski državi zbistrili pogled na narodno vprašanje. Ko je zvedel o dogodkih v Avstriji, o formiranju nove države, o tem, da se bo v Ljubljani sestavila vlada, je bil resnično srečen in kar ni mogel pričakati povratka v domovino, Iz vojne se je vrnil duševno mnogo bolj razgiban, čutil je, da Je tudi zanj prišel čas, ko bo po svojih skromnih močeh lahko doprinašal svoj delež k izgradnji novega življenja.

Toda v domovini ga je spet pričakala služba komornega sluge. Vrnil se je pod krov Tavčarjeve hiše. Toda če je pred vojno še nekako prenaša; ponižujoč položaj, ki mu ga je narekovala njegova služba, pa je postalo stenje po povratku tako kritično, da mu je grozil duševni pogin. Prvikrat je videl Tanc natisnjene svoje članke v »Napreju«, njegova duševnost je zahtevala sprostitve, toda služba mu le puščala minimalno časa za tako delo. Sicer pa nam je sam svoje stanje in duševne stiske najbolje opisal v pismu, naslovljenem na mariborske sodruge, v katerem jih je prosil, naj bi mu preskrbeli kakršno koli službo. Koncept pisma se je ohranil v MŠK in je datiran s 26. avg. v Ljubljani. Glasi se:

»Sodrugi! Duševni obup me sili, da se obračam na vas z naslednjim pismom. V službi sem pri županu dr. Tavčarju kot lakaj: Ker se pa značaj te službe in poleg tega še pri človeku, ki je meni kot zavednemu socialistu najhujši politični nasprotnik, kar moram vsaki dan na žaljiv način občutiti, nikakor ne strinja z mojim mišljenjem in karakterom, se čutim ves čas odkar sem zopet stopil v to službo, to je od decembra (1918), ko sem se vrnil iz ujetništva v Rusiji, globoko nesrečnega. Najtežje pa občutim to, da odkar sem v tej hiši, mi je vzeta vsaka možnost, de se na kakršen koli način udejstvujem nekoliko političnega ali družabnega življenja. Kajti tisti izmed Tavčarjevih ljudi, ki bi se drznil simpatizirati s »rudečkarji« riskira, da se ga napodi iz službe. Ker bi pa tak slučaj pri današnjih razmerah pomenil zame pogin, sem prisiljen molčati in trpeti: za teh vzrokov še do danes nisem član naše politične organizacije in »Naprej« sem prisiljen kupovati v trafiki, ker si ga ne morem naročiti v hišo. Sem že od začetka član »Svobode« a se še do danes nisem mogel udeležiti niti enkrat njenih prireditev, uporabljati njeno knjižnico in se seznaniti z njenimi člani. Temu se ne boste čudili, če vam povem, da sem samo vsako drugo nedeljo popoldne 3 - 4 ure prost, ves drugi čas pa, razen skromnega nočnega počitka moram biti na razpolago mojim gospodarjem; moj delovni čas traja zjutraj od 6 do 11 zvečer. Da zamorem prečitati »Naprej« se moram skriti pod streho ali pa v klet in Čas za čitanje knjig ter pisavo si moram pritrgati pri spanju.

Da v takih razmerah kolikor toliko kulturen človek ne vzdrži dolgo mi boste gotovo pritrdili, in zato vroče želim, da bi se mogel iztrgati iz tega miljeja in vdihati svobodo in zadovoljiti moj nagon samoizobrazbe in duševne produktivnosti. Zato se obračam na vas, sodrugi, da mi svetujete, kjer bi mi bilo mogoče dobiti primeren delokrog kot pisarniški sluga ali temu podobno; glavni pogoj je, da bi imel več prostega časa, da bi se lahko udeleževal društvenega, političnega življenja in pisal.« Nato navaja površen življenjepis in nadaljuje. »Že v moji mladosti sem se zanimal za socialna vprašanja, na Dunaju sem bil član zveze gostilniških in hotelskih uslužbencev. Skozi vse moje dosedanje življenje se vleče kot rudeča nit želja po samoizobrazbi, ki je tudi kriva, da nisem do sedaj še nikjer našel za dolgo obstanka, dasi mi je že 32 let. Zato se mi je tudi tako milila »matuška Rus«, ker mi je s svojim »narodnim univerzitetom« nudila največ šans, da najdem samega sebe. Toda ko smo slišali, da so tudi Slovencem odpadle tisočletne spone, nas niti rudeče stepe niso mogle zadržati, da ne bi hiteli na pomoč rojakom dopolniti prevrat in zasigurati svobodo. »O sveta priprostost«, kako bridko srno se varali. Namesto svobodnega državljana sem samo moderen suženj, katerega puhloglavi mlekozobi smejo psovati in ki je primoran prekletim buržujem kahle in stranišča pomiva ti. Z materinim mlekom sem vsesal gnev do te gadje zalege in moj zadnji vzdih bo prokletstvo, ki nam jim prinese pogin. Klatil sem se iz kraja v kraj, Iz službe v službo, iz brloga v Jamo, iz jame v brlog, enako velikemu klatežu Gorkiju, preden je spoznal svojo misijo propovednika Pravice. In želel bi slično njemu, povedali celemu svetu in krivici; ki se mu godi, da bi se zganil. No moj realni položaj mi tega še za enkrat ne dovoljuje. Zato prosim sodrugi pokažite mi pot, katerega mi je iti, da brez bojazni za svoj obstanek zapustim to gnezdo trotov, ki pomeni zame duševni pogin. Mislil sem že iti delat v rudnik pa se ne počutim več sposobnega, ker sem si pri neki ponesrečbi v rudniku zlomil ključno kost v rami in težkih del ne morem več opravljati. Vešč sem ruščine in nemščine v govoru in pisavi. Moje politično prepričanje priča najbolj nekaj dopisov, katere sem v zadnjih mesecih priobčil v »Napreju«.

Sam se zdim kakor rudar kojemu je zaprla izhod iz rova ogromna skala, ki se je utrgala s svoda. Revež se zaman upira, da bi jo premakni!, Kramp od trdega kamna samo odletuje in ostrina se je že odlomila. Zdaj mu začne še ugašati luč, ker mu zmanjkuje olja, a sam že omahuje od lakote in žeje. Visoko gori pod stropom, tam kjer se skala skoro dotika stropa, se je prikral v rov svetel žarek belega dne. Ko ga omagujoči trpin uzre, zbere še enkrat vse svoje moči, da si prikoplje izhod, toda granit je trd, iz prstov mu brizga kri in pljučem zmanjkuje sape. Mu bo li pravočasno prišla pomoč, ali ga čaka smrt za živo pokopanega.

Odgovor na to prepuščam vam sodrugi!«

Vse pismo nam živo predočuje Tančevo stisko. V duševnem pogledu se je razvil do stopnje, ko se ni mogel več zadovoljiti zgolj s prebiranjem knjig in časopisov, ampak je želel sam ustvarjal. Ker ni mogel zadostiti temu notranjemu hotenju, je napisal ono pismo, ki je naletelo na tovariško razumevanje in pomoč.

Tanc je v pismu opozoril na članke, ki so bili priobčeni v »Napreju« (1919.leta). Če je mogoče spoznati iz njih njegovo politično prepričanje, kakšno je to prepričanje v resnici bi lob V prvem članku »O boljševizmu in drugo« (Naprej 30.1. 1919) je še ves pod vplivom dogodkov v Rusiji, vzel v zagovor boljševike, ki jih je slovensko časopisje napadalo. Boljševizem je po njegovem mnenju »logika, katero je rodila dolgotrajna in nečloveška borba in katera hoče priti do zadoščenja ne le v Rusiji in Nemčiji, ampak tudi po vseh drugih deželah. Sam je skoraj razočaran, ko je po povratku v domovino videl tako malo zanimanje za socializem in socialna vprašanja. V sestavku »Prvi maj na Ruskem« (Naprej 30.II.1919) pa se v vznesenih besedah spominja praznovanja delavskega praznika nekje v ruskih stepah. V članku »Ruskij kružok« (Naprej 10.6.1919) pa se zavzema za to, da bi se v delavsko-izobraževalnih društvih začeli učiti ruščine. Kot hišni sluga je bil priča socialni nezaščitenosti, ki so ji bili izpostavljeni hišni posli, zato se je začel zavzemati za to, naj se le-ti organizirajo v okviru socialno demokratske stranke. (»Hišni posli«, Naprej 22.III. 1919.) Ni čudno, če mu je bilo s takimi pogledi tesno pod krovom Tavčarjeve hiše.

Še pred odhodom v Maribor Te bil Tanc od 15.9.1919 - 15.11.1919. na orožnih vajah v vojaški intendanturi v Celju. V tistem času je polnil poseben zvezek, v katerem se med drugim nahaja tudi spis »K vprašanju delavskih stanovanj«, za katerega je dobil Tanc prvo nagrado. V njem je opisal kakšna naj bo vzorno delavska kolonija in delavsko stanovanje. Iz spisa veje velika želja, da bi tudi delavci lahko zaživeli boljše, kulturnejše življenje, v katerem bo prostora še za kaj drugega, kot za golo pehanje za zaslužkom.

Končno se je Tancu uresničilo njegova goreča želja. S 1.l.1920. leta je dobil službo pri bolniški blagajni v Mariboru. V tej službi je ostal vse do svoje smrti. Odhod iz ponižujoče službe hišnega lakaja je pomenil zanj odrešitev telesno in duševno. Predvsem pa duševno. Bil je star že več kot 30 let, ko je končno postal gospodar svojega časa in svojega življenja. Tu je bila sicer njegova služba, toda mimo nje si je ves ostali čas izpolnil sam. Te-le stvari so sedaj napolnile njegovo življenje: samoizobrazba, hlastanje za knjigami, delovanje v delavsko-prosvetnih društvih, pisanje, prevajanje, Objavljanje svojih del in aktivno poseganje v politično življenje.

Po prihodu v Maribor si je kmalu uredil svoje skromno gospodinjstvo. Poročil se ni, toda bil je vešč vseh gospodinjskih poslov, zato si je svoje gospodinjstvo vodil kar sam. V zadružni banki si je izposodil nekaj denarja, z njim si je kupil opremo za sobo. Stanoval je najprej Ruški cesti, potem v Razlagovi ulici in končno v Stolni.

Takoj po prihodu v Maribor se je vključil Tanc v delavsko izobraževalno društvo »Svoboda«. To je bila v obmejnem Mariboru prva delavska, čisto slovenska organizacija. Ravno tedaj, ko je prišel v Maribor Tanc, se je začelo v tamkajšnji Svobodi živahnejše življenje in ko je bil februarja občni zbor, je bil Tanc že izvoljen za tajnika. To delo ga je izredno veselilo, zato ni čudno, če je bil v društvu eden najbolj delavnih. Naslednjega leta je bil izvoljen za predsednika. Poleg predsedniških poslov je deloval skoraj v vseh sekcijah. Bil je telovadec, pevec in po potrebi celo pevovodja. pomagaj je pri organizaciji raznih proslav. Na njegovo iniciativo so prirejali spominske svečanosti raznih delavskih, zlasti pa ruskih pisateljev! v spomin Gorkemu, Tolstoju, Puškinu, Sinclairju itd.). V delavskih društvih v Mariboru je bilo dosti nasprotovanja in intrig. Pod oznake »Svobode« so se dogajale razne stvari, ki niso imele nič skupnega z osnovnimi cilji takih društev. Ko se je l.1923. v »Kresu« razvile debata o tem, ali naj se »Svoboda« imenuje socialistična kulturna organizacija ali ne, je Tanc k temu dodal nekaj svojih načelnih misli. Ugotavlja tu, »da je strah pred imenom »socialističen« znak, da se še nismo otresli predsodkov, ki nam jih je meščanska vzgoja vlila v žile. To znači da še nismo osvobodili samih sebe. Dokler pa nismo osvobodili samih sebe, nismo zmožni kazati poti k svobodi svojim sotrpinom, kajti pogoj, da se osvobodimo materialna je, da postanemo najprej neodvisni v naših dušah.« Razredna socialistična kultura ima določen cilj, da vzgaja one, »ki tavajo v temi samoponiževanja k odkritemu priznanju osvobodilnih, človečanskih socialističnih idej«, (O socialistični kulturi, Svoboda, 1925, l. zv. 5.) V okviru »Svobode« so bili ustanov)jeni še razni drugi odseki. Tako je bilo 1925. leta ustanovljeno društvo »Detoljub«. Za društvo je Tanc spisal številne pesmi in prizore, nekateri so njegovi lastni, druge je prepesnil ali prevedel. Recitirali in igrali so jih na raznih prireditvah. Delavskim kulturno-prosvetnim organizacijam je ostal Tanc zvest vse do vojne.

Tudi v političnem življenju je bil Tanc zelo aktiven. Saj se spominjajo prijatelji, da ni bilo shoda ali sestanka, ki bi se ga ne udeležil. Bil je član JSDS od l.1919, po reorganizaciji pa SSJ. Naj mi bo dovoljeno na tem mestu čisto na kratko opisati razmere v stranki, ki ji je pripadal Tanc v tistem času, ko je bil v njej najbolj aktiven. Vse tri jugoslovanske socialno demokratske stranke so se ravno takrat, ko je bil izglasovan zakon o zaščiti države, združile 18.12. 1921 v Socialistično stranko Jugoslavije (SSJ). Program in statut nove stranke je sprejela slovenska JSDS na kongresu v Trbovljah 27.XII.192. Toda sloga v novoustanovljeni strani ni trajala dolgo. Kmalu je prišlo do cepitve, kjer so se izoblikovale naslednje frakcije: Naprejeva, ki je predstavljala tajništvo, Zarjani z Zarjo, ljubljanska oblastna konferenca z RP, mariborska oblastna organizacija z Enakostjo in celjska frakcija. Velik poraz na marčevih volitvah 1923. leta pa je pripeljal do več zedinjevalnih konferenc in do izrednega kongresa (avgusta 1923). Ta kongres je združil Mariborčane (vključno RP) ter celjsko frakcijo in ustanovil«novo pokrajinsko org. SSJ za Slovenijo«, kot strankini glasili pa določil »Socialista« (26.8.1925 začne izhajati) in »Volksstimme«. Tako so bili Naprejevci s svojim glasilom izobčeni in ko se je septembra 1923. »Socialistu« priključila še »Zarja«, imamo v SSJ le še skupino okrog »Napreja« in »Socialista«. Drugi so sestavni del vsedržavne SPJ, Brnot z »Naprejem« pa je vzdrževal slovensko socialno demokratsko kontinuiteto. Vendar pa so se stalno pojavljale težnje po združitvi. Za februarske volitve 1925. leta so socialisti snovali »rdeči blok«, v katerem naj bi bili obe frakciji združeni. Zanimivo je, da je to pot prišla iniciativa za združitev s terena, kjer so Bernotove in socialistične organizacije začutile živo potrebo po enotnem delavskem zastopništvu (Šoštanj, Trbovlje, Črna). Do bloka ne pride in socialisti temeljito propadejo. Še je bilo leta 1925 več sestankov in konferenc. Delavska politika, ki je začela izhajati 1.I.1926.leta (do 1940 v Mariboru), pa je bila določena za novo strankino glasilo. (M. Mikuž: Razvoj slovenskih političnih. strank, ZČ IX. 1955.)

Navedla sem v glavnih obrisih dogodke v SSJ v letih 1921 — 1926: za ta čas je namreč izpričano, da je Tanc aktivno deloval v političnem življenju. Bil je v svojec političnem udejstvovanju zelo vesten in načelen. Od razcepa v stranki je bil pri mariborski frakciji in se od časa do časa oglašal v njenem glasilu, največ s pesmimi. V »Napreju« ni nič več objavljal, pač pa je nekaj njegovih prispevkov v »Enakosti« in »Socialistu«, sodelavec »Delavske politike« pa je bil vse od do njene ukinitve. Zlasti 1924. In 1925. leto je moral biti v političnem oziru precej agilen, saj je predlagal (6.VII.1924) Socialistu v Ljubljano pa tudi raznim strankinim kongresom spremembo pravilnika in je bil za februarske volitve 1925. leta postavljen celo za kandidata SS. Mislim, da je bila tudi tista šoštanjska resolucija, ki je pred volitvami pozivalo k enotnosti vseh socialističnih frakcij, plod Tančevih prizadevanj. Kajti njemu je šlo predvsem za to, da bi delavski razred kot celota dosegel določene pravice in zahteve. Vedel je, da razcepljenost in neenotnost ne moreta pri nesla nič dobrega in čeprav se ni strinjal s koncepcijami različnih frakcij, si je prizadeval za njihovo združitev v imenu nekega višjega cilja. Tanc je imel v mnogih političnih vprašanjih jasne, odločne in napredne poglede. Tedaj, ko je bila SS na znotraj razcepljena, na zunaj brez vsakega vpliva, je posegel tudi Tanc v diskusijo »O vzrokih«, ki se je razvila na platnicah Pod lipe 1925. leta in ki je ugotavljala vzroke pešanja socialističnega gibanja. Po njegovem mnenju je JDSS vse do prevrata gojila idejo samoodločbe narodov, po letu 1920. pa je to geslo zamenjale z zahtevo po samoupravi, se s tem približala centralistom in vrgla od sebe ono privlačno moč, ki ji je do tedaj ustvarjala simpatije najširših množic. Nato razvija še nekatera druga vprašanja. Mnenja je, da je samouprava važna pri narodih z enotnim nacionalnim, kulturnim in gospodarskim obeležjem, pri nas pa ta nacionalna enotnost še ni dosežena, zato se je treba najprej boriti, da dosežemo to. Opozarja nato na ruske sovjete, ki da so pravilno zadosti)i vsem nacionalnim težnjam. Poleg tega je treba posvetiti največjo pozornost socialnemu vprašanju. Ker je po njegovem mnenju pravična samouprava tako dolgo nemogoče, dokler bo na krmilu centralističen režim, mu je treba napovedati jasen,programatičen boj. Članek zaključuje takole: »Torej posezimo praktična v našo dnevno politiko, zavzemimo konkretno stališče k reviziji ustave in nacionalne ureditve države. To nas bo veliko bo)j približalo idealu enakosti in bratstva, kakor pa vsa gesla, za katera ljudstvo nima nobenega smisla... Socialistični program moramo prilagoditi posebnim razmeram v naši državi, če nočemo, da naše gibanje ne vsahne na dogmah. Ustvarimo najprej zvezo vseh jugoslovanskih narodov, zgrajeno na medsebojnem sporazumu. To bo prva etapa k svetovni zvezi vseh narodov in končni dosegi socializma. Gradimo naš pokret na živem življenju in ne na zastarelih dogmah.« (PL 1925, št. 4) Ko je Tanc poslal zgornji članek Antonu Kristanu na razpolago, mu je odgovoril tudi na nekatera druga vprašanja. Kristan je tedaj nameravala osnovati svojo kmečko-delavsko stranko in Tanc mu je za svojo osebo izrazil željo, da se stanje v stranki končno razčisti. »Izjavljam pa za svojo osebo, da se bolj na desno, kakor sem danes, ne bom orientiral. Prej na levo. Kmečko-delavsko republikansko gibanje, ki bi stremelo za federativno ureditvijo drža ve v svetovni uniji bi pozdravil, če bi bilo zgrajeno na razrednih marxističnih principih in se priključilo eni izmed internacional.« (lz koncepta pisma A. Kristanu MŠK,.) Tako so tu in tam razkropljene Tančeve izjave o sodobnih političnih vprašanjih, sintezo njegovih političnih nazorov pa bom skušala podati ob koncu tega poglavja.

1. maja 1923. leta je bil Tanc premeščen v Šoštanj, ko so tam poslovalnico urada zaprli, se je preselil 30. oktobra 1924 na ekspozituro OUZD v Slovenjgradec in od tam 1. maja 1925 ponovno v Maribor. Kljub političnemu udejstvovanju in delovanju v delavskih društvih je bil Tanc z novim službenim mestom zelo nezadovoljen. Kmalu po prihodu je naredil prošnjo za premestitev nazaj v Maribor, toda to se mu je posrečilo šele čez dve leti. Z nekega koncepta pismo Kristanu izvorno, da je prosil za premestitev v Maribor zato, ker se v tem gnezdu (Šoštanju;) nima prilike kultivirati. »Če ne bom poprej odpuščen,« pravi dalje, »ker sem tudi jaz na indeksu revolucionarnih. Pisanje mi povzroča neprilike, ker v svoji sobi zaradi mraza pozimi ne morem delati, v pisarni pa le zvečer do 7 h, s posebnim dovoljenjem ob praznikih, čez teden pridem pa tako fizično izmučen s težavnih tur kontrolnih, da ne morem še duševno delati.« (Koncept datiran 10.II.1924 MŠK.) ln podobno Prežihu: »Tiste dni sem imel precej težavno službo: vsak teden sem moral vsaj enkrat iz Slovenjgradca v Mežiško dolino. Oblezel sem vse njene bregove in se čestokrat vračal do skrajnosti utrujen. Neredkokrat sem v krogu Tvoje družinice našel urico oddiha.« (Prežihu V. 9. 9. 1945, prepis Iz MŠK.) Iz tistega časa je izviralo Tančevo zbližanje s Prežihovim Vodrancem, s katerim sta preživela marsikatero uro, hodeč po Kotljah in okolici. »Ne pretiravam, če Ti povem, da štejem tistih nekaj redkih ur, ki mi jih je bilo sojeno preživeti v Tvoji družbi, med najlepše trenutke v svojem življenju.« (Prežihu V. 9.9.1945, prepis iz MŠK.) Kmalu po tem je moral Prežih v emigracijo. Tanc pa je odšel spet v Maribor. 1925. leta se je udeležil v družbi s Cvetkom Kristanom delavske olimpijade v Frankfurtu in naslednjega leta na Dunaju. Nekako kmalu po povratku se je tudi močneje začela oglašati njegova bolezen (na pljučih), ki ga je prisilila, da se je 1927. in 1928. leta zdravil v zdravilišču, prvo leto na Rabu, naslednje pa v Klenovniku. Njegovo življenje je potekalo odslej enolično, mirno, brez večjih sprememb in pretresov. Največ se je ukvarjal s čitanjem in pisanjem, v letih pred vojno je z naraščajočo grozo opazoval zmagoviti pohod fašizma in opozarjal pred vojno. Toda njegovo svarilo se ni daleč slišalo. Vojna ga je zatekla že kot 50-letnika. Tanca je zavod za socialno zavarovanje premestil na Dunaj kmalu po izbruhu vojne. Tam je bil od 9.X.1941 do 8.9.1942. Menda so ga imeli v Mariboru na piki. Na Dunaju je stanoval pri teti Ani. L. 1944 so ga gestapovci aretirali, vendar pa je bil na intervencijo zavoda izpuščen. 17.3. 1945 pa je bil prisilno odveden k utrdbenim delom v Slovenskih goricah, po nekaj tednih se je zaradi bolezni vrnil (15.5.1945). (Po podatkih g. Rezke Kristof 25.XI.1953.) Po vojni je z radostjo pozdravil novi čas in pravilno spoznal zgodovinsko prelomnico. »Živimo v heroični dobi,« je pisal, »na prelomnici v zgodovini in srečen sem, da smem to dobo sodoživljati. Želel bi si le, da bi bil še tudi jaz mlad, da bi se mogel vreči v ta vrtinec življenja. Tako pa sem že skoraj nebogljen starec, priklenjen na ta ozek košček življenja, ki me obdaja, kakor pes v svoji hiši, ki nima več moči, da bi se strgal z verige.« (Vrancu 16.II.1946, MŠK.) Zdaj se oglašata že starčevska resignacija in tegobe šestdesetletnika. Še želi ustvarjati, vendar mu okoliščine komaj dovoljujejo, da vzame v roko pero. V nekem pismu pravi: »Jaz se za zdaj ne morem nič s takimi posli pečati (s pisateljevanjem). Me služba popolnoma izčrpa. Nikdar se še ni od človeka toliko zahtevalo, kakor danes. Zdi se, da smo zlezli nazaj v dobo šlezijskih tkalcev. Komaj čakam, da se kako izmotam. V januarju bom dopolnil 60 let, potem bom pa skušal, če se bo dalo doseči kaj pokojnine. Potem bi še imel zopet časa in smisla za takele reči. Načrtov bi imel še dosti, samo ne vem, če jih bom mogel še kaj prida uresničiti, leta hitro tečejo.« (Pismo Cirilu Štuklju 26.V.1946) Načrtov ni mogel nič več realizirati, kajti k vsemu se je pridružila še nova bolezen, »včasih ne vrže«, piše Cirilu Štuklju. »Veš, bolujem že nekaj let na žolčnih kamnih. V današnjih časih je pa ta reč še posebno vsiljiva. Le ne bo prešlo, se bom moral podvreči operaciji.« (Pismo C. Štuklju 9.6.1946.) Pa ni prešlo. Poleti 1946. je moral zaradi žolčnih kamnov v bolnišnico, ki jo je zapustil samo za dva meseca, nakar je jeseni moral ponovno na zdravljenje in je po hudi operaciji shiral. Med boleznijo se je brigal zanj samo ožji krog njegovih prijateljev, ki so vsak dan prihajali k njemu na obisk, dokler ni zaprl svojih trudnih oči. Bilo je to 3. decembra 1947. leta v mariborski bolnišnici. Njegov grob je na mestnem pokopališču v isti jami, kjer je bil leta 1909. pokopan prvi socialno-demokratski poslanec mesta Maribor Albin Horvatek. Oba imata skupen spomenik.

Ob Tančevi smrti je France Filipič v »Slovenskem Poročevalcu« napisal tople besede, s katerimi je orisal njegovo življenjsko pot in literarna prizadevanja.

Naj še v kratkih besedah opišem duševni Tančev profil.

Tanc je bil socialno globoko čuteč človek, ki je z neverjetno globino dojel stisko slovenskega proletariata. Z vso prizadevnostjo se je vključil v vrste tistih, ki so iskali rešitve iz tega stanja. Deloval je v najrazličnejših delavskih društvih In pri tistih političnih strankah, za katere je domneval, da najbolje zastopajo delavske interese. Pri vsakdanjih opravkih - takega so ga poznali prijatelji - se ga g. Vilko Ivanuša spominja s sledečimi besedami: »Tone Tanc je bio kao čovjek osrednjeg stasa, mršav, vitak in djelovao je zbog toga više rastom, što je zaista i bio. Nosio je kratko podrezane brkove tkz. engleski brk (mimogrede: o teh brkih pravi prof. Teply, da jih je gojil s posebno ljubeznijo, ker jih kot lakaj ni smel imeti). Kosa mu je bila kestenjeva. Bio je samec, stari neženja, veoma povučene naravi. Stan, rublje radio si je misilm, posve sam. lmao je krasnu knjižnico, u životu je bio veoma uredan u svakom pogledu. Nisem posve siguran, ali držim, da si je čak i kuhao sem. U tim kučnim poslovima bio je veoma spretan, poput kakve žene, iako ni je bio femina tip, niti bilo s kakvim homoseksualnim crtama... Bio je vrlo, vrlo dobar prijatelj, velike kulture, iako samouk, koji je nastojao, da u svojoj izobrazbi sistematskim učenjem i čitanjem ispuni one praznine, koje najčešće ima ju samouci... U društvu je bio jednostavan, skromen, ugoden. Rednici su ga veoma voljeli. (Pismo Vilke Ivanuša 16.XI.1958.) Tudi drugi znanci imajo na Tanca lepe spomine. »Tudi v službi pri socialnem zavarovanju je bil Tanc izredno dober tovariš. Četudi bi bil mogel napredovati, se je temu izmikal in je vse svoje življenje ostal skromen, nižji kontrolor pismo Jelene Zagorskemu 6.VIII.1953.) ali »V službi je bil vedno skromen in se ni nikoli potegoval za kak višji položaj, dasi mu ni manjkalo sposobnosti. Najraje je popravljal stranke, ki so iskale pri zavodu svoje pravice. Pri tem je bil sila ustrežljiv in brezmejno potrpežljiv, tudi robati nastopi strank ga niso spravili iz ravnotežja. Po okupaciji je bil uradno prestavljen za šefa rentnega oddelka, toda ta funkcija mu ni kar nič ugajala; prizadeval si je toliko časa, da jo je tako-rekoč vsilil meni, sam pa se je vrnil k svojim strankam-bolnikom, kjer ni imel nič več podrejenih (pismo Presla Zagorskemu 6.VIII.1953.) Tančevo plemenito srce, ki je sočustvovalo z vsakim in drhtelo za najboljše prijatelje, odseva iz treh ,i sem Prežihu Vorancu. Skrb za Prežiha – človeka diha iz njih in občudovanje Prežihove pisateljske veličine. Napise! pa je tedaj tudi nekaj drobcev o sebi: »Ti si bil edini slovenski pisatelj, ki sem z njim prišel v ožji stik... Trudil sem se držati s Teboj korak, da nisi moral kmalu potem zapustiti svojce domovine bi se bil tudi jaz najbrže drugače razvijal in morda v drugem pravcu, kakor sem se. Tako pa sem zaostal daleč, daleč za Teboj in skopnel v neznatnosti (pismo Tanca Prežihu, 9. 9. 1945). Če si mislimo, da je moral Prežih iz domovine zaradi svoje pripadnosti komunistični stranki, potem si lahko zgornje vrstice tolmačimo v tem smislu, da bi se tudi Tanc razvijal v svetovno nazorskem in političnem pogledu podobno, kot Prežih, če bi ostal v njegovi druščini. Kajti Tanc je imel vse dispozicije za to, samo premalo trdnosti je bilo v njem, da bi se samostojno odločal. Na. to je opozoril že Milan Koblar (SM 52/53), kjer pravi: »Tanc se ni razrasel v velikana, kot njegov tovariš po duhu in peresu Pr. Voranc, za to so gotovo potrebni posebni fizični pogoji, ki jih prinese človek že na svet, a niš manj važne niso bile okoliščine, v katere je človeka pehala družba. Prežih je bil poosebljena ljudska Sila. Tanc ni bil iz take snovi, ne tako odporen, niti tako samorasten. Bil je preskromen, presramežljiv, prepoln ozirov do sveta, da bi zdržal boj za svoje uveljavljanje. V Izredno težkih pogojih se ni mogel razmahniti, ali bolj prav: te pogoje je sprejel kot nekaj nespremenljivega, celo kot mučeništvo (v tolstojanskem smislu), medtem ko so šli n.pr. Prežih, Čufar, Moškrič drugo pot, pogumnejšo, sicer bolj tvegano, a odrešilno.« (762) Po izjavi prof. Teplyja Tanc ni bil komunist, bil pa je na skrajni levici socialistične stranke, isto tudi V. Ivanuša. »U političkom pogledu nije bio komunist, več lijevi socijalist, ali je do Staljinove krvave »čistke« simpatizira° s SS5R-om. Ideološki mogli bismo ga uvrstiti na liniju Rose Luxemburg.« (Pismo V. Ivanuše 16. XI. 1958.) Če je Tanc v dvajsetih letih s simpatijami spremljal razvoj v Sovjetski Rusiji, pa ga začne v 30—ih letih obsojati.

Značilne za Tančev filozofski svet so misli, ki jih je razvil v eseju »K stoletnici rojstva Leva Nikolaja Tolstoja« in pri katerih je ostal najbrž do smrti. V eseju je duhovito, opisujoč nekega predavatelja in njegovo poslušalstvo, zavrnil klerikalno razlaganje Tolstojevih idej in življenja, potem pa v vznesenih besedah slavil tega velikana; sugestivni moči njegove filozofije se ni mogel ustavljati. »Proletariat pa pozna drugega Tolstoja, ne samo Tolstoja sijajnega stilista in globokega psihologa, ... pač pa tem bolj Tolstoja pobornika vseh krivic, obsojevalca nasilja, vojne in smrtne kazni, apostola pravic, Individualne svobode in navdušenega zagovornika izkoriščanih in teptanih...« Tem je zapustil svoje filozofske spise, »ki bodo imeli trajno vrednost, dokler se ne uresniči njegov ideal človeške družbe, bratskega komunizma, slonečega na medsebojnem priznanju človeškega dostojanstva in ljubezni.« Tako se je Tanc racionalist razviti v Tanca-tolstojanca (idealist je bil v obeh fazah), verujočega v bratski komunizem, ki naj sloni na človeškem dostojanstvu in ljubezni. Taki Tančevi nazori izvirajo od tod, ker si kljub študiju marxizma ni prisvojil ideologije proletariata - dialektičnega materializma. Ta esej je zanimiv tudi zato, ker nam odkriva, kako so se spremenili Tančevi pogledi na dogajanja v Rusiji. Saj pravi: »Ni samo slučaj, da se danes v Rusiji pristaši Tolstojevih idej, ki hočejo živeti praktično po njegovih naukih brez nasilja in v polni individualni svobodi sloneči na medsebojni ljubezni, ravno tako kruto preganjajo od sovjetskega režima, kakor najizrazitejši kontrarevolucionarji.« Nato meni, da bi bil Tolstoj sedaj prav tako razočaran, kakor je bil za časa carizma, kajti oba režima se v temeljih ne razlikujeta. Glavno zlo: država in vlada manjšine nad večino je ostalo. Ta vlada se mora logično opirati na oboroženo silo in se vzdrževati z nasiljem nad ljudstvom, od katerega proti njegovi volji jemlje sredstva za vzdrževanje. Materializem in racionalizem sta produkta zahodnih kultur, medtem ko je brezavtoritativni komunizem, sloneč na medsebojni bratski ljubezni, jedro istočne slovanske duševnosti. Ker pa se je današnji ruski komunizem oprl bolj na zapadni materializem, se Marxa, kakor pa na ideje svojih rojakov, se je moral ponesrečiti.« (ADK 1929, 59 in dalje).

Zvesto samemu sebi, je razrešil Tanc tudi vprašanje Boga in konfesije. V matični knjigi v Laškem stoji: odpadel od katoliške vere s svojim izstopom iz katoliške cerkve 5. nov. 1927. Kakšno je bilo Tančevo razmerje do katoliške cerkve, lahko samo približno sklepam. Sprva je bil skoraj gotovo veren, Toda življenje ga je tako zasukalo, da je v 20-tih letih, ko je prišel v Maribor, ostalo od te vere bore malo. že za časa vojne se mu je zagabilo početje vojnih kuratov, ki so v imenu boga blagoslavljali vojake in jih pošiljali v vojni metež. Pozneje se je njegov kritični odnos do katoliške cerkve in njenih institucij še povečal in ga končno pripeljal do izstopa. Najbolj ga je Žalilo to, da je oblast, ki je zatirala, delovnega človeka, našla v cerkvi popolno oporo. V romanu pravi eden izmed rudarjev: »Strogo ločim dvoje: Kristusov nauk in cerkveno politiko. Bog dopušča posvetno oblast te v toliko, v kolikor je človeškemu rodu potrebna in kori strga. če pa se ta oblast sprevrže v tiranijo in izkoriščanje, potem bog po svojem bistvu ne more biti več na njeni strani, ampak prestopi na stran ljudstva, ki se bori za svoje človeške pravice.« (št. 35 leto 1934) Če je z zgornjim izstopom Tanc formalno označil svoje odnose do cerkve, pa razodevajo njegove pesmi, da je izgubil tudi vero.. v Boga kot začetek vsega stvarstva. Vendar ni sprejel materialističnega tolmačenja, ampak je povsod v mikro in makrokozmosu čutil pričujočo Vstvarjajočo silo, h kateri se je obračal z nekim panteističnim zanosom. Kaj več o tem sledi pri analizi pesmi.

Vem, da sem nehote prezrla to in ono važno dejstvo. Kdo bi mogel registrirati vse tisto, kar se človeku ure. in ure, dneve in )eta pretaka skozi možgane. še sam s seboj ima človek težave, koliko težji so problemi pri sočloveku. Upam, da sem razsvetlila vsaj nekatere pri Tancu.

Tančevi prvi pesniški poskusi segajo že v osnovno šolsko dobo. še kot šolarček je skušal zlagati pesmi, predvsem rodoljubne, ker je bila narodna zavest med šolarji slovenske šole v Laškem precej razvita. Vendar pa se ni ohranila nobena njegova pesem iz tega časa. Prva ohranjena pesem je iz leta 1908. Sam pravi o njej takole: »V gostilni sem ob dolgočasnih jesenskih popoldnevih, ko sem pospravil točilnico in klet in pomil stekleno posodo in če ni bilo gostov, zapadel v melanholično razpoloženje. Tedaj se mi je porodila za 20-letnega fanta nenavadna pesmica »Zimski dan«, ki opisuje mračno zimsko popoldne in tudi pisatelju se pojavlja misel na čas, ko bo padel sneg po njegovi stari glavi. Zložil sem še eno pesem ‘Deseti brat’, ki pa sem jo izgubi). Spominjam se le, da je v nji tožil nesrečnik, da se mora potikati po svetu iz kraja v kraj in da zaman išče dobrega srca, zveste duše, ki bi ga pomilovala in ga sprejela v svoj topli objem. Najbrž jo je rodila neutešena ljubezen. Imela pa je 12 kitic.« Tedaj je služil Tanc pri Maliču v Ljubljani, kamor je zahajal tudi Aškerc. Do Aškerca je imel Tanc svojevrsten odnos. Bila sta doma blizu skupaj in gotovo je to pripomoglo, da se je začel že zgodaj zanimati zanj. Njegovo balado »Mejnik« je znal že v ljudski šoli na pamet. Ko pa je v Ljubljani videl Aškerca, (takole pravi: v gostilno »sem videl vstopiti starejšega moža, nizke, čokate rasti, s topim nosom na širokem obrazu in z bujno do prs segajočo brado, ki mu je že precej osivela. Nosil je suknjo, palico in mehak klobuk. Bil je tih in redkobeseden«). Tanc si je kupil njegove pesniške zbirke in jih čestokrat prebiral. Ni čudno tedaj, če je hotel svoje prvence pokazati prav Aškercu. Nekaj pesmi je res po natakarici poslal Aškercu, ta jih je vzel v roke in prebral. Prt odhodu pa se je ustavil pri Tancu in ga vprašal: »Torej vi ste to napravili? Koliko razredov srednje šole pa imate?« Ko sem mu v zadregi, ves rdeč v obraz, odgovoril da nobenega, se je malo začudil. »No v tem slučaju ni čisto slabo. Ampak vi ste vendar mlad fant, ste komaj pričeli živeti pa imate že tako žalostne in obupane misli. Morate biti bolj vesel in korajžen.« ... Zelo je laskalo mojemu samoljubju, da sem imel srečo, da me je ta veliki pesnik osebno nagovoril. A čisto na dnu duše me je bolelo, da je bilo to srečanje tako kratko in suhoparno. Mladi ljudje, zlasti če so pesniško navdahnjeni, so navadno silno domišljavi in mislijo, da se mora ves svet le okrog njih sukati. Tudi jaz sem na tihem pričakoval, da se bo Aškerc kaj več zanimal za moje pesmi, jih analiziral, mi da! nasvete in vzpodbudil k nadaljnjemu delu. Njegove besede pa so delovale kot poliv z mrzlo vodo in pesnikovanje mi pozneje skoraj deset let ni več prihajalo na um.« Tako je zapisal Tanc v KCD (1940, 87) v sestavku »Srečanje z Aškercom«. Toda povsem ne drži, da mu pesnikovanje deset let ni prihajalo na um, kajti številni koledarčki in beležnice, ki jih je polnil že preje, posebno pa med vojno, pričajo, da se je za pesmi neprestano zanimal. Tu zasledimo zapise raznih priložnostnih in vojaških pesmi. Nekatere so stare ljudske, druge je spesnil sam. Res je, da nimajo te pesmi nobene cene. Po navadi so diletantske, dolgovezne, z velikim številom kitic s šepajočo rimo in opisujejo razne dogodke vojaškega življenja; Vojak na bojnem polju umira, doma pa dekle prosi zanj, »Molitev pred bitko« »Ob slovesu« ali pesem, ki nam pripoveduje, kako je prišel v rusko ujetništvo ali satirična pesem avstrijskih vojnih ujetnikov v Rusiji robotajočih na Čulkovskem rudniku, ko opisuje v neki mešanici ruščine in slovenščine življenje v rudniku. Toda teh poskusov Tanc po pravici ni cenil, samo eno pesem je vzel pozneje v zbirko. Naravnost neverjeten pa je skok od teh diletantskih začetkov do prve objavljene Tančeve pesmi. Nič ne kaže na to, da bi se Tanc kontinuirano pesniško vzgajal. Tako nas prva objavljena pesem »Ples na vulkanu« po pravici preseneti, oblikovno in vsebinsko razodeva vpliv ruske revolucijske lirike in zato name nehote kažipot, kje naj iščemo tiste življenjske in pesniške vzpodbude, ki so prebudile Tančevo latentno pesniško naturo. Največjega pomena za vso Tančevo življenjsko pot kot pesnika, pisatelja in človeka je bilo njegovo bivanje v Rusiji in doživetje vojne. Prvo mu ni razbistrilo samo političnih vprašanj, ampak mu je predvsem omogočilo, da se je seznanil z rusko literaturo, s klasiki in sodobniki. Njegovo kulturno in intelektualno obzorje se je neverjetno razširilo in poglobilo. Navdušenje nad ruskimi avtorji ga je pripeljalo do tega, da je začel s prevajanjem. Najprej se je lotil Gorkega, ki je nanj močno vplival. Z njim Tanca ni družila samo podoba življenjska pot, ampak tudi soroden pogled na življenje. Eno izmed prvih del je prevedel Gorkega »Pesem o sokolu«. Prevod je v verzih in je še precej okoren, po plastiki izražanja močno zaostaja za originalom. Prevajal je predvsem krajša dela Turgenjeva, Gordina, Nevjerova, Zarine, Premirova, Kuprina, Skitalca, Oligerja, Lazareviča itd. V teh krajših sestavkih gre za vsebino s socialno tematiko. Prevodi, ki so zapisani v njegovih zvezkih, se od objavljenih v jeziku precej ločijo. Pozna se, da se je Tanc boril v začetku ne le s sintakso, ampak z najbolj preprostimi slovničnimi zahtevami. S prevodi je začel. Med tem pa se je 1922. - 1923. leta pojavila tudi prva izvirna pripovedna stvarca »Vroče noči«. Začel pa je pisati tudi pesmi. V pesniškem oziru je bilo za Tanca najbolj plodno desetletje od 1920-1930. MŠK hrani med drugim rokopisnim gradivom tudi mnogo zapisov pesmi, najpomembnejša sta zvezka »Trpki sadovi l« in Trpki sadovi Il«. V prvi zvezek je začel zapisovati pesmi 1922. leta v Mariboru, v drugega pa 1925. l. v Slovenj Gradcu, zaključil je ta zvezek 1928. leta, ko se je od pesništva poslavljal in se vse bolj oprijemal proze. Kljub temu pa se je s priložnostnimi verzi ukvarjal vse do svoje smrti. Razumljivo je, da si je želel Tanc nekje objavljati svoje leposlovne poizkuse. Zato mu je prišlo prav, ko je pod uredništvom Karla Kocjančiča in Angela Cerkvenika pri »Svobodi« začel izhajati mesečnik »Kres« (julija 1921. - 1923. l.) Tu je bila prvikrat objavljena Tančev] pesem »Ples na vulkanu« s še dvema drugima. Tudi je tu priobčil informativna članka o Leonidu Andrejevu in Uptonu Sinclairju in brez pridržka navdušeno pozdravil Seliškarjevo pesniško zbirko »Trbovlje«. Ti članki niso nobene poglobljene študije o omenjenih pisateljih, saj tudi nimajo tega namena. Preprosto hočejo opozoriti bralca na te avtorje. Vanje pa je vpletal Tanc svoja opažanja in poglede na najrazličnejša vprašanja. Tako v sestavku o Andrejevu ugotavlja, da je hvalevredno, da se slovenski prevajalci lotevajo tudi ruskega slovstva, ki nam je po duhu sorodnejše kot francosko. Pravi, da posnemanje zapadne dekadence še ni nikdar tako cvelo, kot zadnji čas po preobratu in se sprašuje, če je to potrebno. Seliškarjeve pesmi pa je označil kot preporod naše poezije. Seliškarja primerja Bezruču, »ki pa ne toži o izgubi razrite, jetične in neplodne doline, ki se utaplja v blatu in razvratu, temveč navdiha revna človeška bitja, ki gomazijo po njenem blatu z novo silo življenja in maščevanja proti Marki jem Gerom« ki jih s svojo železno pestjo tlačijo še globlje v blato, dasi jih je vse rodila ista človeška mati. Nato se Tanc s sarkastičnimi besedami obrne do tistih, ki so kritizirali Seliškarja, češ da v njegovih pesmih ni srca. Končno prišteva Seliškarja k najnovejšemu modernizmu, ki ima na Ruskem v Bloku, Kamenskem, Ehrenburgu i.dr. odlične zastopnike.« (Čulkovski: K Seliškarjevi zbirki »Trbovlje« Kres II, 3, 67).Te besedi bi bile lahko tudi Tančev literarni program. Pesnik naj išče snovi tam, kjer se v najbolj obupnih življenjskih pogojih bore ljudje za svoj obstanek. Naj ima čuteče, razumevajoče srce, kaže naj na socialne krivice in se bori za njihovo odpravo. Pesmi te vrste vrednosti s stališča svojega razredno opredeljenega svetovnega nazora, zato jih ceni tako visoko, čeprav. bi po svoji umetniški prepričljivosti tega vedno ne zaslužile. Iz vroče ljubezni do delavstva izvira njegova čestokrat enostransko posmehljivo napadanje buržujskih poetov.

Toda Kres je 1923. leta prenehal izhajati in Tanc ni imel kje priobčevati svojih reči. Zlasti pesmi se mu je nabralo lepo število. Ko je bil v Šoštanju je pisal A. Kristanu: »Svoje proste ure uporabljam za samoizobrazbo in literarne poskuse. imam pripravljen zvezek pesnitev (vidim Vaš pomilovalni nasmeh) in nekaj proze, toda odkar je zaspal »Kres« nimam več prilike priobčevati, na druge liste se pa ne moram obračati, do lastne založbe pa dvomim, da bi se mogel kdaj povzpeti. Sicer pa imamo na tem polju že dosti izobražencev in bi se za proizvode preprostega delavca najbrž nihče ne trgal. Prevajam tudi precej iz ruščine, za kar se imam zahvaliti svojemu 4 letnemu bivanju v tamkajšnjem ujetništvu, kjer mi je bila dana možnost svobodnega gibanja. Če bi se enkrat vzpostavili normalni odnosi z Rusijo, bi mi bilo mogoče na kak način to ugodnost uporabiti.« (MŠK koncept pisma A. Kristanu, kot odgovor na Kristanovo pismo z 10. X. 1923.) Naj na tem mestu omenim tudi koncept pisma Gorkemu, ki sicer ni datiran, napisan pa je bi) leta 1923. Vsebuje nekaj avtobiografskih drobcev, v začetku ugotavlja Tanc, da je njegova usoda podobna usodi Gorkega, nato navaja dela, ki jih je prevedel v slovenščino: »Pesem o sokolu«, 9. januar«, »V Ameriki«, »Stric Arhip in Lenka« (to je bilo prvo delo, ki ga je že kot 16. leten deček dobil v roke),«Konovalov« in pravi, da je v preteklem letu napisal dve študiji o njem in Andrejevu. Sporoča, da ima v knjižnici 21 njegovih knjig in sprašuje, kje bi se lahko dobila knjiga Revolucija in kultura. Tudi se zanima, če bi lahko prevedel še katero njegovo delo v slovenščino, ker mu on in založnica v Ljubljani ne morejo dati za to nobene denarne odškodnine. Zaključuje pa to pismo takole: »Прощу искренно сделайте одолжение и ответите обожателю Антону Танцу.« Gotovo ni Tanc prejel odgovora na to pismo, kajti bolj vestno bi ga spravil, kot vsa ostala pisma.

Toda Tancu ni bilo treba dolgo čakati na novo revijo. Sredo novembra mu je namreč Kristan sporočil, da je v Ljubljani ustanovil Zadružno založbo, ki bo s 1, januarjem 1924. leta začela izdajati svoj list »Pod lipo«. Tanca je povabil Kristan k sodelovanju, ga prosil naj prispevke pošilja kar njemu, ki jih bo po možnosti honoriral. Že v prvem letniku revije je v njej objavljenih 36 izvirnih Tančevih pesmi in nekaj prevodov. Za drugi letnih je prispeval spet 18 lastnih pesmi, nekaj prevodov iz japonske in ruske lirike, prevode, spis »Posredovalnica za službo« in članek »O potovanju na delavsko olimpijado v Frankfurt«. V drugem letniku pa so se že začeli s svojimi prispevki oglašati tudi drugi: Mile Klopčič, Karlo Kocjančič, Peterlin R. Petruška, ki so v naslednjem 1926. letu glavni pesniški sotrudniki, medtem ko je to leto Tanc objavil povest v 12 nadaljevanjih »Griška Onučin in njegova žrtev«, 3 pesmi in prevode Heineja,Tollerja.

1927. leta revija zaradi pomanjkanja naročnikov in zaradi bojkota ni izhajala, Kristan jo je oživil spet 1928. leta. Tančevih prispevkov je tu manj. Poleg 5 pesmi so pomembnejši članki »Makedonsko vprašanje in soc. internacionala«, »Mehika« in »K stoletnici rojstva L.N. Tolstoja«. S smrtjo A. Kristana je umrla tudi njegova revija in Tanc se je moral spet seliti. Toda sedaj je imel že literarno ime in druge delavske publikacije so ga rade in mnogo vabile k sodelovanju.

Zanimivi so v tem času odnosi Antona Kristana in Tanca. Verjetno sta se spoznala tedaj, ko je najemal Tanc pri Zadružni banki posojilo. Pozneje so se njuni odnosi še poglobili. Kristan je bil eden izmed redkih Tančevih pesniških svetovalcev. Že on je spoznal vrednost in hibe Tančevih pesmi, zato bom v sledečem njune stike malo bolj podrobno osvetlila. Na prvo prošnjo po prispevkih za novo revijo je Tanc odgovoril s precej zajetno pošiljko Kristanu v Ljubljano. Ta je takoj v prvi številki objavil dve pesmi in Tancu sporočil, da je prva pesem »Kontrast« idejno čedna. »Zdi se mi, da je precej pesniške nature v vas, le problemi se mi zde zelo težki, ki jih obdelujete, vse bo treba še poglobiti in s prošnjo po krajših povesticah je pismo zaključil. (Kristan Tancu 23.l.1924.) Tanc je poslal nato 3 prevode in izvirno črtico »Vroče noči«. Od poslanih proznih reči je Kristan objavil le poučno zgodbico »Cekin«, ostala dva prevoda je obljubil pozneje objaviti, medtem ko je močno erotično Tančevo črtico zavrnil. 16. 11. 1924. Je Kristan Tanci pisal: »Pošljite mi skupaj več povesti, ki jih natisnemo kod posebno »Knjižico« Pod lipe, da ustvarimo proletarsko leposlovje. Za PL pa bi mi ugajale kratke, poučne, vzgojne povestice.« V sledečem pismu mu Kristan svetuje, naj sl poleg psevdonima Čulkovski nadene še enega, ki pa naj ne bo Rus, »in videli bodete zanimiv proces v presoji.« Tanc si je namreč nadel psevdonim Čulkovski po rudniku Čulkovsk v donskem bazenu, kjer je delal kot ujetnik. Sedaj pa si je pridal še novega Tone Maček (po dekliškem priimku svoje matere). Kot kaže korespondenca je bil Anton Kristan skoraj edini, ki je zasledoval Tančev pesniški vzpon in ki mu je dajal vzpodbude tedaj, ko jih je najbolj potreboval. Skušal mu je pomagati z nasveti in ko je prejel od Tanca pesmi »Krmar« in »Gorje ti svoje nosi sam«, je bil nad njima resnično navdušen. »Čestitam«, vzklika v pismu 29. marca, pesmi sla zelo lepi. Zelo.« Nato ga prosi, naj v Boštanju in Velenju razširja PL, tudi z novim psevdonimom je bil zadovoljen. Vsak mesec je prejel Tanc od Kristana vsaj eno pismo. Večji del govori Kristan o svojih problemih, tu pa tam se pa le zasveti iz njih kak drobec, nanašajoč se na Tanca. Če ugotavlja Kristan aprila meseca, da je Tanc edini pesnik za PL, kar mu zadošča, pa maja že sporoča svoje pripombe, predvsem na račun oblike Tančevih pesmi. »Dajte bolj ugladiti formo. Mojster oblike je Gregorčič, dajte njega proučevat. Misli vaše so zelo lepe, vendar najboljši pekrčan iz sklede ali lonca ne diši tako kot haložan iz kupice. Vaših pošilj sem zmeraj vesel, ker me vesele vsebinsko (podčrtala jaz) in me razbremene.« S sodelovanjem pri reviji si je Tanc zaslužil toliko honorarja, da je bil njegov dolg pri banki poravnan (1680,—). Torej ne drži trditev raznih člankarjev, da ni prejemal za svoje delo nobenih honorarjev. Julija spet piše: »Pri pesmih pazite na formo, lep jezik — pilite, da bodo plodovi Muze lično in Metno opremljeni.« Isto prošnjo ponavlja avgusta: »Pri pesmih bi prosil, da se nekako bolj ozirate na sistem {melodičnost, kadar čitate svoj elaborat) in kjer so rime, tudi na te. Berite O. Župančiča, Jurčiča, Levstika, naše klasike. Vi imate lepe misli, drzne misli: ali povsod nekaj manjka. Vzemite pesem »V svečanem trenutku«:

Ozrl sem se v brezdanje višave
in sem videl med ozvezdji svoj obraz,
objel sem z očmi sinje daljave
in sem ozrl podobo svojo kot odraz.

Ali bi ne bilo bolje:

Ozrl sem se v brezmejne višave
in videl sem med ozvezdji svoj obraz.
Objel sem z očmi sinje dalje
zazrl sem podobe svoj odraz.

Pri prevodih se ne smete pretesno držati oblik originala in jezike, iz trojega prevajate. Pisati morate tako kot Slovenci govorimo. Prevod naj se bere kot original.« (Kristan Tancu 23. VIII. 1924.) Vprašanje je, koliko so zgornji popravki estetsko učinkovitejši. Kristan razumljivo na začetku Tančeve pesniške poti ni mogel videti, da je Tanc že docela sformirana pesniška osebnost, ki je nekatere svoje najbolj sugestivne pesmi zložil na začetku pesniške poti in je pozneje razširil zgolj vsebinsko in idejno plat svojih pesmi, medtem ko oblikovno ni napredoval. Kmalu se Kristan ni mogel zadovoljiti zgolj s Tančevim pesniškim gradivom, ampak je le-tega prosil, naj posreduje pri nekdanjih sodelavcih Kresa, da bodo začeli priobčevati v PL, kar se je v naslednjem letu res zgodilo. Ali je bil urednik tako dobro založen s Tančevimi pesmimi ali pa se je navdušenje zanj začelo ohlajevati, je v sledečih pismih vse manj govora o Tančevih prispevkih in vse več o tem, da naj pomaga razširjevati (časopis) revijo. Pošilja mu naslove naročnikov, Tanc je res pobiral naročnino in vsestransko pomagal Kristanu. Vse do leta 1928., ko je revija prenehala izhajati, je Kristan Tancu vestno sporočal o vseh spremembah. Še ga je prosil za razne prispevke, vendar mu nasvetov glede pesnjenja ni več dajal. Omogočil pa je medtem, da se je Tančevo sodelovanje razširilo na nekatere ameriške slovenske publikacije: nov Ameriški družinski koledar In Proletarca, ki mu je ostal Tanc zvest vse do vojne.

Tanc pa je medtem ustvarjal dalje, njegova pesniška vnema je bila na višku. Zato ni čudno, če je želel videti po revijah in časopisih raztresene pesmi zbrane v knjigi. Ker ni mogel najti založnika, jih je založil kar sam. Tako je 1929. leta izšla njegovo edina pesniška zbirka »Glasovi iz teme«. Kaj več o usodi zbirke sledi v sledečem poglavju.

Če je bilo desetletje med 1920 do 1930 v znamenju pesništva, pa je bilo desetletje med 1930 - 1940 v znamenju proze. V tem času je namreč Tanc napisal najboljše črtice in jih 1938. leta izdal v knjižici z naslovom »Ženin iz Amerike« ter svoj najdaljši pripovedni tekst roman »Slučaj Kumberger«. Objavljal je svoja dela največ v DP. Tu je v ponatisu izšlo precej pesmi iz pesniške zbirke. Bil pa je tudi kulturni poročevalec pri časopisu. V kulturni rubriki je pod inicialkama T.M. priobčil poročila iz raznih delavskih prireditev, ocenjeval je na novo izišle knjige, predvsem delavskih pesnikov in pisateljev. Njegova poročila so napisana sicer s precejšnjo simpatijo do tovrstne literature, vendar pa ima živ čut za to, kaj je bolj in kaj manj umetniško vredno. Pomembni so tudi Tančev prevodi Kurta Tucholskega in Petzolza v Svobodi 1933 in pa sodelovanje v KCD.

^* Objavljamo dele diplomskega dela Brede Cajhen o Antonu Tancu iz leta 1959 na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Nadaljevanje sledi v naslednji številki