(*21. marec 1873, Ljubljana – 1905, Rosario, Argentina), pisec, oficir in pustolovec, esperantist. Njegova starša pa sta bila Alfons Mosche (pravnik in politik) in Ana Grumnik-Scribe. Ko je bil star leto dni, mu je umrla mati. Egon je končal 8 razredov gimnazije v Ljubljani in Kremsmünsterju (Avstrija) z dobrim uspehom. Od 1891. do 1894. se je šolal na vojni tehnični akademiji na Dunaju z dobrim uspehom. Leta 1894 je dobil svojo prvo službo v 38. artilerijskem regimentu v Osjeku. Tu je preživel leto in pol in se takrat prijavil Zamenhofu in tako postal prvi Slovenec – esperantist, saj je bil v prvem krogu pristašev tega jezika. Pozneje je zaradi prestopka, ko se je na judovski poroki stepel z rabinom, ostal brez čina. Leta 1896 je bil premeščen brez čina v Bratislavo, a je tudi tu zaradi problemov zapustil vojsko. Odšel je v Južno Afriko (1898), kjer se je na burski strani bojeval proti Angležem. Ti so ga zajeli in ga vrnili na Nizozemsko, od koder se je vrnil domov na Bled. Po povratku se je odpravil v Čile in se tam zaposlil kot poklicni vojak. Za njim se je izgubila sled. Pokopan je v Rosariu. Njegov prijatelj je bil pisatelj Roda Roda in je kot slikovita osebnost nastopal v njegovih zgodbah. Njegov oče, Alfons Mosche, pa nastopa tudi v romanu Avgusta Šenoa Nagelj s pesnikovega groba. V reviji Dom in svet pa je objavil »Črtice s potovanja v Afriko« (1899), pisal pa je tudi za avstrijske liste (Grazer Volksbatt). Njegova družina je bila lastnik vile na Bledu, ki so jo osvoboditelji leta 1945 zasegli in družino na božični večer izgnali v Avstrijo, na Prešernovo in svojo sramoto pa so hišo poimenovali v Prešernovo vilo, kjer je bil dolga leta vojaški klub, Slovenija pa jo je namenila gostinski dejavnosti.
