Po več letih me moja otroka peljeta v Piran. V mesto spominov. Presenečena sem. V Piranu je vse drugače. Nikogar več ne poznam. Počutim se tujka. Zastrem oči in se odenem v črn pajčolan.
PIRAN – PRVI DAN
Morje me potegne k sebi in me poljubi. Stojim na kamniti spolzki stopnici. Oseka je pozabila nanjo. Oči zbežijo med valove. Slišim krike, ker njega ni. Usoda ga je potopila v globino tišine.
Sedem mesecev trpkosti. Sedem mesecev boleče praznine.
PIRAN – DRUGI DAN
Rano vstanem. Čisto nebo mi vrže pozdrav. Hitim k morju. Noge potopim do kolen. Nevidne ribice me ljubko kljuvajo. Oči odhajajo daleč po morju, kakor da ga iščejo. Valovi udarjajo skale. Ob vsakem udarcu odmeva melodija skrhane kitare.
PIRAN – TRETJI DAN
Moja preljuba družina odhaja. Stojim ob hotelu. Sama. Z rokami jim pošiljam pozdrave in poljube – srečno pot! Dlani so polne solza.
V žalosti se povešam na skalo. Prileti velika bela ptica. Obkroži me in odleti.
Pritečejo golobčki vseh barv. Skačejo po mojih nogah in odletijo.
PIRAN – ČETRTI DAN
Sonce me dviga po neprespani noči. Telo je trdo kot kamen. Morje me kliče. Pomikam se po obali do svoje skale, na spolzki stopnici zdrsnem v morje. Še vedno je prilično slano. Plavam. Oddaljujem se od obale v črne globine. Dotakne se me strah. Vrnem se s pospešenimi zamahi k skali.
Nad menoj kroži črnosiv galeb. Solze drsijo po licih tako prikrito, da jih nihče ne opazi.
PIRAN – PETI DAN
Sonce me z rokami objema kakor mati. Razneži me. Ko obrišem žalost in solze, zazrem veliko belo ptico. Kroži, čisto nizko, in obsedi na moji skali. Lepotica vseh ptic. Oči ji krasijo rdeči in rumeni kolobarji. Smehlja se. Govori, a je ne razumem. Hočem jo objeti, a me zavrne.
Če so moje misli dovolj trezne, velika bela ptica ni galeb. Ni navadna morska ptica. Takšne ptice v življenju nisem videla. Nekaj je v njej. Čutim. ON je. Ko izgovorim njegovo ime, ptica dvigne mogočna krila in odleti. Leti visoko, daleč na odprto morje. Na skali krotim tesnobo.
PIRAN – ŠESTI DAN
Dan zgodaj vstaja. Nebo je čisto, umito. Slutnja me žene k morju. Ne zaman. Na moji skali sedi velika bela ptica. Prijaznost ji sije iz oči kakor sončni žarki na nebu. V moj obraz strmi. Strmi v globoke brazde, iz katerih klije bolečina. Ob njenih pogledih obupujem. Ne vzdržim več.
Skočim v morje. Globina me potegne vase. Velika bela ptica skoči za menoj in me potegne k sebi. Obe plavava.
Tiho. Nežno. ON je. Varuje me. Z menoj letuje. Slišim njegov dih. Vse dni sem ga čutila ob sebi.
Stopam iz morja. Vrnem se k skali. Iščem ptico, a ptice ni. Kot bi bila prikazen, ki se v hipu spremeni v nič. Kričim, a iz grla ni glasu. V prsih čutim ogenj. Gorim.
PIRAN – SEDMI DAN
Nebo je belo kakor perla. Sonce prihaja. Čistim sobane v nebo segajoči stolpnici. Po tleh topotajo drveče solze. Pakiram. Sonce me zadržuje, saj se bledega telesa še prav dotaknilo ni.
Črnino vržem po tleh. Stečem k skali. Kličem veliko belo ptico. Iščem jo po morju, kolikor sežejo moje oči. Kdo ve, kje je.
Obiščem polje tišine. Sedim na črnem kamnu. Pripovedujem mu o Piranu. Govorim in govorim, jočem in jočem. ON molči, najbrže utrujen od dolge poti od Pirana do Maribora.
