Povej prehodom v mejah,
povej raje mejam,
da imajo prehode;
povej prehodu,
da ščiti mejo pred
mejo,
da volkovi tulijo
v odmevih zatohlih pisarn,
da so pisarne meje,
da volkovi stražijo prehode,
da so prehodi povsod
in meje
in volkovi
in nihče ne vidi volkov,
kdor ne vidi meje –
povej pisarnam,
kako debele stene
nosijo drobna vrata,
kako volkovi v temnih nočeh
skačejo skozi luno.
STOLETJE
Za to hišo ni prostora,
da bi kar tako metali
prazne številke,
da bi se kar slekli in goli čofotali po jezerih
hladnih pogledov,
hladnih alkoholnih zmešancev,
hladnih vrtnih dobrot –
zemlje
in te vlažne maternice vsega –
na vrtu hiše s premalo prostora.
Zakaj potem mečeš pred vrata
suhe smrdljive knjige
in nove udobne fotelje?
Ti sin dnevnih časopisov,
posoda spletnih novic,
zaspal si in iz zemlje je zrasla
roža –
jedel si
in lačni so videli rožo.
MRTVI NIMAJO TEH VODNJAKOV
S kakšno pravico si dovoliš?
Razen
če gre res dež.
Če se ves omotičen
spotika po vogalih
zaprašenih mestnih ulic
in vrtov
in mansardnih –
to je: (pod)strešnih –
staromeščanskih teras.
S kakšno pravico potem
si dovoliš razbijati posode za rože,
da mi gre vsa zemlja
v oči,
da sva zdaj oba blato –
saj ne moreš med brcanjem
široko razpreti neskončno dolgih rok;
s kakšno pravico?
Razen
če se razpustijo vse podivjane črede
mestnih postopačev,
če nanje obesim svojo krivdo,
če pridejo pred tvoja vrata
in ti z jeziki
izljubijo oči,
da postaneš med praznimi
praznina –
takrat se nekako izobesi
in zahtevaj,
da vse ponovijo,
ker ni veliko predstav,
ki bi bile zastonj.
