Kralj Devetega kraljestva je nekoč na vrtu z mečem ranil kačo, ker se je bal, da bo storila kaj hudega kraljici.
A kača je bila nekaj posebnega – bila je najljubša igrača močne čarovnice, ki je živela v kraljevem gozdu. Čarovnica se je razžalostila in je urekla otroka, ki ga je kraljica nosila pod srcem:
»S cigani bo šel, kače ga bodo oddojile. Rešila ga bo pastirica.«
Nekoč so se za vasjo na koncu Devetega kraljestva ustavili cigani. Ko so odhajali, so pustili na pečevju jokajoče dete, ki so ga ukradli v kraljevem vrtu. Neprestano je jokal, jokal, a ga niso mogli potešiti. Pa so ga pustili kar tam.
Otroški jok so slišale kače. Priplazile so se k njemu in ga mirile s svojimi telesi. Prišla je kačja kraljica in ga podojila. Dete je utihnilo in zaspalo. Prebudilo se je in bilo je spremenjeno v kačo. Le velike svetleče se oči so govorile o tem, da ni navadna kača.
Pridružil se je kačjemu rodu in živel z njimi.
Postal je branitelj kačje kraljice. Njeno kraljestvo se je razprostiralo po podzemnih votlinah in rovih v velikem gozdu Devetega kraljestva. Bilo je zastraženo. Vanj ni imel dostopa nihče, ne človek ne živali. Stražili so ga zeleni, bleščeči kačji pastirji, ki so preletavali pobočja gore
Bil je kačon s posebno močjo. Njegove oči so privlačevale živa bitja in jih s čarobno močjo priklepale nase. Znal je žvižgati s čistim zvenečim glasom, kot bi igral pastirček na piščalko. Tudi plesal je in takrat so ga obkrožile kače od blizu in daleč ter ga občudovale.
Nekoč se je sončil na skali in stražil kačje pleme. Slišal je, kako nekdo lepo piska na piščal. Prisluhnil je melodiji in šel za njo. Na travniku ob velikem kraljevem lesu je pasla čredo pastirica. Izvabljala je čudovite melodije iz svoje pastirske piščali. Kačon jo je poslušal.
Vsak dan je prihajal na travnik in jo poslušal in ljubezen je začela rasti v njegovem kačjem srcu. Začel je odgovarjati na njeno piskanje in jo oponašati.
Pastirica je slišala, kako se ji nekdo oglaša.
»Le kdo me sliši, kdo mi vrača odmeve dan za dnem,« je razmišljala.
Nekoč je kačja kraljica povabila svojega branitelja, kačjega princa in mu rekla:
»Vse moje služabnice se ti klanjajo, tudi mojim hčerkam si všeč. A ti si izbral pastirico in boš nesrečen med nami, če je ne dobiš. Izberi si darilo zanjo in jo poprosi za roko.«
Iz kupa nakita, ki so ga kače nabrale za svojo kraljico z vseh strani, si je izbral lep prstan.
Splazil se je na travnik. Začel je vabiti pastirico. Njene melodije je ponavljal kot odmev in žvižgal in piskal, da mu je mladenka prisluhnila. Še nikoli ni slišala tako hrepeneče pesmi, še nikoli je ni od sreče tako bolelo srce.
Sledila je pesmi in prišla do skale, na kateri je ležal zvita pisana kača in ob njej je bil lep prstan. Kačine oči so jo pritegnile, da se ji je približala kot urečena. Dotaknila se ga je, vzela prstan in si ga nadela na roko.
Zašumelo je drevje, veter je zavel in svetloba jo je napolnila. Iz kačjega telesa se je izvil prelep mladenič.
Dejal ji je:
»Odčarala si me, prelepa mladenka, hvala ti! Zdaj boš kraljica mojega kraljestva.«
Šla sta na grad Devetega kraljestva. Kralj je še vedno žaloval za svojim sinom. A ko je mladenič stopil pred kralja, ga je ta takoj prepoznal.
Od hiše do hiše, od vasi do vasi se je širila vesela novica, da se je izgubljeni kraljevi sin vrnil s prelepo nevesto.
Bila je svatba, ki ji ni bilo enake. Kralju je sinu predal kraljestvo in pastirica je postala kraljica.
Glasba je prišla tudi na uho čarovnice v kraljevem lesu. Prisluhnila je in razumela.
